Dobre novice iz Ljubljane
Nekaterim med njimi se utrne prava zamisel, morda se zgodi čudež in se jim odpre solistična kariera, uspešno zaženejo festival, morda mojstrski razred, orkester ali ansambel … in eden takšnih čudežev, seveda podložen s trdim delom, se je zgodil z Akademijo Branimir Slokar, ki je zaživela v okviru Festivala Ljubljana 2013, in z v njej delujočim Mednarodnim orkestrom Ljubljana, ki se je v zelo kratkem času predstavil tudi v mednarodnem prostoru, v Italiji, Avstriji, Srbiji, Hrvaški, Veliki Britaniji, Španiji ... pred kratkim pa vnovič v mestu, po katerem se je poimenoval. Orkester sestavljajo mladi glasbeniki iz 35 držav, ki so izbrani na avdicijah in sodelujejo projektno, vodita pa ga dirigenta Klaus Arp in Živa Ploj Peršuh. Deluje ob podpori mesta Ljubljana in EU. V tej luči, torej neinstitucionalnega delovanja, vsakokratne delno spremenjene zasedbe, kratkih intenzivnih priprav za nastope, mladostniške zagnanosti in prvih nabirajočih se orkestrskih izkušenj, se bomo ozrli tudi na njihovo glasbo.
V lepo obiskani dvorani hotela Union so nastopili pod taktirko Dominga Hindoyana (roj. 1979), v Evropi (med drugim deluje kot asistent Daniela Barenboima v Državni operi v Berlinu) delujočega dirigenta venezuelskega rodu. Izvedli so Simfonijo št. 38 (Praško) Wolfganga Amadeusa Mozarta, simfonično skico Mediodia en el llano (poldne na planjavi) Antonia Estéveza, Koncert za violino in orkester št. 1 Sergeja Prokofjeva in Simfonijo št. 5 Ludwiga van Beethovna. Mladi glasbeniki že po prvih taktih pritegnejo nenavadno pozornost poslušalca s posebno energijo igre in vseh shem razbremenjenim, nekako prvinskim razumevanjem glasbe. Njihov Mozart je bil transparenten, zvokovno klen, mladostniško nemiren; pojoč, v sinkopiranih ritmih impulziven, v kromatičnih nizih tekoč (oboa, fagot), v disonancah kar rahlo divji, ironičen (izvrstne flavte, oboe), prekipevajoče vitalen v finalu. Pri krajši simfonični skici venezuelskega skladatelja Estéveza (1916–88) so ob pomoči maestra Hindoyana dosegli bistvo dela: elegično otožnost domotožja po rojstnem kraju, izraženo z impresionistično zvočno poslikavo od sonca lenobne pokrajine.
S virtuoznim prvim koncertom Prokofjeva se je predstavil mladi violinist, Michael Barenboim (roj. 1985), sin slovitega pianista, dirigenta in humanista Daniela Barenboima. Na ugotovitev, ki je vseskozi visela v zraku, ali bo tudi pri njem obveljalo reklo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, kot v primerih nekaterih drugih slavnih očetov in sinov/hčera, Davida in Igorja Ojstraha, Isaaca in Michaela Sterna, Emila in Elisabeth Gilels …, bo najbrž treba še nekoliko počakati. Toda ne glede na to, tehnična raven igre in zbranost, ki sta prišli v prvi plan v virtuoznih delih koncerta ter močna, čeravno ne vsiljiva ekspresivnost mladega violinista v liriki andanta kažejo na izjemen potencial, ki bi mladega violinista znal postaviti med pomembne interprete mlajše generacije. Zelo lepa izvedba recitativa in scherzo-capricea, v kateri se je docela odprl, me je v to še dodatno prepričala.
Da se neštetokrat izvajano peto Beethovnovo simfonijo da vedno zaigrati in doživeti na drugačen način, so vnovič s samosvojo, polno zvena, s čustvi nabito vizijo dokazali izjemno zagnani mladi glasbeniki. Natančni in sugestivni Hindoyan (»produkt« venezuelskega glasbeno-pedagoškega fenomena El Sistema, s katerim so pritegnili množico mladih k intenzivnemu glasbenemu udejstvovanju in izobraževanju) je izvedbo z ravno prav dozirano začimbo latino temperamenta, predvsem pa z jasnim odnosom do teksture, navitimi tempi in intenzivnimi melodijskimi linijami pripeljal do prepričljivega finala večera.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014