Znanstveniki in preroki
Mišo Alkalaj: Zelene laži. Založba Orbis, Ljubljana 2012, 208 str., 19,90 €
12. 03. 2013
Čeprav so verodostojne informacije o negativnem vplivu človeka na okolje le dva klika oddaljene od nas, kar velik delež ljudi še zmerom ne verjame v antropogeno povzročene okoljske spremembe: neka raziskava, ki jo v članku o psihologiji segrevanja ozračja omenjata avstralska znanstvenika Ben Newell in Andrew Pitman, kaže, da je leta 2010 zgolj 57 odstotkov Američanov »verjelo« v podnebne spremembe. Ta iracionalni pojav (glede na siceršnje brezpogojno zaupanje javnosti v znanstvena dognanja in z njimi povezane tehnološke inovacije) gre po mnenju Pascala Diethelma in Martina McKeeja primerjati z zanikanjem holokavsta ali pa dejstev, da kajenje povzroča raka in virus HIV aids. Opraviti imamo, skratka, z zanikanjem.
Razlogi tega zanikanja so večplastni. Najprej gre za dejstvo, da so naša življenja tesno prepletena s potrošništvom, ki temelji na visoki porabi energije in surovin. Vsak poziv k zmanjševanju onesnaževanja (ali porabe naravnih virov) se lahko iz tega razloga razume kot nekaj, kar ogroža naš življenjski standard. A ne le to. Potrošniška kultura v resnici niti ne temelji toliko na zadovoljevanju posameznikovih potreb kot prej na tem, da produkte, ki jih proizvaja, oglašuje kot nekaj, kar lahko izpolni in osmisli naše bivanje. Ni pomembno zgolj to, da nosimo udobne čevlje; bistveno je predvsem, da so ti čevlji kul. Tako kot je za nekatere zelo pomembno, da se ob prižigu računalnika ne zažene zgolj zanesljiv operacijski sistem, temveč da se hkrati na hrbtni strani zaslona zasveti ugriznjeno jabolko. Znamke potrošniških produktov so za homo consumericus – kot nas porogljivo imenuje Gilles Lipovetsky – tako bistvene, da lahko po Russllu Belku o predmetih, ki jih imamo v lasti, govorimo kot o svojem »razširjenem jazu« (to je sicer trdil že William James). Ker torej potrošništvo igra osrednjo vlogo v naših življenjih – od njega je pogosto odvisen sam smisel posameznikovega bivanja –, se mu le s težavo odrečemo. In kadar moramo izbirati med spremembo načina življenja, ki bo ogrozila naš smisel bivanja, in med opustitvijo prepričanja, da je z našim modusom vivendi nekaj narobe, bomo izbrali drugo: to nas uči teorija kognitivne disonance.
A poleg tistih, ki zanikujejo obstoj od človeka povzročenih negativnih okoljskih sprememb zaradi tega, ker bi sprejetje takih dejstev preveč ogrozilo njihovo moralno dostojanstvo in smisel potrošniške eksistence, obstajajo tudi takšni zanikovalci okoljskih sprememb, ki s svojimi izvajanji poskušajo vplivati na javno mnenje. To počnejo bodisi zaradi denarja (denimo kot lobisti) bodisi zaradi pozornosti, ki bi je bili radi deležni, ali kot pravita zgoraj omenjena Diethelm in McKee: »Zanikovalce ekstremna izoliranost njihovih idej ne odvrača od dela: prej jo vidijo kot znak svojega intelektualnega poguma nasproti dominantni ortodoksiji in politični korektnosti, ki jo spremlja, tako da sami sebe pogosto primerjajo z Galilejem … ženejo jih številne motivacije … ne nazadnje ekscentričnost in idiosinkrazija, ki ju včasih spodbuja status zvezdnika, ki ga odpadniku podelijo mediji.«
