Gostujoče pero
Pravica vedeti ne bo vikiliksirana
15. 12. 2010
Na dan, ko si je Julian Assange poiskal varstvo britanske policije in pravosodja, je bila na spletni strani WikiLeaks (09BANGKOK1998) objavljena lanska avgustovska depeša ameriške ambasade v Bangkoku. Mediji doma in po svetu, ki so tisti in naslednji dan večinoma poročali o »aretaciji ustanovitelja WikiLeaks«, se s to depešo, ki jo je veleposlanik Eric G. John označil za tajno, niso veliko ukvarjali.
Najbrž je šlo za naključje, a je bila časovna skladnost med dogodkoma kot inscenirana. Vsebina omenjene depeše ameriškega veleposlaništva, ki ji je bila pripisana višja stopnja zaupnosti kot, recimo, poročilu ameriškega odpravnika poslov v Ljubljani o pogovorih s predsednikom slovenske vlade, se namreč ukvarja s problemom ekstradicije, torej izročitve domnevnega storilca kaznivega dejanja Združenim državam.
»WikiLeaks je spletna stran, ki je »zunaj demokracije«, saj ni medij v okviru pravne države.«
»Problem« iz omenjene depeše je medtem že »rešen«, v zadovoljstvo ZDA, ki so od Tajske zahtevale izročitev zloglasnega trgovca z orožjem Viktorja Bouta. Po »popolnoma napačnih razlagah zakona« (kot je rečeno v depeši) je tajsko sodišče konec letošnjega poletja odločilo, kakor bi moralo (če gre sklepati po depeši) že v prvo: da je treba Bouta izročiti ZDA. Kar se je zgodilo pred natančno mesecem dni. Uradna Moskva je to razumela, tri tedne pred objavo depeše, enako kot Boutova žena: kot politično odločitev, sprejeto zaradi lobiranja ZDA.
Vzročno-posledična povezava z depešo, kakor koli jo je mogoče razumeti »obremenilno«, (še) ni dokazana, toda Bout tudi ni človek, zaradi katerega bi se nad ameriškimi »diplomatskimi metodami« zgražal pretežni del globalne javnosti. Zanesljivo drugače oziroma podobno kot Boutovi svojci in uradna Moskva pa bi ta javnost sprejela morebitno izročitev trenutno najbolj znanega pripornika na svetu. Poleg tega je Assange, avstralski državljan, v rokah države, katere kraljica je tudi njegova, katere pravosodje obvlada posel najmanj tako dobro kot ameriško in katere politika ima zaradi (seveda, via WikiLeaks) razkritih žaljivk ameriških diplomatov na svoj račun (resda predvsem prejšnje vlade) »osebni« motiv, da svojim državljanom in svetu dokaže samostojnost.
Na dan, ko so se mediji ukvarjali z domnevno aretacijo v Londonu, sta Mastercard in Visa ustavili nakazila za WikiLeaks, že dan pozneje pa je bila objavljena depeša 10MOSCOW228 iz letošnjega februarja. Pod oznako zaupno v njej ekonomski svetnik ameriškega veleposlaništva v Rusiji poroča o osnutku ruskega zakona o kartičnem poslovanju, ki bo, kot so ocenili vodilni v ruskih hčerkah Mastercarda in Vise, »prizadel ameriške koncerne«. Rusi da z zakonom ustanavljajo konzorcij pod vodstvom državnih bank, ki bo prevzel ves notranji plačilni promet in za to zaračunaval provizije; ocenjeni prihodki – štiri milijarde dolarjev na leto. Da bi preprečili izgubo ameriških kartičnih nadnacionalk na donosnem ruskem trgu oziroma plačevanje provizij, je diplomat zaradi spodletelih poskusov lobiranja na nižjih ravneh Washingtonu predlagal neposredni poseg na »ravni vlad«, saj da so v igri tudi – varnostni interesi.
Najbrž je bila tudi ta depeša objavljena »ob pravem času« zgolj po naključju, vsekakor pa ni videti, kako bi to, po kakšnem ključu in vrstnem redu na WikiLeaks izbirajo in objavljajo iz menda četrt milijonske množice cables, lahko dojel še kdo zunaj »posvečenega kroga«. Od doslej objavljenih dokumentov še zdaleč niso vsi vredni branja in bi nanje zlahka počakali ali pa jih celo povsem pogrešili, medtem ko bi bilo morda za kakšne, ki bodo še dolgo čakali »na vrsto«, nujno, da bi bili objavljeni čim prej. Ker bi njihova objava, recimo, lahko prispevala k temu, da se kakšno kaznivo dejanje ali politična kupčija ne bi zgodila ali ponovila.
