Oblast na Danskem in pri nas
Potem smo nadaljevanke nehali gledati, vsaj skupaj. Vsak je gledal svoje; prišlo je do zapovedane individualizacije družbe in naraščanja vseh ponudb, tudi kulturne, prek vseh meja použitja. Hkrati pa so nadaljevanke, najprej v ZDA in nato še drugje, postajale vse bolj raznolike in zanimive, ravno nasprotno kot filmi – ti morajo upravičiti visoke finančne vložke in postajajo vse bolj posplošeni in shematični, da bi lažje nagovorili slehernika. V nižjeproračunskih izdelkih, ki niso že v izhodišču docela obremenjeni z nujo komercialnega uspeha, pa je lažje narediti kaj svežega.
Danska nadaljevanka Borgen (ali Oblast, kakor se jo občasno globalizacijsko sloveni), še ena potrditev dobrega stanja danske produkcije vizualnih sporočil, ki se na dan upora izteče na prvem programu nacionalne televizije, pa je ljudi spet zvabila k pogovoru o televizijskem igranem programu. Se je Slovenec v njej zagledal kakor v ogledalu, kakor je slovenskemu romanu program v Popotovanju od Litije do Čateža napisal Fran Levstik? Veliko tem nam je namreč dobro znanih: orožarske afere, nastajanje novih in vpliv majhnih strank, maligne povezave med politiko in mediji, neskončno razčiščevanje preteklosti, zlorabe tajnih služb ... Na Švico smo že pozabili, morda bi se lahko primerjali z Dansko? Ob vsem drugem imamo oboji tudi predsednico vlade, obe sta prvi ženski na tem položaju v svoji deželi in, ne nepomembno, obe mlajši od političnega povprečja.
Čeprav je po pisnih virih sodeč v obeh deželah nekaj gnilega, skozi Borgen spoznavamo, da si Slovenija in Danska še zdaleč nista podobni. Pravzaprav je nenavadno, da sta vključeni v isto političnoekonomsko nadformacijo! Za začetek nam Borgen politično življenje kaže kot dejavnost, za katero človeku ni treba žrtvovati vsega osebnega dostojanstva. Dramskega konflikta ne ustvarja toliko boj med različnimi političnimi močmi kot napetost med političnim in intimnim – naj predsednica vlade rešuje državo ali svoj zakon? Naj skrbi za stabilnost demokracije ali svoje najstniške hčerke? Kaj takega se zdi v Sloveniji nemogoče – v slovenski verziji nadaljevanke o moči in oblasti bi se radi-bi-bili-veljaki parili med sabo, da bi dobili politično moč, kakor je bilo v navadi v srednjem veku, ali pa bi intimo uporabljali kot piarovski material, kakor delajo stremuške rade-bi-bile-popzvezde. Slikali bi se z otroki in partnerji, da bi pridobili podobo človeškosti, ne bi jih skrivali pred mediji, da bi jim zagotovili nekaj običajnega življenja. Seveda, tudi Slovenec razmišlja, kako bo njegova oblast vplivala na njegovo družino – vendar se ta razmislek običajno konča v zagotavljanju zaposlitve za naslednike, tem bolj v času, ko služb ni. Kar je ustvaril natanko on s svojo oblastjo.
Borgen nam nazorno začrta meje demokracije – namreč meje, ki se jih ne sme prestopiti, če hočemo še govoriti o demokraciji. Nastopajoča sredinska (!) stranka Zmerni se bori za pravice, o katerih se naše (vsaj parlamentarne) skoraj ne upajo govoriti na glas, tako predemokratično zvenijo. Pravice istospolno usmerjenih, priseljencev, prostitutk, omejitev gospodarskega razcveta v imenu varovanja okolja in tako dalje. (Seveda nekaj teh človekovih pravic načeloma podpira tudi trenutna – prispevek zaključujem 16. 4. – vladna koalicija, vendar ne s konkretno akcijo, kakršna je npr. izpostavljanje predstavnikov takih manjšin na njihovih volilnih listah.)
Naslednjo veliko ločnico med Slovenijo in Dansko začrta odnos do moči. Tisočletna kraljevina ima do moči bolj odklonilen odnos kot dvajsetinnekajletna kot-da-demokracija. Tako postane novi predsednik Zmernih Jakob Kruse zaradi svoje nezmerne volje po moči gledalcu in marsikateremu strankarskemu kolegu takoj antipatičen, naša veljaka Janković in Janša pa osvajata svoje očarane volivce, zdi se, prav z njo. In ko premier Hesselboe službeno kartico uporabi za ženine nakupe, mu to takoj drastično zniža priljubljenost, enako pa tudi njegovemu glavnemu tekmecu, ki stvar razkrije – tako premikanje javnega denarja v zasebne žepe kot udarce pod pas javno mnenje takoj kaznuje.
Svojsko je tudi razumevanje vloge medijev. Na rumeni medij samovšečnega spletkarja Laugesena z distanco in etiko gledajo celo njegovi zaposleni, očitno nekaj dajo na strokovno dostojanstvo. In ko se načelni televizijski urednik upre mlademu japiju, ki v imenu večje gledanosti v novinarstvo namesto ekvidistance uvaja gladiatorske prijeme, se zanj postavi vsa ekipa – in nazadnje se mora menedžer in turboposlovnež posloviti. So stvari, pomembnejše od rejtingov, je sporočilo, ki se ga med seboj tekmujoči danski javni televiziji zavedata, v Sloveniji pa že v javnih, kaj šele v zasebnih medijih še čakamo pogumneže, ki bi rekli, da trg morda ni največja zmaga duha, in preživeli. In državni organi pri tem kimajo. Ne da bi sebe dali na trg in videli, ali bodo morda preživeli.
Borgen je inteligentna televizijska nadaljevanka, kar ne zveni več kot oksimoron. Vsako epizodo uvaja odličen citat z dovolj filozofije za nekaj pogovornih oddaj, v njej so parafrazirani ne le politični, temveč tudi kulturni in popularnokulturni fenomeni. Izobrazba ne diskvalificira, ministrica mora vlado zaradi lažnega navajanja izobrazbe celo zapustiti. In scenaristi so potegnili drzno potezo, med drugo in tretjo sezono mineta dve leti in pol in vmes se zgodi marsikaj, kar izvemo postopoma. Sporočilo je jasno in osvobajajoče: ne le da zaupamo imaginativni moči svojih gledalcev in njihovi veri v spremembe, obstaja tudi življenje po politični karieri. In če se v politiko vrnemo, naredimo to zaradi vrednot, ne zaradi moči.
»Gledal sem dva dela, potem sem nehal; vse to sem namreč že doživel,« je za časnik Dnevnik rekel dolgoletni slovenski politik. Slovenski nepolitiki marsičesa (recimo pripoznavanja nelastnih interesov), kar se v ozadju političnih intrig zdi morda postransko, posameznikovo življenje pa poenostavlja, še nismo. Morda pa nas je Borgen začaral prav z opisom pravljičnih krajev, kjer obstaja vera v politiko, ki uresničuje tudi svoje ideale, ne zgolj interese? Vprašanje, ali je za povrnitev te vere treba iskati drugačne kraje ali pa je dovolj že upanje na druge čase, si v tem času zastavlja veliko državljanov Slovenije, ki svoj čas preživljajo ob spletnih nasvetih za selitev v tujino.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014