Mladinski film: zanemarjeni žanr slovenske kinematografije
Gremo mi po svoje. Scenarij in režija Miha Hočevar, produkcija Vertigo-Emotionfilm, 92 min. Kolosej Ljubljana, Maribor, Koper, Kranj, od 4. 11. 2010
03. 11. 2010
Na redni kinospored prihaja »mladinski film za vse generacije« Gremo mi po svoje režiserja Mihe Hočevarja, to pa je dobro izhodišče za pogled v zgodovino in stanje tega žanra pri nas. Izkušnje učijo: dokler mladinski film ne bo formalno našel poti v nacionalni filmski program, se bo tam znašel le redko, običajno zaradi osebnih preferenc posameznega avtorja.
Pred nekaj dnevi je prišla v javnost vest, da je slovenska spletna videoteka iTIVI prenehala poslovati in gre v stečaj. V štiriinpolletnem poslovanju je ta spletni izposojevalni servis svojim 36 tisoč članom dostavil več kot pol milijona devedejev, a to ni bilo dovolj, da bi iz tujine preneseni poslovni koncept, ki je moral poleg naraščajoče piratizacije tekmovati tudi z brezplačno izposojo devedejev v splošnih knjižnicah, lahko preživel (vse slabše se piše tudi klasičnim videotekam, ki jih je vse manj). To je (bila) še ena slaba novica s področja reproduktivne kinematografije, ki jo je pred kratkim stresla informacija, da nihče izmed domačih videodistributerjev ni želel podaljšati/skleniti pogodbe za distribucijo videonosilcev studia Universal, to pa pomeni, da do nadaljnjega teh filmov pri nas ne bo več na voljo za domačo uporabo. Če se bo ta trend nadaljeval, se lahko že kmalu zgodi, da bo klasični video povsem izginil iz naše ponudbe, in če se bo to zgodilo, še preden se bo vzpostavila digitalna videodistribucija filmov neposredno prek televizije, se bomo na neki način vrnili v čas pred dobrega četrt stoletja, ko med kinom in televizijskim prikazovanjem ni bilo nobene (uradne) vmesne faze.
Kaj se lahko tisti, ki se ukvarjajo s slovensko kinematografijo, naučijo iz tega? Gotovo tega, da tudi etablirani posli delujejo zgolj toliko časa, dokler zanje obstaja poslovni interes in da, ne glede na to, kako modernizirana in sodobna je družba, to ne pomeni, da bodo pri nas na voljo vsi popkulturni izdelki. Če bomo hoteli nekaj konkretno filmskega zanesljivo imeti, bomo najbrž to potrebo morali formalizirati s konkretno družbeno akcijo oziroma konkretnimi pravili in podporo kulturne, v tem primeru filmsko kulturne politike. To velja tudi za konkretne segmente filma, denimo mladinski film.
Ne glede na to, da se javno že pet let govori o tem, kako so slovenski celovečerni mladinski filmi bela lisa sodobne slovenske kinematografije, se na tem področju formalno ni prav nič premaknilo. Če že bežen pogled k Dancem kot približno primerljivemu, a filmsko precej bolj razvitemu narodu pokaže, da ti načrtno skrbijo za umeščanje mladinskih in družinskih filmov v javno sofinanciran letni filmski program, ki ga natančno beležijo in vrednotijo tudi v letnih poročilih, potem je dejstvo, da se v Sloveniji na tem področju v skoraj dvajsetih letih od razglasitve samostojnosti ni zgodilo nič opaznega.
Če smo že tri leta po vzpostavitvi slovenske zvočne celovečerne produkcije (Na svoji zemlji, France Štiglic, 1948), v politično bistveno bolj zategnjenih časih, dobili prvi mladinski film (Kekec, Jože Gale, 1951, sledili sta mu dve nadaljevanji leta 1963 in 1968 in z njima prva in edina slovenska filmska trilogija), je minilo skoraj desetletje samostojne Slovenije, da smo v njej dobili prvi in do zdaj tudi edini pravi slovenski mladinski film. Govorimo o Nepopisanem listu iz leta 2000, neuradnem nadaljevanju Sreče na vrvici, še eni počitniški pustolovščini mularije, ki ga je kot svoji zadnji film posnel Jane Kavčič, veteran tega žanra. Kaj to pomeni? Enostavno to, da se do zdaj nismo ničesar naučili iz polpretekle zgodovine (ki jo posamezni filmarji še dobro pomnijo), ko so bili scenariji večidel izbrani in potrjeni v sicer politični maniri, a so tedanji odločevalci dokaj hitro spoznali, da je treba za potrebe domačega kinematografskega občinstva snemati tudi mladinske oziroma družinske filme. Ti so po manjšem zatišju v obdobju 1951–1956 postali obvezen del slovenske filmske produkcije, saj so se vrstili drug za drugim, po navadi v obliki mešanega, torej družinskega žanra: vojna drama Dolina miru (France Štiglic, 1956) z dvema otrokoma in črnskim pilotom ter njihovim potovanjem proti obljubljenemu raju, Kala (Andrej Hieng in Krešo Golik, 1958), edini slovenski film, kjer je imel povsem glavno vlogo pes, komedija Družinski dnevnik (Jože Gale, 1961), kjer ljubljanska družina začne komunicirati prek dnevnika, seveda pa ga najmlajša sinova kmalu začneta izkoriščati za manipulacijo, Ti loviš (France Kosmač, 1961), mladinska kriminalka, pri kateri se otroci na počitnicah prelevijo v detektive in na koncu celo izsledijo mednarodnega kriminalca, Naš avto (František Čap, 1962), kjer si primorska družina kupi oldtimerja, s katerim pa ne pride daleč, nadaljevanje Srečno, Kekec (Jože Gale, 1963), Ne joči, Peter (France Štiglic), zimzelena vojaška akcijska komedija s ponarodelimi replikami itn. V prvih petnajstih letih slovenske kinematografije smo tako dobili kar osem mladinskih oziroma družinskih filmov ali skoraj vsako drugo leto enega, pri tem pa so se jih lotevali različni režiserji, pri občinstvu pa so večinoma imeli solidne in številčne odzive. Iz tega žanra izhajajo tudi nekateri najbolj gledani in najbolj priljubljeni filmi celotne slovenske filmske zgodovine, denimo To so gadi (Jože Bevc, 1977), Sreča na vrvici (Jane Kavčič, 1977) itn.