Drugače in naravnost rečeno, skupina novinarskih profesionalcev bi s pridobljenim gradivom ravnala drugače (in tudi ravna, če spremljamo svetovne medije, ki so dobili »predpravico vpogleda«), tudi glede poklicne obveznosti zaščite vira informacij. Vzela bi si čas za analiziranje, vrednotenje in razvrščanje informacij, njihovo morebitno preverjanje ali dopolnitev, selekcijo in ureditev v »vsebinske celote«, skratka za vse, kar spada v poklicno rutino in skrbnost. Morda to zgleda staromodno, konservativno ali kar odveč in škodljivo, ker odpira možnost »uravnoteževanja« iz političnih ali kakšnih drugih razlogov, toda: Ali imate res namen prebrati vse depeše? Ste prebrali vse do sedaj objavljene? Ali samo tisto, ki je povezana s Slovenijo? Ali pa tudi o tej veste samo tisto, kar so poročali vaši običajni informativnih viri, torej predvsem »klasični« mediji? In še drugače: Če je WikiLeaks pomemben in nujen prispevek k demokratičnosti in transparentnosti sodobne družbe (kot takšne), če je medij prihodnosti (ki ga je omogočila digitalna tehnologija), koliko je k nedemokratičnosti in netransparentnosti današnje družbe prispevalo dejstvo, da je za raziskovalno novinarstvo pripravljeno plačati čedalje manj ljudi?
Ne samo raziskovalno, ampak sploh novinarstvo, torej produkcijo verodostojnih informacij, analiz, ozadij dogodkov in komentarjev. Novinarstvo, ki si vzame čas, kjer ga ni, čeprav oziroma prav zato, ker misli hitreje kot piše in se ne navdušuje nekritično nad »ekskluzivnostjo«, ki mu je padla z neba. In ne gre le za problem medijskih lastnikov, ki zapirajo tuja dopisništva, odpuščajo drage profesionalce in najemajo poceni honorarce, da bi jih novinarska produkcija kar najmanj stala, ampak nemara še prej potrošnike, torej bralce, poslušalce in gledalce, ki bi za informacijo plačali kar najmanj, po možnosti nič. Toda časopis (ali nacionalna RTV) ni majica iz Vietnama ali računalnik Made in China, ob katerih se je še mogoče slepiti, da ne vplivata na državljanski status oziroma svoboščine in pravice (čeprav je najmanj dolgoročno morebiti tudi to vprašljivo).
Javnosti v liberalnih, ali, če imate raje drugo oznako, demokracijah »zahodnega tipa« oziroma tiste javnosti v drugače urejenih državah, ki jim je zahodna demokracija pri srcu, so v marsičem WikiLeaks vzele kot »kronski dokaz«, da je demokratični (medijski) nadzor oblasti mogoč tudi za ničelno tarifo. Na to ne bi kazalo staviti, ker ni akcije brez reakcije. Navduševanje nad poplavo depeš oziroma »stekleno demokracijo«, popolnoma transparentno oblastjo torej, kakršno nam morda z najboljšimi nameni »obeta« Assange, se lahko izkaže za slepo ulico, v kateri se bodo državljanom za vrat še trdneje spravili bodisi dosedanji bodisi novi »sovražniki svobode«.
WikiLeaks je – saj, kako bi lahko bilo drugače – spletna stran, ki je »zunaj demokracije«, saj ni medij v okviru pravne države. Nima izdajatelja, nima odgovornega urednika (čeprav se Assange tako podpisuje), nima ničesar, kar jo v duhu liberalne pravne države opredeljuje kot medij, ki je navsezadnje sam podvržen demokratičnemu nadzoru in transparentnosti. Svoboda govora in pravica do obveščenosti sta za WikiLeaks absolutni oziroma omejeni le toliko, kolikor je (Assange ali kdor si že bodi) »prostovoljno« pripravljen (ali zainteresiran zaradi večje odmevnosti) sodelovati z medijskimi profesionalci in jim prisluhniti. Samo v tolikšni meri obstaja tudi pravica do zasebnosti in vse druge pravice, ki so s prej omenjenima v koliziji, ki jo liberalne pravne države med drugim rešujejo prav s tem, da zahtevajo transparentnost (tudi) od medijev.
WikiLeaks je potemtakem medijska gverila, ne vemo, »kdo je zadaj« in kako se sprejemajo odločitve o tistem, kar imamo »pravico vedeti«. Glede na poletni razkol v »vrhu uredništva« WikiLeaksa tega tudi vsi soustanovitelji strani niso vedeli oziroma se niso (več) strinjali. Gverilska organizacija ima tudi takšno financiranje: o tem, kolikšne in iz kakšnih virov so donacije, ni znanega skoraj nič zanesljivega. Res je, WikiLeaks pač ne more biti transparenten, ker bi ga oblastniki liberalne države (na primer ameriške) v naslednjem hipu onemogočili, a to ne odstrani temeljnega pomisleka. Paradoksalno, bolj ali manj demokratično legitimirani oblastniki se pred transparentnostjo branijo v bistvu z enakim argumentom kot WikiLeaks: Če bo javnost imela vpogled v vse, bo delo demokratičnih institucij pravzaprav onemogočeno.
