Gostujoče pero
Prvi in nadaljnji plebisciti
15. 12. 2010
Plebiscit ni način urejanja nečesa, kar že obstaja. To nalogo opravljajo državne institucije vsak dan, s številnimi zakoni, uredbami, odloki, redkeje tudi z referendumi. Čeprav je plebiscit na zunaj podoben referendumu, je med njima substancialna razlika: s plebiscitom je nastalo nekaj, kar prej ni obstajalo. Plebiscit je bil rojstvo nove države. Temeljna ustavna listina je pol leta pozneje pravno pripoznala ta stvariteljski akt ljudstva: »Izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 (…) sprejema Skupščina Republike Slovenije Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije«. Prvi člen se glasi, »Republika Slovenija je samostojna in neodvisna država.«
»Liberalizem, razumljen na metafizičnih izhodiščih marksizma, preprosto zahteva, da institute sobivanja pavšalno zavračamo: da se ne menimo za volitve, da nas politika ne zanima, da so "vsi isti".«
Nastanek naše države je šolski primer novoveške politične teorije, po kateri mora biti podanik države hkrati njen stvaritelj in soupravljavec. Zato je smiselno vprašanje, kaj so udeleženci plebiscita tedaj od ustvarjanja države pričakovali. Seveda bi bilo neupravičeno pričakovati, da bi v vihravosti tistega trenutka vsakdo moral razpolagati z razčlenjeno vizijo o razvoju države za naslednjih dvajset let. Lahko pa brez dvoma rečemo, da si udeleženci zagotovo niso želeli marsičesa, kar je kmalu potem sledilo. Nekaj nevšečnosti se je preprosto moralo zgoditi, propadu dela gospodarstva, ki je bilo preveč oddaljeno od standardov razvitih držav, se ni dalo izogniti. Posebno pozornost pa vzbujajo pojavi, ki jih ni mogoče pripisati objektivnim in zunanjim okoliščinam.
Nihče ni pričakoval tako radikalne polarizacije političnega prostora, kjer so zabrisane ločnice med tekmovalnostjo in sovraštvom. Niti tako silovite reprize razkola naroda iz druge svetovne vojne. V začetku devetdesetih let je bila izpeljana reorganizacija sodišč, ki je povzročila enormne zaostanke in neučinkovitost sodstva. Pojavil se je organiziran kriminal. Lastninjenje je porajalo kapitalske elite, ki ne izhajajo niti iz (gospodarskih) zaslug niti iz sposobnosti. Tako imenovan Jazbinškov zakon je ustvaril nedopustne razlike v izhodiščnem položaju pri reševanju stanovanjskega problema: nekateri so s prodajo stoenke prišli do stanovanja, drugi bodo delali zanj do upokojitve. Vse to so pojavi, za katere težko krivimo zunanje okoliščine.
Ustvariti in ohranjati
S plebiscitom je bila država ustvarjena. Stvaritev je akt dviga iz niča v nekaj. Tradicija razprav o božjem stvarjenju sveta uči, da svet ni deležen milosti le s stvarjenjem, ampak je je vsak dan, z njegovim trajanjem. Kajti vsak trenutek je potrebna ista sila, kot je bila za stvarjenje, saj če bi le za hip umanjkala, bi vse potonilo v nič. Izvorno stanje ni nekaj, temveč nič. Za samostojno državo ne zadostuje le en plebiscit, nasprotno, plebiscit imamo vsak dan. Na prvem smo se brez dvoma odločili prav, zdi pa se, da smo na naslednjih naredili kar nekaj napak.
Pri pojasnjevanju stranskih poti zlahka zapademo skušnjavi, da vse stavimo na iskanje akterjev, ki so ravnali narobe. To so lahko posamezne osebe, vodstva ali politične stranke. Tak pristop je seveda legitimen, toda zgreši bistveno. Fenomen demokratičnega sobivanja je nekaj, kar presega posameznika. Seveda lahko vselej poiščemo nekoga, ki bi moral ravnati drugače, toda uspeh in neuspeh demokracije se porajata iz nečesa dosti večjega. Tudi plebiscitne odločitve ne moremo pojasniti na individualistični način, kot rezultat moralnega tehtanja posameznikov, ki so dali sebičen interes na stran ter odšli na volišča, kjer so realizirali svoj racionalni uvid. To je nesmisel. Plebiscit se je preprosto zgodil, tako kot se vse velike stvari v zgodovini.
Če je bila leta 1990 zgodovina na naši strani, se moramo vprašati, ali niso zadrege Slovenije posledice tega, da pozneje ni bila več. Drugače povedano, ali nemara objektivno nismo imeli možnosti, da bi stvari šle drugače. Spodleteli poskusi širjenja demokracije po svetu nas opozarjajo, da za demokracijo ne zadostujejo le institucije in dobra volja. Treba je upoštevati še nekaj veliko večjega in trdovratnega. To prezrto okoliščino lahko poimenujemo različno: mentaliteta naroda, politična kultura, duh ljudstva, njegovo razmišljanje, njegovi običaji, nrav itn. Če upoštevamo tudi to, vidimo, da smo imeli veliko težji izhodiščni položaj, kot se zdi.
