Zadnja velika punk diverzija
07. 04. 2016
To, da so Soulwax učitelji novemu naraščaju glasbenih ustvarjalcev, ni presenetljivo. Imeti jih za vzornike ne pomeni le vtakniti električno kitaro v računalnik, ki je opremljen z zvočnimi karticami in raznoraznimi programčki za umetno podoživljanje vzdušja. Nikakor ne.
Leta 2009 se je pojavil ultimativni dokumentarno-igrani film Part Of The Weekend Never Dies režiserja Saama Farahmanda, ki je realistično (iz)povedal zgodbo kvarteta Soulwax. Fantje iz belgijskega Genta so brez samohvale v rockumentirano elektronskem scenosledu razkrili svoj ustvarjalni obseg, način(e) krmarjenja lastne ustvarjalnosti in to, kako brez prikritih namenov in s kopico tehtnih razlogov lastno glasbeno pop-umetnost posredujejo nam, poslušalcem.
Soulwax so v filmu nastopili tako kot v vsakdanjem življenju. Brez cenzure, razkazujoč svojo naravno človeško podobo ali obličje, ki je sila podobno ali celo identično našemu. Mi, ki jih spoštujemo, jim slepo verjamemo, jih obožujemo, ljubimo ali sovražimo, in oni, ki nam za to dajejo razloge, vsi smo končno le navadni ljudje. In ti navadni, a glasbeno zelo nenavadni gospodiči iz Belgije so v biografskem filmu izpovedali svojo umetniško zgodbo, ki je brez lepotnih posegov delovala (in še vedno deluje) kot zadnja velika punk diverzija in se ob tem odpovedala cenenemu blišču, šundu in slavi evropskega popkulturnega pejsaža.
V filmu nastopi cela plejada glasbenikov (Nancy Whang, Erol Alkan, Justice, Busy P, So–Me, Peaches, Kitsuné, skupina Klaxons), ki na takšen ali drugačen način izkazujejo poklon glasbenemu delu skupine Soulwax. A da ne gre zgolj za nenaključno izbrane hvalospeve, nam nazorno pokažeta dva konca iste »glasbene palice«. Kanadski glasbenik in producent DJ Tiga nastopi zelo skeptično in v poglobljenem opisu glasbenega »delokroga« Soulwax pod vprašaj postavi genetiko njihovega evropsko-belgijskega porekla. No, v bran jim takoj stopi sloviti James Murphy iz skupine LCD Soundsystem, ki izreče skorajda preroške besede novega glasbenega tisočletja: »Vsak DJ mora biti najmanj eno leto v punk skupini!«
Pred kratkim je izšel istoimenski soundtrack igranega filma Belgica, ki so ga aranžirali, posneli in producirali gospodiči iz Soulwax. Gre za nekakšen postmilenijski »trainspotting« z glasbeno spremljavo, ki najbolj odraža ali odreja današnji glasbeni čas, v katerem so še vedno vidne – ne pa tudi slišne – razmejitve v žanrskem in subkulturnem miljeju. Pravzaprav so Soulwax kot nosilci nebolečega mešanja raznorodnih konvencionalnih in nekonvencionalnih zvočnih praks perfidno zabrisali vse ločnice, dokazujoč, da je glasba lahko le ena – dobra. Tista druga naj raje ostane preslišana.
A vseeno se po vseh teh letih ob njihovem plodovitem in razvejenem glasbenem opusu zastavlja vprašanje: kdo so Soulwax? Njihova »trojnost« glasbenega udejstvovanja je v filmu Part Of The Weekend Never Dies zelo nazorno pokazana: malce punka, malce funka, malce t. i. »didžejluka«, vse to pa pod režisersko taktirko Farahmanda, ki je pred rockumentarcem zaslovel kot režiser spotov Janet Jackson, Hot Chip in Hercules & Love Affair. Soulwax torej kot nekakšen hibrid med ultra in indie popom? Ne, pač pa punk-funk.
Še preden se je pojavil izraz punk-funk, so brata Stephen in David Dewaele ter Stefaan Van Leuven in Steve Slingeneyer ustanovili svojo glasbeno skupino Soulwax. Njihov prvenec Leave the Story Untold iz davnega leta 1996 je že nakazoval smernice razraščanja alternativnega rock in pop izraza na evropskih tleh. Če sem bolj natančen, na ozkem križišču nizozemsko-belgijsko-danskih podtalnih glasbenih dogajanj, ki jim je botrovala kultna neodvisna založniška hiša Play It Again, Sam (katere varovanci so že od samega začetka tudi naši Borghesia), so se Soulwax pojavili kot tisti, ki bi lahko terapevtsko omilili t. i. post grunge sindrom.
Pred več kot dvajsetimi leti, ob zatonu grungerske epopeje, so se vsi kredibilni medijski centri moči osredotočili na novo veliko glasbeno stvar – brit pop. Biti opozicija tej glasbeni hegemoniji, ki jo je skrbno podpirala vlada Tonyja Blaira in se z njo tudi postavljala naokrog, je bilo mogoče le iz evropske kontinentalne pokrajine. Soulwax niso bili osamljeni jezdeci med progresivnim dojemanjem punka in rocka.