Seveda ima država, torej tisti, ki imajo v rokah njene institucije, malodane neskončno boljša orodja (in orožja), da se pred »totalno transparentnostjo« zaščiti(jo), kot jih imajo v rokah tisti, ki vdirajo v njene/njihove skrivnosti. In prav to ima lahko neslutene posledice za svobodo govora, v imenu katere WikiLeaks objavlja. Po 11. septembru smo na letališčih prišli »do nazga« in ni si težko predstavljati, da bo v doglednem času na prodaj samo še digitalno železje in programje, ki bo puščalo enolično določene odtise. Z drugimi besedami: ne bo več digitalnega stroja, ki mu ne bi bilo mogoče v poljubnem trenutku natančno določiti imena in priimka uporabnika. Neko zasebno ameriško podjetje ima v v svoji podatkovni bazi že več kot milijardo »prstnih odtisov« mobilnikov in drugih naprav, kajpak, zgolj za »analizo potrošniških navad« oziroma oglaševalske namene. Adijo »otročja lahkotnost« kopiranja, kakršno si je menda lahko privoščil ameriški poddesetnik Bradley Manning.
Pa tudi če ne. Z diplomatskimi depešami imamo te dni tolikšno veselje, ker so navzlic vsemu »premikanju informacijskih mej« v zadnjem desetletju, za katere zasluge pripisujemo internetu, nekaj novega. Ker smo dobili najbolj zgovorno ponazoritev tistega, čemur smo se navadili reči »demokratični potencial« spleta. Tudi v tistem elementu, ki se mu reče »maščevanje ponižanih in razžaljenih«, torej hekerskem onemogočanju delovanja določenih komercialnih spletnih strani, ki so deložirale WikiLeaks. Zaradi obojega imamo občutek, da se »nekaj dogaja«, da smo državljani dobili v roke orožje, s katerim lahko oblastnikom naženemo strah v kosti in jih prisilimo k bolj razumnemu in spodobnemu obnašanju.
Res se dogaja, ni se pa še zgodilo. In ne vemo, kaj se bo, če se bo in ali bo to »državljanom prijazno«. Če so stvari najbolje skrite tam, kjer so vsem na očeh, so to lahko tudi informacije. Samo zadostna količina jih mora biti, pa bo nazadnje za oblastnike vse isto. Bolje pravzaprav, saj bodo lahko rekli, da ničesar ne skrivajo, da je vse objavljeno. Za državljane pa slabše, saj bo odgovornost, če nečesa ne bodo vedeli, njihova. Kaj se bo zgodilo, torej ni toliko odvisno od tega, kaj je bilo na WikiLeaks že ali še bo objavljeno, temveč od tega, kaj bomo državljani s tem počeli.
Za zdaj smo bili, recimo v Sloveniji – skupaj z mediji – sposobni predvsem zgražanja in škandaliziranja nad tistim, kar v depešah piše. Kar da je Borut Pahor »ponujal« ameriškemu odpravniku poslov. Pravi škandal pa je tisto, kar je premier izjavljal po objavi depeše. Namreč to, da Pahorju v vseh »zagovorih« doslej niti enkrat ni prišlo na misel, da bi sprejem guantanamskega interniranca »za nobeno uslugo« poskušal utemeljiti s humanitarnimi razlogi. Da bi dejal: Marija sveta, pa ti ljudje nimajo kam iti in če jih nihče ne bo sprejel, bodo kaj? Ostali zaprti? So what? Naj ne poskusimo pomagati vsaj enemu nedolžnemu človeku samo zato, ker privoščimo Američanom juho, ki so si jo sami zakuhali? To ni priljubljeno, ampak ta vlada ni tukaj zato, da bi hotela biti všeč!
Ne, to, kar je ameriški odpravnik poslov »nerodno povzel« (zabeležke na slovenski strani pa ni, kar je priročna plat protokolarnega prekrška, da premier hodi v goste tujim diplomatom in ne nasprotno), je bila zgolj gesta prijateljstva in zavezništva. Ki jo, če tako želijo, Američani lahko vrnejo s svojo gesto prijateljstva in zavezništva, denimo prijavo na razpis za nuklearko. Pravi škandal je, da tega »razčlovečenja« ne problematizira opozicija, da ga niso pograbili mediji, pa tudi civilna družba ne. Vsi tisti, ki imajo malega človeka tako radi in pogosto na ustih, nas pitajo z vsem drugim.
WikiLeaksu smo zato nemara bolj kot za tisto, kar objavlja, lahko hvaležni za to, da objavlja. S tem nam daje priložnost, ne, naravnost in trdo nas sooča z osnovnim vprašanjem, ki si ga drugače še ne bi postavili: Kako in o čem bo (liberalna) družba 21. stoletja komunicirala sama s seboj? Odgovora na to vprašanje pa državljanom (in klasičnim medijem) WikiLeaks ne more dati.
(Beseda je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, številka 19 / 20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
