Sodobna slovenska proza
V tranziciji
Foto: Mavric Pivk
15. 05. 2013
Sodobna literatura se počasi vživlja v svoje virtualno drugo življenje, kar se tiče e-založništva na stari celini sicer še s polžjo hitrostjo, toda tja, na svetovni splet in v internetna družbena omrežja, se tudi v Evropi vse bolj seli razprava o njej – s tem pa se samo še pospešujejo že tako očitni trendi globalizacije, komercializacije in trivializacije.
Medtem književnosti manjših jezikovnih prostorov, posebno tistih nacij, ki so se v tem času uresničile kot samostojne države, v zadnjih dveh desetletjih in nekaj že tako ali tako živijo dvojno življenje. Po eni strani so se skoraj povsem otresle narodotvornih funkcij in romantičnega pogleda na književnost, a po drugi strani zaradi ostankov tradicionalnih stališč, majhnosti trga in odvisnosti od državnih subvencij popolna prepustitev literature trgu in medijem nikoli ne bo možna. Četudi racionalizacija teh procesov ves čas poteka; pri nas po liniji površnega razumevanja postmodernizma, ki da je porušil vse meje med visoko in nizko književnostjo, zato je govoriti o tem povsem passe, sploh pa tako razmejevanje ni demokratično.
»Književnosti manjših jezikovnih prostorov, posebno tistih nacij, ki so se v tem času uresničile kot samostojne države, v zadnjih dveh desetletjih in nekaj živijo dvojno življenje.«
Mislim, da je ob teh dogajanjih več kot smiselno govoriti o neke vrste tranziciji, ki jo je s posebno jasnostjo mogoče ugledati, če med sabo primerjamo dve generaciji pogojno rečeno »najmlajših« avtorjev; tistih, rojenih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in tistih, rojenih po letu 1980. Obe sta tudi odraščali v času t. i. tranzicije, v času velikih zgodovinskih in družbenopolitičnih sprememb ali tik po njih, v senci različnih »padcev in razpadov«, svoja prva literarna dela pa so ti avtorji izdali na prehodu iz 20. v 21. stoletje oziroma v prvem desetletju novega stoletja. V literaturi teh avtorjev je, tako v odnosu do predhodnih literatur kot med prvo in drugo generacijo, mogoče opazovati različne prehode, ki jih sam zajemam pod krovno metaforo tranzicije od individualnega h globalnemu. Eden prvih je tudi skoraj popolna marginalizacija poezije in osredotočenost celotnega sistema na prozo.
Individualno: intima in fatalizem
Že res, da so te generacije odraščale v senci padca berlinskega zidu, razpada starih sistemov, demokratizacije, Srebrenice, združevanja Evrope, vojne proti terorizmu itn., a kot mnogi opažajo, nič od tega ni našlo prostora med platnicami njihovih del. Vsekakor je to vsaj zaenkrat moč pripisati tudi njihovi mladosti in intelektualnemu horizontu. Pri generaciji, rojenih v sedemdesetih, se ti motivi pojavljajo v večji meri, npr. pri Juriju Hudolinu (r. 1973; čas osamosvojitve in prehod v kapitalizem v Pastorku, 2008), vendar pa tudi tu z očitno manjšo intenziteto kot pri starejših avtorjih, ki edini še ohranjajo zgodovinski žanr pri življenju (s to opombo, da je njihov primarni fokus druga svetovna vojna in dogodki tik po njej; npr. Drago Jančar To noč sem jo videl, 2010). Vse to je logično, ker je sodobna proza bolj ali manj zaobšla celotno zunanjo družbeno resničnost. Če pa se ta že pojavlja, se v obliki medijsko posredovanih vsebin – protagonisti berejo novice v časopisu ali gledajo televizijo (npr. 11. september v kratki zgodbi X-Files iz zbirke Diznilend, 2005, Matjaža Brulca, r. 1976). Zaradi tovrstne distance se do teh dogodkov (in do medija, ki jih posreduje) po inerciji oblikuje kritičen, ironičen odnos, ki pa je zaradi istega razloga površinski oziroma površen. Posredno in mimogrede, kot nekakšen zeitgeist, se oblikujeta tudi kritika kapitalizma in potrošništva.
