Jim Thompson ali Stranske poti šund literature v filmu
08. 09. 2010
V kinematografe je prispel film Morilec v meni, druga ekranizacija romana ameriškega pisatelja in scenarista, znanega predvsem po pogrošnih kriminalkah, Jima Thompsona iz leta 1952. Novi poskus je podpisal Anglež Michael Winterbottom. Najboljše adaptacije cenenih ameriških kriminalnih romanov pa so vseeno posneli – Francozi.
Tik preden sem se lotil pisanja besedila o Jimu Thompsonu, natančneje, o težavnem razmerju med kraljem šunda in sedmo umetnostjo, je do mene prišlo sporočilo, da je umrl Alain Corneau, francoski cineast, avtor približno dvajsetih filmov, velik ljubitelj kriminalnih romanov. Povezava s Thompsonom je morda bežna, enkratna, a neločljiva, vredna uvoda v tovrsten tekst: Alain Corneau je eden dveh, morda treh režiserjev, ki je razumel Thompsonov literarni svet antijunakov, deklasirancev, morilcev, prevarantov, sociopatov in samodestruktivnih psihopatov in ga znal prenesti na veliko platno. Črna serija (Série noire, 1979) je bila popoln filmski prevod pisateljeve umazane, degenerirane in deregulirane vsakdanjosti, sveta brez čustev in empatije. Corneau se je zavedal, da Thompson sveta ne opisuje skozi optiko bleščave noir estetike, temveč svet kot kanalizacijo.
V slovenske kinematografe je medtem prispel film Morilec v meni (The Killer Inside Me), druga predelava najznamenitejšega Thomsponovega romana iz leta 1952. Po spektakularno prazni (in porazni) verziji Burta Kennedyja (1976) je novi poskus podpisal Anglež Michael Winterbottom. Ne brez šlifa; gre za okusno režiran in dizajniran film, malo retronostalgijo za petdesetimi leti 20. stoletja. Dobri igralci (Casey Affleck), seksi blondinke (Jessica Alba), zvestoba predlogi. Toda o kakšne vrste zvestobi lahko govorimo? Zvestoba narativni krivulji in dialogom je ena (pravzaprav irelevantna) stvar, zvestoba duhu in bistvu romana pa nekaj drugega. In tega skoraj vsi režiserji, ki so se lotevali Thompsonove literature – z Winterbottomom vred –, niso znali ujeti v kader. Le koga zanima, ali je film zvest romanu glede dialogov in naracije? Videti hočemo dober film, ki stoji sam po sebi, znotraj svojih lastnih zakonitosti. Orson Welles je iz Kafke naredil črno komedijo, toda njegov Proces (The Trial, 1962) ohranja vse karakteristike, ki slovijo kot kafkovske.
Pa Jim Thompson? Življenje sta mu uničili dve stvari, alkohol in Holivud. Zadnjega sta utelešala predvsem Kubrick in njegov producent James B. Harris, ki sta pisatelja po eni strani občudovala in v petdesetih letih nenehno angažirala, po drugi pa mu nikoli nista izkazala dovolj spoštovanja, predvsem pri priznavanju avtorstva. Rop brez plena (The Killing, 1956), za katerega je adaptiral roman Clean Slate Lionela Whitea, Thompsona priznava zgolj kot avtorja dialogov, Steze slave (Paths of Glory, 1957) pa so ga v filmski glavi (kot tretjega po vrsti) navedle šele po tožbi in posredovanju ceha scenaristov.
Thompson seveda ni bil ustvarjen za Holivud, njegov pogled na svet je bil odločno preveč ciničen in mračen, da bi ustrezal konformističnim standardom mainstreamovskega filma, predvsem pa je s svojimi antijunaki vseskozi pretirano simpatiziral. Kljub temu preseneča, da se ga v obdobju Novega Holivuda sedemdesetih nihče izmed progresivnih mladcev ni lotil resneje. Peckinpahov impresivni Pobeg (The Getaway, 1972), akcijsko ekstravaganco, napisano za zvezdnika Steva McQueena, sicer prvo ekranizacijo katerega koli njegovega romana, težko štejemo za »predelavo Thompsona«; v najboljšem primeru gre za inspiracijo, saj je scenarist Walter Hill tako predrugačil zgodbo in zameglil moralno komponento ter smrad sveta, skozi katerega bežita Doc McCoy in njegovo dekle, da je bilo producentom verjetno žal denarja za avtorske pravice, saj nihče ne bi opazil povezave z romanom.