To je verjetno tudi motivacija avtorja knjige Zelene laži. »Mišo Alkalaj se ne ozira na tradicionalna videnja …« in »Pomenljivo na začetku citira spreobrnjenca Savla in njegov pogled na laž …« sta stavka, ki ju zasledimo na zadnji strani najnovejše okoljsko-skeptične pratike. A slovenska medijska zvezda okoljskega zanikanja se s tipičnim profilom zanikovalca ne sklada zgolj v tej točki. Če pustimo ob strani vse detajlne kritike Alkalajeve neposrečene mešanice retoričnih trikov in površnega branja znanstvenih besedil, ki sta jih uspešno razkrinkala dr. Luka Omladič na Kvarkadabrinem blogu in Maja Založnik v radijskem intervjuju Radia Študent, lahko na avtorja Zelenih laži naslovimo predvsem kritiko selektivnosti pri navajanju literature. Ali kot pravita Diethelm in McKee: »Značilnost zanikovalcev je selektivnost, ki črpa iz posamičnih člankov, ki izpodbijajo ustaljeni konsenz ali izpostavljajo napake v najslabše podprtih člankih med tistimi, ki ustaljeni konsenz podpirajo z namenom, da bi diskreditirali celotno znanstveno polje.« Tako recimo Alkalaj nenehno govori, kako obstaja »mnoštvo znanstvenih dokazov proti« najrazličnejšim okoljskim nevarnostim, s čimer ustvarja vtis, da je znanstvena srenja objektivno zavrgla vse pomisleke o globalnem segrevanju, izpustih živega srebra, uporabi svinca, upadanju biološke raznovrstnosti itn. ter da so za okoljski preplah krivi predvsem mediji, ki jih sponzorirajo lobirajoči »poklicni okoljevarstveniki«. Kar seveda nikakor ne drži, kot se lahko prepričamo že samo s površnim pregledom strokovne literature, pa tudi s poslušanjem odgovorov relevantnih strokovnjakov v zgoraj omenjenem intervjuju. Alkalaj se tako neupravičeno postavlja v vlogo razsvetljevalca ljudskih množic, ki so prikrajšane za domnevno znanstveno resnico zaradi nasilnosti informacijskega cunamija, ki s senzacionalnostjo apokaliptičnih novic popolnoma spodnese treznost in objektivnost razumskega glasu.
»Selektivnost navajanja literature ni edini Alkalajev spodrsljaj.«
Vendar pa selektivnost navajanja literature ni edini Alkalajev spodrsljaj. Njegova humanistično navdahnjena izvajanja okrog bistva »skrajnega okoljevarstva«, ki naj bi ga predstavljal človekov znanstveno-tehnološki greh proti naravi in z njim povezan občutek krivde (str. 201), so v neposrednem protislovju s trditvami o povezavi med politiko, gospodarstvom in poklicnimi okoljevarstveniki (str. 19). Bistvo poklicnih okoljevarstvenikov je tako za Alkalaja hkrati zagovarjanje odmika od tehnologije kot tudi navdušenost nad zeleno tehnologijo. Sploh slednji fenomen, seveda v povezavi s kovanjem dobička, je po Alkalaju osrednja motivacija profesionalnih naravovarstvenikov. Uvodno poglavje namreč že v naslovu skriva domnevni interpretativni ključ za razumevanje skrbi za okolje: »Sledite denarju!«
Čeprav je Alkalajevo pisanje v osnovi humanitarno naravnano – z opozarjanjem na manipulacije okoljevarstvenih lobijev želi reševati človeška življenja in kvaliteto bivanja –, pa je njegov stil argumentiranja ponekod tako neokusno utilitarističen, da bralca kar zmrazi in zato avtorjevi izpričani nameri le s težavo verjame. Piše, da neka ameriška okoljevarstvenica v zameno za omejitev izpustov živega srebra obljublja milijardne koristi zaradi zmanjšanja primerov raka in astme, medtem ko bodo te koristi po navedenih Alkalajevih izračunih znašale »le« šest milijonov dolarjev. Alkalajevo srhljivo pomanjkanje sočutja, ali pa morda vase zagledani avtizem, izpričuje tudi njegova izjava o poplavah v Sloveniji: »Tokrat se je pač zgodilo pri nas. Seveda, to je katastrofa za tiste, ki so utrpeli škodo – toda na svetovni ravni to ni nič izrednega, samo vreme.« Jasno.
Ljudje, ki smo že tako ali tako nagnjeni k okoljskemu zanikanju, z Mišem Alkalajem žal dobimo še eno opravičilo za izogibanje odgovornosti za najhujši zmazek, ki si ga je privoščilo človeštvo. In največja retorična virtuoznost Alkalajevih Laži je prav v tem, da s svarjenjem pred medijskim zavajanjem v populističnem medijskem stilu zavajajo bralca.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