Pri vsem tem gre za dve soodvisni težnji, ki sta pravzaprav nadaljevanje usmeritev, začetih že s predhodnimi generacijami; postmodern(ističn)a smrt velikih zgodb in (carverjevska) obrnitev vase, v identitetno in intimno problematiko. V ospredju zanimanja sodobne proze je torej mala oziroma intimna zgodba, ki je zgoščena na (banalni) vsakdan ožje socialne skupine (partnerji, prijatelji, družina) in intimno problematiko glavnih literarnih oseb, slehernikov in povprečnežev. Med glavnimi nadaljevalci poetike male zgodbe v kratki prozi sta Aleš Čar (r. 1971; npr. V okvari, 2003) in Polona Glavan (r. 1974; npr. Gverilci, 2004), med najmlajšimi recimo prvenec Tine Bilban (r. 1983; Interferenca, 2010); medtem ko Matjaž Brulc (Diznilend, 2005; Kakor da se ne bi zgodilo nič, 2009) s pisano paleto marginalcev že nakazuje prehod k motivom in temam, ki jih bo preigravala druga generacija. V romanu se intimna zgodba naveže na ljubezenski (Tina Vrščaj, r. 1987; Zataknjena v pomladi, 2010), družinski (Irena Svetek, r. 1975; Sedmi val, 2008), eksistencialni … roman.
Osnovno žarišče teh pripovedi je identiteta, prvoosebni pripovedovalci želijo s pripovedovanjem svoje zgodbe pustiti vsaj neko sled v postmodernem svetu. Pripoved ima torej s stališča pripovedovalca neke vrste performativno funkcijo. Tako kot kritični odnos do družbene resničnosti je tudi emocionalno doživljanje protagonistov, ki pletejo to malo zgodbo, površinsko, nekoliko ironizirano oziroma distancirano; čustvena stanja in razpoloženja nikoli ne trajajo dolgo oziroma niso intenzivna, hitro jih spet nadomestijo praznina, ravnodušnost in naveličanost. Literarne osebe, kot ugotavlja Alojzija Zupan Sosič, določata postmoderni spleen in naivni hedonizem.
Za sodobno prozo je značilen tudi svojevrsten fatalizem. Literarne osebe so zaznamovane s travmo, ki prevzema funkcijo usode – duševna rana, ki se zareže vanje v otroštvu, pogosto znotraj disfunkcionalne družine, alkoholizem, nasilje, pedofilija … –, obvladuje njihovo celotno osebnostno strukturo (paradigmatična je proza Nejca Gazvode, r. 1985, ki ga večkrat omenjajo kot »generacijskega avtorja«). Posledica te psihološke poenostavitve je, da se njihova akcija vse bolj omejuje na destruktivnost, tudi avtodestruktivnost (samomor). Razmerja med literarnimi osebami določajo neuspešna komunikacija, prepir, zamera, ljubosumje, naveličanost, nasilje ..., vendar se iz njih literarne osebe ne morejo, ne poskušajo ali tudi ne želijo izviti. Posebno romani se pogosto že pričenjajo z identitetno oziroma ljubezensko krizo, velika večina likov ravno preboleva razhod ali ločitev s partnerjem, smrt bližnjega ali pa je ujeta v dolgoletni odnos, ki ga prežema naveličanost. V kratki prozi so v večji meri poleg slehernikov v ospredju še razni marginalci, posebneži, kriminalci, narkomani, norci, kanibali, ljudje-evglene (zgodba Evglena v zbirki Spačene, 2009, Gregorja Lozarja, r. 1980) … V tem risu je zato erotika sicer res zadnja vitalistična kategorija sodobnega sveta, toda tudi spolni odnosi so navadno zaznamovani, če ne s kakšno od spolnih deviacij, pa vsaj z bežnostjo, promiskuiteto (npr. Vesna Milek, r. 1971; Kalipso, 2000, in Če, 2005).
