Odlična slovenska solista, prav dober dirigent
Sijajni fakturi (kljub navidezno »oskubljeni« zasedbi orkestra – godala, 2 oboi, 2 roga) Mozartove Simfonije št. 29 so se filharmoniki približali s tehnično dobro artikulirano izvedbo in sproščeno dinamiko, ki ji ni manjkalo učinkovitih kontrastov. Splošno dober vtis pa so zmotile podrobnosti: pretežno »suh« zven godal pa tudi nihajoč izvajalski navdih orkestra, kar je bilo še najbolj opaziti pri ohlapni izvedbi drugega stavka in neznačilni igri, zgolj preigravanju tretjega stavka (menueta).
Pozornost večera je pričakovano pritegnila izvedba Mahlerjeve Četrte simfonije s Sabino Cvilak, najkrajše med skladateljevimi (vsaj) devetimi, ki velja za avtorjev adieu temam otroštva. V kontekstu zajetosti invencije in prefinjene uporabe zgodovinskih glasbenih vzorcev (polifonije, form, motivike, instrumentacije), zlasti sporočilnosti, ki jo Mahler večplastno zlaga v celoto, bi ji (simfoniji) lahko dodali pripis fantastična, saj vsebinsko dejansko to je. Posebnosti takšnega tematskega in čustvenega kontrapunkta v razponu od melanholije, spokojnosti, tople lirike, mrazečih čustev in ironije do humornih utrinkov, terjajo primerno razločnost interpretacije. Ne poglabljajoč se kaj dosti v podrobnosti same teksture, kljub lahkotnejšemu značaju nikakor preprostega dela, je Villaumu s tehnično korektno igro filharmonikov delno (tudi brez instrumentacijskega blišča) to tudi uspelo. Kljub ne vedno najboljšim premostitvam močno segmentiranih delov simfonije, ki so enkrat delovale kot tavanje po labirintu, drugič pa kot prosto nizanje snovi, je dosegel izrazno ravnovesje, ne da bi podlegel vabljivi glasbeni »ilustraciji« avtorjevih zamisli. Vseeno je presežke tokratne izvedbe treba iskati v zaključnem stavku in nastopu Sabine Cvilak, sopranistke izbrušene interpretativne estetike, zmožne z navidezno malo truda sporočiti veliko, pri kateri je tudi iz umirjene ekspresivnosti, ki se je kdaj pa kdaj z mero odprla k opernemu zvenu, žarela poetika otroške vizije nebes iz Dečkovega čudežnega roga.
Z odpovedjo nastopa švicarskega flavtista Emmanuela Pahuda se je na drugem koncertu nenačrtovano ponudila priložnost osemnajstletnemu klarinetistu Blažu Šparovcu. Zamenjava solista je prinesla tudi spremembo prvotno bolj konsistentno zastavljenega sporeda: namesto Koncerta za flavto in orkester Arama Hačaturjana smo poslušali Mozartov Koncert za klarinet. Pogosto izvajana skladba v dominantni interpretaciji mladega Šparovca je izzvenela privlačno, mladostniško romantično, slogovno pa v marsičem samosvoje. V mislih imam poslušalcem atraktivna, vendar stilno ne prav skladna agogična in dinamična pretiravanja, ki pa bodo s časom zagotovo našla pot do avtentične izraznosti. Ob mladem, izjemno nadarjenem in že zdaj izvrstnem umetniku je orkestrski delež izvedbe s tehnično zabrisanostjo igre in brez kančka briljance dunajske klasike zastal v primežu korektne spremljave, daleč za virtuoznimi vzgibi solista.
Uvodno prikupno krajše simfonično delo bolj redko izvajanega slovenskega skladatelja Demetrija Žebreta (1912–70) Prebujenje kaže na še vedno speče potenciale slovenske glasbene zakladnice. Solidna, do detajlov dovzetna izvedba filharmonikov je razkrila k prefinjeni liriki nagnjenega avtorja, bogato, s postromantizmom navdihnjeno melodiko, polno harmonij in impresionistične barvitosti.
Med številnimi instrumentatorji slovitega klavirskega cikla Slike z razstave Modesta Musorgskega se je ne vedoč za početje Mauricea Ravela orkestrske priredbe sočasno lotil tudi Ljubljančan Leo Funtek (1885–1965), doma malo znan, na Finskem pa zelo cenjen pedagog, dirigent ter skladatelj in aranžer. Njegova verzija naj bi bila celo naj bližja (slovanskemu) značaju izvirnika. Temu se ne da povsem pritrditi, saj je pri Funtkovi priredbi možno zaznati nesporne nordijske (sibeliusovske) vplive. Vseeno je njegova verzija za mogočno zasedbo (tematsko vpeta med lebdečo mistiko in skopo liriko, pa z velikanskimi dinamičnimi razponi) izvajalski izziv, ki je k zagnani izvedbi spodbudil tudi filharmonike. V tem smislu je Funtkova priredba Musorgskega, v dobrem in slabem – slednje vidim v vendar na določene spektre reducirani barvitosti in kdaj pa kdaj nerodno izpeljanim melodijskim tokovom – kakor pisana na kožo dirigentu Villaumu, programsko pa vredna pohvale, da je bila kot del oddaljene slovenske glasbene ustvarjalnosti predstavljena domačemu občinstvu.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012