Njihov drugi album Much Against Everyone's Advice (1998) je ob posredovanju bratskih založniških navezav preplaval oceane in bil dosegljiv tako na ameriškem kot na japonskem tržišču. Poslušan z današnje perspektive je bil nekakšen mejnik v dojemanju novih postulatov klubske scene. Soulwax so z njim namreč pogumno in drzno zakorakali na plesišča, in sicer s kitarami in z analogno opremo elektronskih pospeševalcev zvoka pod pazduho. In to še preden so slednjega »domislili« vzorniki iz New Yorka, skriti pod založniško hišo Death From Above; James Murphy, Franz Ferdinand, Shitdisco, Justice …
Temu je sledila najbolj drzna in zagotovo revolucionarna poteza bratov Dewaele, ki sta jo na začetku poimenovala The Fucking Dewaele Brothers/The Flying Dewaele Brothers, a sta jo zelo hitro okrajšala v 2manydjs. Brata sta na mešalkah rezala, krojila in nazaj (za)šila prenekatere sebi ljube izvajalce ter jih predstavljala kot ultimativni plesni križanec, ki je pod njihovo ritmično in harmonično taktirko brisal meje med seboj nekompatibilnih glasbenih zvrsti.
Ko sta izdala kompilacijsko zbirko As Heard on Radio Soulwax Pt. 2 (2002), je bila ta v New York Timesu hitro razglašena za album leta. A Soulwax so že pred tem sloveli kot prikupno čedna, a sila glasna in odmevajoča fascinacija, ki je razkrajala bedo in blišč ekspanzivne komercializirane elektronske plesne glasbe. Kar naenkrat ni bilo pomembnega glasbenika, glasbenice ali skupine, ki si ne bi zaželela njihovih remiksov; ti so nemalokrat presegli izvirne avtorske skladbe. Soulwax pri tem početju niso razlikovali med LCD Soundsystem, Gorillaz, Robbiejem Williamsom, Justice, New Young Pony Club, Digitalism, pozneje tudi Arcade Fire. Res pa je, da so se vedno požvižgali na navodila drugih, zato so kot avtorji elektronske godbe sloveli kot nekakšni industrijski eksoti, ki predramijo še tako dolgočasne harmonije.
Leta 2004 so izdali album Any Minute Now, ki danes velja za njihovo kultno glasbeno delo, a le, če imamo vpogled tudi v nadaljevanje, v Nite Versions, izdano leto pozneje. Glasbeni scenosled obeh je postal nekakšna udarna koncertna ost oziroma železni repertoar, s katerim je skupina nastopila na več kot 120 koncertih v Evropi, na Japonskem, v Združenih državah Amerike, Latinski Ameriki in Avstraliji.
In prav globalno dogajanje ali prepoznavanje njihovega alternativnega rokovsko-elektronskega glasbenega sloga je postalo predloga za film Part Of The Weekend Never Dies. Vse se začne in konča s skladbo Teachers, v kateri Soulwax, zaobjeti v distorziran elektronski plašč, pod katerim se razrašča ritmična sekcija basa in bobna, naštevajo glasbene izvajalce, katerim se morajo zahvaliti za to, da – so. Gre za apologijo glasbe, ki je mimo uveljavljenih šablon najbolj vplivala na glasbo, ki jo imamo radi tudi danes.
To, da so Soulwax danes učitelji novemu naraščaju glasbenih ustvarjalcev, ni presenetljivo. Imeti jih za vzornike, ne pomeni le električno kitaro vtakniti v računalnik, ki je opremljen z zvočnimi karticami in programčki za umetno podoživljanje vzdušja. Nikakor ne. Biti pravi privrženec Soulwax pomeni razločno razbrati vsebino skladbe Teachers in poseči po naštetih avtorjih … od Butthole Surfers pa vse do Zoot Woman.
V takšni slišni dinamiki se nam razkazuje tudi njihov letošnji izdelek, izbor glasbe oziroma soundtrack istoimenskega filma Belgica. Kot lepo zaokrožena glasbena celota, nekakšen vodnik po pestrem in zanimivem glasbenem dogajanju v njihovem rojstnem Gentu pa tudi širše. Ko zaslišite skupino The Shitz, se vam nostalgično prikazuje vzporedni svet devetdesetih let prejšnjega stoletja in garažirana kitarska zgodba tistih, ki so hodili po tlakovani poti skupin Sonic Youth in Pixies. Naslednji korak je že z funkom zabeljena poskočnica Got Any Chris Rea?, v kateri nas skupina Diploma popelje naravnost v osrčje plesišča, pod lesketajočo se disko kroglo. Danyel Galaxy se nam pomirjujoče izpoveduje v Cybernetic Permutations In The Key Of A, nekakšnem retuširanem ambientalnem žanru, ki črpa iz tistih zimzelenih preludijev ravno tako zimzelenega Jean Michel Jarrea. Charlotte v The Best Thing pa romaneskno pokrajino razrahlja v sila enostavnem minimalističnem ritmu, ki otopli duha in ogreje srce. Že v naslednjem kadru nas They Live zvabijo v divjo vožnjo z The Cookie Crumbles, ki se sliši dovolj blues-punkovsko, da bi lahko ob njej obnemeli tudi Jon Spencer Blues Explosion. Na koncu pa »piko na i« postavi Kursat 9000 v skladbi Çölde Kutup Ayisi, ki aktualizira evropsko večkulturnost kot neodtujljiv del njene samopodobe. Evropski pop s pridihom naših daljnih očetovskih grud, od Severne Afrike pa vse do Bližnjega vzhoda.
To je Belgica. Glasba, ki pospremi igrani film, a nam tudi nazorno predstavi glasbeno sceno, nad katero bedijo in jo skrbno podpirajo učitelji iz Soulwax.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