Tako kot številnim neprilagojenim umetnikom tudi Thompsonu ni bilo dano, da bi popularnost doživel za življenja. Leta 1977 umrli pisec je v domovini prvi val zanimanja doživel šele konec osemdesetih let, ko so v dobrem letu dni posneli tri adaptacije. In tudi takrat se je izkazalo, da cinizem in intonacijo Thompsonovih del razumejo le Francozi, že omenjeni Corneau in Bertrand Tavernier, ki sta lucidno obdelala njegova romana A Hell of a Woman (Črna serija) in Pop. 1280 (Čistka/Coup de torchon, 1981). Ameriškim režiserjem Thompson evidentno ni ustrezal, njegovih romanov pač ni enostavno prenesti na veliko platno, predvsem zaradi pogoste prvoosebne pripovedi in »nezanesljivih pripovedovalcev«, malo pa tudi zaradi pavšalnega branja scenaristov in režiserjev, ki so njegove romane največkrat dojemali kot bleščav žanr, klasični noir, ne pa kot realistično psihološko dramo o (sub)urbanih anomalijah in eksistencialnem obupu. Robert Polito, avtor Thompsonove biografije Savage Art, je lepo definiral njegovo delo: »Thompsonovi romani izvirajo iz prikazovanja vsakodnevnega socialnega reda in osebne integracije, sveta železniških postaj, poceni hotelov, avtocest, pekarn in šol, nato se strmo spustijo v norost, iztrebljenje, ničevost.« Thompson je bil ljubitelj psihološkega romana in ruskih literarnih klasikov, ne preseneča torej, da ga je Geoffrey O'Brien poimenoval »Dostojevski za deset centov« (Dimestore Dostojevski). Američani so ga kljub vsemu vztrajno dojemali kot noir avtorja, zato so njegove predloge do obisti estetizirali in romantizirali, na primer James Foley v After Dark, My Sweet (1990), tudi Stephen Frears v Goljufih (The Grifters, 1990), čeprav je njemu uspelo obdržati vsaj Thompsonov sarkazem. Kasnejših adaptacij – sredi devetdesetih so nastale še tri, tudi rimejk Peckinpahovega Pobega – niti ni vredno omenjati.
Po svoje je paradoksno, da je Thompsona v tem času »pravilno« razumela le ženska, Maggie Greenwald, scenaristka in režiserka ničproračunske bravure The Kill-off (1989), posnete na lokacijah okrog New Jerseyja in Long Islanda, z neznano igralsko ekipo in direktorjem fotografije, ki se je trudil zamračiti vsak delček filmskega kadra, ki ni pripadal prvemu planu. The Kill-Off je še dodatno problematičen za prevod v filmski jezik, saj nima osrednjega junaka, temveč je naracija razdrobljena med številne pripovedovalce (tako imenovane »nezanesljive priče«). Greenwaldova se je držala izvirnega narativnega postopka, še več, iz tega principa oziroma »identifikacijske abstrakcije« je ustvarila prepričljivo preslikavo Thompsonove vizije moralnega razkroja in ujetosti v intimen pekel (avtorjevega značilnega motiva) ter naslikala portret depresivnega in neperspektivnega okolja, ki deluje kot svet po apokalipsi. Morda bi si ta film moral ogledati John Hillcoat, preden se je lotil predelave Ceste Cormaca McCarthyja.
Francoski intelektualci, ki nikoli niso skrivali navdušenja nad pogrošnimi ameriškimi kriminalkami, so znali od nekdaj snemati izvrstne filme po šundliteraturi. Corneau in Tavernier sta se Thompsona lotila vsak po svoje, Tavernier morebiti še bolj izvirno in igrivo; dogajanje v Čistki je iz provincialnega Potts Countyja leta 1917 prenesel v svet francoskih kolonij v tridesetih letih 20. stoletja. Tudi zato, ker se mu ameriški in francoski pravni ter družbeni sistem nista zdela kompatibilna; Pop. 1280, postavljen v Francijo, bi preprosto deloval neprepričljivo (»V Franciji nimamo šerifov! Kako naj upravičim njegovo moč in vpliv na lokalno skupnost?«). Nazadnje je Tavernier objestni rasizem in fanatizem ameriškega Srednjega zahoda zamenjal z objestnim rasizmom in fanatizmom francoske kolonialne Afrike.
Corneau je po drugi strani Črno serijo postavil v okolje, primerljivo s tistim iz romana A Hell of a Woman, ki ga mnogi štejejo za Thompsonovo verzijo Zločina in kazni; ameriško provincialno mizerijo je zamenjala francoska provincialna mizerija, napol zgnile hiše, zatohli interierji, pohlepni potujoči prodajalci, sprijene starke, ki namesto plačila za blago ponujajo usluge svoje vnukinje. Corneau je odlično zaobjel tako moralno praznino in trivialnost eksistence Thompsonovih frustriranih protagonistov kot vsakdanje, nespektakularno okolje, v katerem se gibljejo. Črna serija je esenca filma noir brez kakršnih koli vizualnih noir arhetipov, »noirovska« je zgolj junakova zapisanost prekletstvu. Frank Poupart (Patrick Dewaere) se giblje v svetu, kakršnega zadnja leta vidimo predvsem v filmih Luca in Jean-Pierra Dardenna. In tu je ideja; če je dandanes med filmarji kdo stesan za prenos fikcije Jima Thompsona, potem sta to verjetno belgijska brata.
Pogledi, september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