Slovenci in metafizika
Smrt Boga prinese, kar zadeva vlogo posameznika v skupnosti, novo situacijo. Ne več zavzeto izvrševati Cilj, zdaj se mora vsak posameznik znati vprašati, kdo smo in kaj hočemo. Slovencem je Bog umrl šele leta 1991. Dotlej smo živeli v zgraditvi utopije, socialistična družba je bila svojevrsten predogled raja. Vrline, ki so nepogrešljive za demokratično življenje, se v takem okolju niso mogle razviti. Kar malce srhljivo je pomisliti na obred, s katerim se nam je osnovnošolcem začenjal pouk. Tovarišica je vzkliknila, »za domovino«, otroci pa smo pritegnili, » s Titom naprej!«. Odrasli so imeli svojo različico obreda, v uradnem napevu so se Vodji zaobljubljali, da z njegove poti nikoli ne zaidejo. Hoja za nekom. Izkušnja Enega. Absolutna ločnica med Prav in Narobe. Stvari so tako jasne, da ni prav nobenega razloga, da bi nekdo mislil drugače, saj bi s tem namenoma izbral Narobe. To lahko naredi le sovražnik ali izdajalec.
Na to podlago je leta 1991 padla nova naloga: soustvarjanje demokratične skupnosti. Misel absolutnega ločevanja na dobro in zlo je dobila v uporabo načela, ki se razvijejo v popolnoma drugačnem miselnem okolju, v angleški tradiciji liberalizma. Ta v središče postavlja zavest, da sta država in posameznik antagonista in da je vselej treba paziti, da se prva ne spozabi nad drugim. To seveda nikakor ne pomeni, da se Angleži ne zavedajo pomena tistega, kar imenujejo Commonwealth. Zato tam liberalizem nikoli ne postane sovražno in pavšalno zavračanje države kot denimo »aparata elit«.
Zaradi popolnoma drugačne miselnosti pri nas postane liberalizem nekaj popolnoma drugega. Kar naj bi bil konstruktivni nadzor, postane apriorno sumničenje. Zamejitev kompetenc države postane fanatična ofenziva zoper uniformi policije in vojske. Boj med dobrim in zlim se nadaljuje. Svojevrstna posebnost je, da v tej drži postanejo enaki nasprotniki. Za tiste, ki so načela demokracije sprejeli, pa tudi za tiste, ki jih niso, je država zlo. Za prve na podlagi naivno razumljenih načel liberalizma, za druge na podlagi podedovanega nauka, da je buržoazna država zgolj ideološki represivni organ. Zato ni presenetljivo, da so pri nas najbolj goreči aktivisti človekovih pravic tisti, ki gradijo na premisah marksistične politične filozofije.
Razlika med podedovano miselnostjo naroda in načeli liberalne demokracije je vzrok večine stranskih poti v poplebiscitni zgodovini. Kako lahko pričakujemo, da bodo sodišča delala dobro, če se že vnaprej odločimo za pavšalno obsodbo pravosodja? Če prizadevanja in dokazljiv napredek sploh ne šteje: zaostanki so se v zadnjih letih bistveno zmanjšali, nekatera sodišča jih sploh nimajo več, javno mnenje pa trmasto nadaljuje prezir. Kako naj se razvije kultura odnosov v podjetjih, če se tako ali tako pričakuje, da je podjetje sinonim za izkoriščanje? In kako odgovornost politikov, če se vnaprej pričakuje njegova nepoštenost?
Neuspeli plebisciti
Da je pri nas nekaj narobe z demokracijo, ni težko ugotoviti. Javnomnenjske raziskave potrjujejo zelo majhno zaupanje v vse veje oblasti, volilna udeležba je slaba. Toda velika napaka bi bila to stanje pojasnjevati z resignacijo, z nezanimanjem za demokracijo. V resnici je prav nasprotno. Vse omenjene anomalije so izraz izdelanega in zavzetega političnega stališča. Liberalizem, razumljen na metafizičnih izhodiščih marksizma, preprosto zahteva, da institute sobivanja pavšalno zavračamo: da se ne menimo za volitve, da nas politika ne zanima, da so »vsi isti« itn. To ni negativna, temveč pozitivna gesta. Je drža naivne svobode, neskončne »kritičnosti« in hkrati skrajnega samo-precenjevanja: noben, niti najmanjši delček realnosti nas ni vreden.
Za življenje države ni dovolj en plebiscit, odločitev za državno samobitnost je treba potrjevati vsak dan. Zdi se, da smo na številnih nadaljnjih plebiscitih glasovali »proti«. Svet ne prenese praznine. Odsotnost interesa državljanov za institucije države povzroči izgubo njihove vitalnosti. Prazni prostor zapolnijo parcialni kapitalski in politični interesi. Številni procesi nas opozarjajo, da imamo iz dneva v dan manj države. Izgubo ozemlja bi takoj opazili, dejstvo, da se odpirajo vse večja področja, ki se odtegujejo vplivu prava, pa se dogaja zahrbtno. Toda v obeh primerih izgubljamo teritorij.
(Objavljeno v Besedi, Pogledi, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
