Uredniška beseda
Pošast in jaz
14. 07. 2010
Pošast hodi po svetu, pošast kapitalizma … Tistim, ki smo v šolah še brali klasike marksizma, te besede zvenijo znano. Gre kajpak za parafrazo uvodnega stavka v Komunistični manifest Karla Marxa in Friedricha Engelsa iz revolucionarnega leta 1848; parafrazo zato, ker je dobro stoletje in pol pozneje Evropo zamenjal ves svet, namesto kapitalizem pa sta Marx in Engels napisala komunizem. Pri tem je bil to seveda sarkazem, saj je bila njuna poanta jasno nasprotna.
»Svoboda ni svoboda vseh proti vsem – kot tudi enakost ni enakost vseh, jasno je, da so vedno nekateri bolj enaki – temveč je ključni postulat svobode to, da se vsaka svoboda konča ob svobodi drugega.«
In kaj torej, ali je tudi naša poanta obratna in smo torej prišli do tega, da bomo slavili kapitalizem? To ravno ne, bomo se pa vprašali, kam pridemo z oživljanjem ideje komunizma oziroma generalnim problematiziranjem kapitalizma. Pred nekaj tedni se je namreč v Berlinu končal 2. kongres »o prihodnosti komunizma«; tako kot lanskega prvega v Londonu sta tudi tega organizirala Alain Badiou in Slavoj Žižek, tokrat še s pomočjo prav tako slavnega Antonia Negrija. Sodeč po poročilih, je kongres zbudil precej manj pozornosti kot prvi, pa tudi pobudniki so predvsem ugotovili, da se o vrsti ključnih vprašanj po večini ne strinjajo. To nestrinjanje so seveda pozdravili kot nadvse produktivno, vendar pa ob koncu kongresa nismo doživeli napovedi prihodnjega srečanja, tako kot je to ob tako rednih prireditvah sicer v navadi.
A ne glede na medsebojno nestrinjanje teh izjemno pomembnih družbeno-kritičnih teoretikov ostaja dejstvo, da za kapitalizem le malokdo najde lepo besedo. Že več kot deset let ga obsojajo in celo fizično napadajo anti-globalizacijska gibanja, občasno kakšno čezenj rečejo tudi tako izpostavljeni politiki, kot je francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki je na primer januarja letos na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu ostro napadel tržno usmerjeni kapitalizem in med drugim dejal, da za astronomske zaslužke bankirjev ni nobenega moralnega opravičila, saj da nimajo nobene podlage v stvarnih dosežkih.
Zanimivo je, da se vsaj posredno na tem mestu s predsednikom Sarkozyjem strinja tudi vplivni britanski in vse bolj tudi globalni tednik The Economist. Tudi tam menijo, da bankirji zaslužijo preveč, a obenem ugotavljajo, da je to prav zaradi osnovnega tržnega mehanizma ponudbe in povpraševanja. Če lastniki bank hočejo najboljše bankirje, jih morajo pač plačati po njihovi tržni vrednosti. In ta je sicer res obsceno visoka in ne odseva razmerja med tveganjem lastnika in delojemalca, ampak to je realnost trga dela za vrhunske bančnike. Podobno je ne nazadnje v nogometu; zanimivo bi bilo izvedeti, kaj si Sarkozy misli o moralni podlagi plač nogometašev, zlasti francoskih. Verjetno ga pri teh številkah sicer greje misel, da jim plače dajejo tujci; to pa večinoma zato, ker so plače nogometašev v Franciji dosti bolj obdavčene kot drugje v Evropi.