Globalno: zgodba in podoba
V svojo raziskavo sem zajel 50 avtorjev, od Sebastijana Preglja (1970) do Tadeja Čoparja (1993). Ker je sistematično iskanje nemogoče in se je bilo treba zanašati na spretnosti brskanja po spletu in Cobissu, na lastni bralni spomin in tega drugih strokovnih bralcev, je težko oceniti, koliko imen sem spregledal (ob tem, da sem tako ali tako izpuščal avtorje mladinske književnosti). Glede na to, da je zgolj eden od teh avtorjev vsa svoja dela izdal v samozaložbi, pa je jasno, da gre za zanimive sistemske spremembe. Mladi avtorji danes do knjižnih izdaj prihajajo neprimerno lažje in prej kot v še bližnji preteklosti. Večino prvencev in naslednjih del mladih avtorjev so objavile tri študentske založbe, sledi jim LUD Literatura s kratkoproznimi prvenci, del mladih avtorjev pa se dandanes ne branijo več niti druge, starejše založbe. Poleg teh se je v zadnjih letih pojavila še cela vrsta malih založb, pri katerih objavljajo predvsem mladi avtorji žanrske proze – večina predstavnikov druge generacije; o kvaliteti njihovih izdaj pa je mogoče reči, da je nekatere resnici na ljubo težko ločiti od samozaložništva. Več kot očiten je namen uveljavljenih založb, da vzgojijo t. i. hišne avtorje – tako se prvenci včasih izoblikujejo tudi na kakšni od delavnic v njihovi organizaciji ali pa nove tekste in avtorje namensko iščejo z natečaji; ter marginalnih, ki poskušajo ujeti val tujih uspešnic z objavami domačih približkov (samo vprašanje časa je, kdaj nam bodo postregli s prvo slovensko »erotiko za gospodinje«). O nekih pretiranih komercialnih uspehih slednjih seveda ne moremo govoriti; tako zaradi manjše literarne veščine avtorjev (ki so v veliki meri še otroci) kot tudi zato, ker omenjene založbe izdaj ne morejo podpreti z ustrezno promocijo. Glede na to, da večinoma ne izkoriščajo niti brezplačnih (spletnih) možnosti, pa v ozadju ni toliko kakšna »računica«, ampak prej kombinacija iskrenega entuziazma in »šlamparije«.
Tudi spremembe na pripovedni ravni pričajo o vse večji komercializaciji, celo trivializaciji literature. Prenova, poigravanje z žanrskimi konvencijami in trivialnimi elementi, govorimo o žanrskem sinkretizmu in trivializaciji, ki je lahko nasledek postmodernizma (npr. Sebastijan Pregelj; Mož, ki je jahal tigra, 2010; Robert Titan Felix, r. 1972; Portal, 1996), se v prehodu iz prve v drugo tranzicijsko generacijo vse bolj stopnjujejo v pravo žanrsko, pa tudi trivialno literaturo. A tudi širše se poudarek v sodobni slovenski prozi od identitete vse bolj seli k zgodbi, pri čemer stilizacija jezika slabi in prehaja najpogosteje kar v »pragmatičen«, nepoetičen jezik, usmerjen k upovedovanju dogajanja, akcije brez izrazite ali obsežnejše izvirne metaforizacije oziroma drugih retoričnih figur. Lirizacija, ki je v prvi tranzicijski generaciji doživela celo enega od vrhov v poetiki Nine Kokelj (r. 1972; npr. Poletje s klovnom, 2009), se, če sploh, zgoščeno, v obliki širših odlomkov, v sodobni slovenski prozi pojavlja na relativno predvidljivih mestih, ko se ob mejnih, transcendentnih človeških izkušnjah romaneskna realnost zabriše. Bralčeva pozornost se tako giblje skoraj brez zastranitev h končni razrešitvi zapleta; opis vse bolj spominja na didaskalije ali mizansceno, velik delež imajo govorni odlomki, notranji monolog pa le telegrafsko opisuje čustva in doživljanje protagonistov ter (tako) komentira dogajanje.