Slovenska poosamosvojitvena bilanca je precej skromnejša, saj lahko v to kategorijo zelo pogojno prištejemo zgolj še Pozabljeni zaklad (2002), ki je bil v resnici na filmski trak povečana televizijska produkcija, in pa ekološko dramo Tea (2007), ki se je sicer krasila z oznako žanra mladinski film, to pa mu je potem odprlo nekaj vrat na šolske projekcije, a v resnici ni niti približno sodila med tovrstne filme.
Tudi bližnja prihodnost ne obeta nič dobrega. Za Festival slovenskega filma 2011 lahko že zdaj sestavimo večino celovečernega tekmovalnega programa, ki se bo večinoma vrtel okoli Arhea Jana Cvitkoviča, Stanja šoka Andreja Košaka in Teže neba Metoda Pevca. Slovenskega mladinskega filma drugo leto ne boste videli. Tudi leto 2012 ga, na podlagi do zdaj dosegljivih informacij o prijavljenih projektih, ne predvideva, ob tem pa se zdajšnja uprava filmskega sklada na vse pretege trudi, da bi še pred zaključkom svojega obstajanja zakreditirala čim večji del prihodnjih dveh filmskih proračunov ter s tem tudi upravi Slovenskega filmskega centra že v startu njegovega delovanja zmanjšala možnosti, da na tem področju postavi svojo, morda drugačno strategijo.
Slovenski mladinski, družinski film je seveda tudi neposredno povezan s filmsko vzgojo v našem splošno izobraževalnem sistemu. Kljub večdesetletnim prizadevanjem (glej denimo knjigo Mirjane Borčić Filmska vzgoja na Slovenskem 1955–1980, 2007) ta ni našla ustreznega mesta v njem in bati se je, da so v tem smislu precej zamrla tudi prizadevanja, ki jih je pred nekaj leti spet sprožil zavod za šolstvo. Če se otroci o filmu resneje ne učijo v šoli, potem seveda ni nobene resne potrebe, da bi bilo komu mar, da bi si lahko nove slovenske filme za svojo starost ogledali tudi v kinodvorani. Tudi zato teh filmov pač ni in tega nihče niti ne čuti kot primanjkljaj. (Samo medklic: študij bibliotekarstva ima tudi učni predmet bibliopedagogike. Kaj podobnega, recimo kaj takega, kot je filmska pedagogika, bi bilo smiselno vzpostaviti tudi na AGRFT.)
Filmsko ustvarjanje Mihe Hočevarja je tako precej osamljeno, a zato toliko bolj dobrodošlo. Že s svojim nizkoproračunskim prvencem, komedijo Jebiga (2000), v katerem spremljamo poletne brezdelne dogodivščine mlade druščine, je pokazal, da ga zanimajo mladi, dinamični filmski liki, to pa je nadaljeval v svojem prvem pravem celovečercu Na planincah (2003), kjer imata glavno vlogo bosanska brata, ki prideta živet v Slovenijo in jo potem spoznavata iz dveh starostno različnih perspektiv, otroške in mladostniške. Njegov prejšnji, sicer televizijski film Distorzija (2009), adaptacija istoimenskega romana Dušana Dima, je prek sestavljanja šolskega rock benda in drugih pripetljajev spet posegel na gimnazijsko problematiko, a žal ni prišel na redni kinospored. Filmu Gremo mi po svoje, komični pustolovščini tabornikov pod vodstvom starešine v podobi Jurija Zrneca v soški dolini, ki jih usodno zmoti v neposredni bližini postavljen ženski tabor, strogo kritiško oko morda lahko očita kako dramaturško ali pa igralsko pomanjkljivost, hkrati pa mora imeti pred očmi, da se sodobni slovenski otroški mladinski film (in tudi marsikaj drugega, denimo žanrski film) za zdaj sploh še ni imel priložnosti konstituirati, ob tem da se v zadnjem desetletju ni vzpostavila skoraj nobena tradicija rednega dela z mladimi, nepoklicnimi igralci itn. En mladinski film na desetletje temu žanru seveda ne more prinesti pomladi, zato je Gremo mi po svoje najbrž ena redkih in vsekakor povsem spodobnih priložnosti, da si sedanje generacije starejših osnovnošolcev in mlajših srednješolcev ogledajo sebi primeren nov slovenski film.
Samo upamo lahko, da se bodo z bližajočim se Slovenskim filmskim centrom razmere na tem področju kaj spremenile in da se bo mladinski oziroma družinski film znašel v osnovni srednjeročni družbeno kulturni strategiji. Kot alternativa nam namreč ostanejo zgolj sinhronizacije tujih filmov, večinoma hollywoodskih risank, ob katerih si je treba zadnje čase nadevati še očala, da z njimi ujamemo tudi tretjo dimenzijo. Za prihodnje leto jih napovedujejo zvrhan koš, skoraj za vsak mesec po eno.
Pogledi, 3. november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