Primerjava z nogometom nas pripelje tudi do predzadnje številke Economista. Na množici ponovljenih posnetkov je bilo povsem jasno, da je na tekmi Anglija : Nemčija proti koncu prvega polčasa Frank Lampard (na plačilni listi Romana Abramoviča v londonskem Chelseaju, priporočam guglanje »frank lampard salary«; če se vam ne ljubi, le osnovni podatek: njegova letna plača je po tečaju iz leta 2008, ko je podpisal aktualno pogodbo, 7.584.000 evrov) zabil popolnoma regularen gol za Anglijo, ki bi v tistem trenutku pomenil izenačenje na 2 : 2. In (v teoriji) psihološko premoč in vse bi bilo mogoče drugače … če bi bilo … Economist je seveda veliko preresen časopis, da bi se spustil v nogometno kibiciranje, so pa ta primer vzeli za ilustracijo izmuzljivosti pojma fairness, torej pravičnost in do neke mere tudi poštenost. Pri tem je dodatna zanimivost tudi za Slovenijo to, da se v Veliki Britaniji zdaj prav tako ukvarjajo s klestenjem stroškov državnega proračuna in da napovedujejo, kako bo to zmanjšanje »tough, but fair«, trdo, a pravično porazdeljeno med vse sloje prebivalstva.
V tej točki pa se zares začnejo težave: pravičnost namreč različnim ljudem pomeni različne stvari. Nekaterim se zdi pravično to, da (na vseh mogočih področjih) za vse veljajo ista pravila in da na koncu najboljši zmaga (mimogrede, Lampard zasluži več kot kateri koli nemški nogometaš). Za druge je pravično to, da se vse razdeli na enake dele. Ta dva pomena nista samo različna, nasprotna sta si: pompozno rečeno, gre za razliko med svobodo in enakostjo.
Seveda v življenju ni tako enostavno. Svoboda lahko pomeni tudi »osvoboditev od varnosti«: »Čez noč odpuščene delavke so šele zdaj zares svobodne in se lahko svobodno odločajo, ali bodo predsednice države, univerzitetne profesorice, lepotne kraljice ali pa bodo zanikrno in leno po svoji krivdi ždele na zavodu za zaposlovanje,« kot je dr. Goran Schmidt zapisal v enem letošnjih Gledaliških listov ljubljanske Drame.
A kolikor je gornja misel pretresljiva in si v zvezi z njo lahko predstavljamo številne osebne tragedije, je tudi zelo povezana z zelo slovensko in evropsko, kontinentalno mentaliteto. Ta je seveda nastajala skozi stoletja in je vpisana v našo kulturo, a že v anglosaški kulturi se ne zdi več tako samoumevno, da mora nekakšna oblast (država, Cerkev, cesar osebno, partija) poskrbeti za nas. Ta oblast je v različnih zgodovinskih obdobjih bolj ali manj razsvetljena, bolj ali manj popustljiva, a ključno je, da je za vsakogar po eni strani poskrbljeno, po drugi pa so posameznikove možnosti omejene. In njegova, naša (samo-)odgovornost.
V tej točki pa ne gre več samo za vprašanje vsebine, se pravi svobode ali enakosti, pogojno kapitalizma ali komunizma, temveč se pojavi vprašanje forme. Svoboda ni svoboda vseh proti vsem – tako kot tudi enakost ni enakost vseh, jasno je, da so vedno nekateri bolj enaki – temveč je ključni postulat svobode to, da se vsaka svoboda konča ob svobodi drugega. V tem, da je vsakogaršnja posamezna svoboda meja svobode vsakega drugega, je enakost. To je osnovni princip liberalizma, politični okvir, v katerem se udejanja, je demokracija, gospodarski pa (vsaj za zdaj) kapitalizem.
Miniaturna Nemčija v obdobju globalizacije
Ko torej razmišljamo o alternativah kapitalizmu, kar koli si že pod njim predstavljamo – da so za vsakim vogalom mcdonaldi in tako na športnih copatih nike in adidas (pa tudi mizuno ali asics) piše, da so Made in China, pa da na vseh celinah gledajo (sicer nizozemskega) big brotherja pa (angleško) Domovina ima talent – se je pošteno spomniti tudi tega, da je šele intervencija Združenih držav končala tako vojno v Bosni kot na Hrvaškem ter osvobodila Kosovo. Pa da je v Severni Koreji lakota in da na Kubi sicer so vsi enaki, seksualni turizem pa je enako razširjen kot na Tajskem. Se pa nekateri na Tajskem lahko zaposlijo pri kakšni multinacionalki, ki resda po zahodnih merilih plača komaj kaj, zato pa omogoča, da gre manj otrok v spolno suženjstvo.