Da se trivializacija v visoki in trivialno v trivialni književnosti oblikujeta pod istimi procesi (komercializacijo in globalizacijo), je jasno, če primerjamo recimo izpraznjenost ljubezenskega razmerja v romanih visoke literature, ki sinkretično spajajo elemente ljubezenskega romana, in npr. v še nedozoreli prozi Tanje Frumen (r. 1992; avtorica 9 izdanih romanov, kar sem štel nazadnje), v njenih »krimi-ljubičih«, kjer glavne junakinje ljubijo »s celim srcem« in »strastno« zmeraj vsaj dva moška hkrati, njihovo »ljubezen« pa je praktično nemogoče ločiti od (pornografsko opisane) spolnosti – gre pravzaprav že za neke vrste antiljubezenske romane. Pri obeh »vrstah« literature so občutni močni vplivi popularne kulture: televizijskih nanizank, filma, glasbe, pa emo subkulture itn. Tanjšanje meja med visoko in žanrsko literaturo spodbujajo že omenjene, navidezno »demokratične« tendence: avtorji se za večjo berljivost svojih del trudijo, ker je ta danes politično korektnejša od elitizma in spodbujana tako s strani kritikov in žirij za literarne nagrade kot s strani prevajalcev (v prevodni rubriki Bukle lahko redno beremo o tem, kako prevajalci »prilagajajo« tekst bralcem) in širšega bralstva, ki od literature pričakuje predvsem sprostitev in zabavo; hkrati pa to omogoča tudi založniški in medijski aparat: v sistemu subvencij in drugih »privilegijev« bi knjiga želela veljati za kulturno dobrino, narodnozavedni akt, ezoterični fenomen, za estetsko, t. i. visoko književnost; v razmerju do bralcev kot kupcev pa za medij zabave, za aktualno, napeto …, skratka vsaj »berljivo, če ne že »kupljivo«. Zato je pomirjanje nekaterih, da je bilo branje zahtevnejše literature zmeraj domena zainteresirane in načitane manjšine, prazno; saj je problem v resnici v tem, da se ta manjšina vse bolj in bolj oži. Tudi branje tistih, ki naj bi veljali za strokovne, »boljše« bralce, vse pogosteje ostaja pri kratkočasenju in sprostitvi; od tod tudi popolno sprijaznjenje in/ali opravičevanje opisanih tendenc.
Tranzicija, ki bo končala vse tranzicije?
Ker ima ta nedoločnost svoje prednosti in svoj vir v nedoločnosti same literature, bo najbrž meja vedno previdno vzdrževana; bo pa vedno težje določljiva. Posebno, ko se bodo okrepile še oglaševalske in trženjske smernice z zahoda, kjer ima že lep čas glavno vlogo imidž: prisotnost na socialnih omrežjih oziroma spletu, čim bolj barvita, pikantna in javna biografija avtorja, njegova mladost in seksapil, okoliščine nastanka dela, literarne nagrade, ekranizacije, pozitivne in anonimne recenzije uporabnikov ipd. Ob tem e-založništvo nacionalne književnosti vključuje na globalni, angleško govoreči trg, ki tovrstnih meja in rezervacije sploh ne pozna. Zadnja tranzicija tako preti, da bo slovensko književnost preprosto kar obšla. Podatki, ki jih je novembra lani v oddaji Panoptikum navedel Miha Kovač, kažejo, da je število prodanih natisnjenih izvodov angleškega izvirnika 50 odtenkov pri nas že ujelo število prodanih izvodov natisnjene prevedene verzije. Mlajši bralci, ki v večji meri že obvladajo angleščino in jih mediji učijo nepotrpežljivosti, kadar gre za »modne« potrošne artikle, v tem primeru globalne knjižne uspešnice, bi ob vseh teh premikih na literarnih poljanah prav lahko izvedli tranzicijo k angleško pisani literaturi. Ki je od nas zdaj oddaljena samo še nekaj klikov ter kot glasba in film vse pogosteje zastonj.
* Članek je deloma povzetek in deloma nadgradnja raziskave, ki je bila objavljena v zborniku ob 10-letnici Festivala mlade literature Urška, ki ga je izdala revija Mentor.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