Seveda so podatki o izginjanju zlasti industrijskih delovnih mest iz razvitega sveta skrb zbujajoči. Zahtevajo radikalne družbene, ne le gospodarske spremembe in takšne ali drugačne izhodne strategije. Res pa je, da selitev teh oziroma podobnih delovnih mest v države v razvoju pomeni neverjetno izboljšanje tamkajšnjih življenjskih razmer. Seveda ne za vse in še manj v enaki meri, v marsičem pa. Podnebne spremembe so prav tako grožnja za ves svet. Z vsem tem sta povezani tudi naraščanje prebivalstva in vprašanje omejenih virov vode, zemlje, surovin. Seveda vsak vidi najprej sebe in svoje okolje, a neločljivo smo vpeti v celoten planet.
A produktivneje se zdi vztrajati pri formi kot pri vsebini. Ta nauk lahko potegnemo tudi iz najnovejših nadaljevanj drame absurda v stranki Zares, kjer je nekdanji minister Matej Lahovnik po dobrem letu agonije očitno le popustil nekakšnemu etičnemu impulzu in se odločil napasti predsednika stranke Gregorja Golobiča zaradi številnih poslov Ultre z državo in njenimi sorodniki. Pri teh poslih sploh ne gre za vsebino (no, da, resnici na ljubo pri nekaterih očitno tudi), ampak za formo, ne za pravni okvir, temveč za osnovno etično vprašanje: ne koliko odstotkov lastništva ima minister lahko v podjetju, ki posluje z državo, ampak da to nikomur ne bi smelo pasti niti na misel – oziroma ko bi nekoga dobili (pri tem da z ministrskega mesta posluje z državo, kaj šele da laže o svojem lastništvu podjetij), bi bil politično mrtev, ne pa da se ista zgodba lahko pogreva še po trinajstih mesecih.
Forma je tudi to, da če predsednika Gospodarske zbornice Slovenije zasačijo, da njegovo podjetje ne plačuje prispevkov za svoje zaposlene, se nemudoma skliče izredna skupščina in ga odstavi. In da če neki časopis poroča o tem, da država ne zna najti, kaj šele poloviti in ustrezno kaznovati takšnih neplačnikov, bi moralo to postati najvišja prioriteta predsednika vlade, saj se to dotika vseh področij njegovega dela: skrbi za enakost (in varnost) državljanov pred zakonom, skrbi za priliv sredstev v proračun in ne nazadnje za funkcioniranje državnega aparata. In sodišča bi morala imeti pooblastila, da te neplačane prispevke nemudoma izterjajo, pa tudi da poskrbijo za poravnavo nepopisno sramotnih dolgov do zlasti tujih delavcev. To je vse stvar forme.
Seveda se je v urejenem formalnem okviru tudi o vsebinskih vprašanjih laže pogovarjati. Kakšno Slovenijo bi radi čez deset ali dvajset let in kaj moramo narediti, da pridemo tja? Ali bomo temu prilagodili šolski sistem ali socialne transferje? Ali si predstavljamo, da bomo miniaturna Nemčija, čeprav si tega ne moremo privoščiti, ali bomo končno opravili realen premislek o svojih možnostih? Se vprašali, kaj pravzaprav pričakujemo od države? Pa od Evropske unije? In od samih sebe? Ko bomo razmislili o svojih pričakovanjih in o realnih zmožnostih za njihovo uresničitev, bo tudi premislek o kapitalizmu ali komunizmu jasnejši.
(Beseda je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 8/9, ki je izšla 14. julija 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
