Robert Waltl & Vuk Ćosić
Iz oči v oči
Foto: Jože Suhadolnik
28. 12. 2012
Robert Waltl (1965) in Vuk Ćosić (1966) sta v zgodnjih devetdesetih končala študij dramske igre v Ljubljani oziroma arheologije v Beogradu. Dotedanji socialistični republiki sta tedaj stopili vsaka na svojo pot: Srbija se je dokončno zapletla v balkansko vojno, Slovenija pa začela dvanajstletno pot v smeri EU in zveze Nato. Ćosić, ki je sprva v javnost stopil kot pisatelj, se je po selitvi v Ljubljano leta 1992 mednarodno uveljavil kot avtor besedne zveze »net.art« in tudi kot eden njegovih najvidnejših predstavnikov v drugi polovici devetdesetih. Waltl je bil v tem času zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana, leta 1998 pa je ustanovil zavod Mini teater, gledališče, ki vzporedno in na zelo visoki ravni pelje tako gledališko produkcijo za otroke (predvsem lutkovno) kot tudi za najzahtevnejše odraslo občinstvo.
Vuk Ćosić je leta 2001 zastopal Slovenijo na Beneškem bienalu, Mini teater pa je skupaj s Cankarjevim domom produciral Schneewittchen after Party po besedilu Roberta Walserja in v režiji Ivice Buljana, Waltl je v njej odigral glavno moško vlogo. Sledila je vrsta atraktivnih in mednarodno odmevnih uprizoritev Mini teatra, dve izmed njih, Macbeth After Shakespeare (2008) in Bartleby, pisar (2011), sta prejeli tudi nagrado za najboljšo predstavo v celoti na Festivalu Borštnikovo srečanje. Waltl je poleg igralske in producentske vloge vedno pogosteje tudi režiral predstave za otroke v Sloveniji in na Hrvaškem, tako rekoč za povrh pa je še dobesedno zgradil sodobno gledališko dvorano na Križevniški ulici v Ljubljani, kjer je od leta 2009 sedež Mini teatra. Ćosić je bil med ustanovitelji Ljudmile – Ljubljana Digital Media Lab –, ki je nastala z namenom povezovanja umetnikov ter nevladnih organizacij na eni strani z novimi mediji in tehnologijo na drugi. Dejaven je tudi na marketinškem področju, pred leti je sodeloval v nekaj uspešnih političnih kampanjah, trenutno pa ga najbolj zanima projekt skeniranja in posredovanja knjig Book Scanner, s katerim se ukvarja v okviru Kiberpipe. In seveda, oktobra je skupaj z dr. Žigo Turkom, ministrom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, razstavljal v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani.
Waltl: Vuk, zdravo. V zadnjih mesecih se je intenzivirala razprava o vlogi kulture v tej novi, popolnoma premaknjeni družbi, ki ni uspela artikulirati prioritet kulturne politike.
Slovenijo je obiskal Jack Lang. Osebno ga poznam skoraj dvajset let in od takrat občudujem njegov vizionarski pogled na odnos med kulturo in državo. Z Ivico Buljanom sva spoznala njegovo hčerko, Valérie Lang, odlično igralko, ki je takrat igrala v skupini Stanislasa Nordeya. V začetku devetdesetih so nastopali v Cankarjevem domu s predstavo 14 pièces piégées, v kateri sem (na povabilo) nastopal z njimi. Druščina Nordey je bila takrat nekaj najboljšega v francoskem teatru. Želeli so, da bi se jim pridružil, meni pa se je zdelo, da so tudi pri nas doma odprte številne možnosti. Svet se je tedaj odpiral v neki novi luči, vsi smo bili polni zanosa. Vseeno pa od takrat redno spremljamo delo drug drugega. Stanislas in Valérie sta naju redno obiskovala v Ljubljani in Zagrebu, midva sva hodila gledat njune predstave v Parizu in Avignonu.
Stanislas bo v naslednji sezoni rezidenčni umetnik na festivalu v Avignonu, kar je največje kreativno priznanje nekemu umetniku. V Papeški palači bo režiral Handkeja. Razmišljam, kako različne so bile naše poti skozi ta leta in kako me je pri nastajanju Mini teatra inspiriral Jack Lang s svojimi nekonvencionalnimi idejami. Prek njega sem spoznal tudi Michelle Kokosowski, direktorico Eksperimentalne gledališke akademije iz Pariza, pa prek nje Anatolija Vasiljeva, pa Ariane Mnouchkine, umetnike, ki so srčno zagovarjali idejo, da je kultura medij borbe proti zaostalosti, medij svobode.
Lang si je vzel čas in obiskal naš Mini teater, celo ostal nekaj časa na vaji za Zvezdico zaspanko, pa potem spoznal vso Križevniško ulico: navdušen je bil nad zgodovino mesta, Slovenije in njene kulture, ki je izpisana na klopeh naše male ulice. Kaj bi bila Ljubljana brez svojih pesnikov, mislecev, mecenov, znanstvenikov, slikarjev …, ki so tukaj na Križevniški živeli, ustvarjali ali se le zadrževali in družili s prijatelji (Kosovel, Prešeren, Luiza Pesjak, Čop, Vodnik, Mrak, Matej Bor, Zois, Pregl, Jelovšek, Robba, Debevec, pa Möderndorfer in Predina, Koder, Kumar).
Lang si je skupaj z Melino Mercouri »izmislil« evropske kulturne prestolnice. V pogovoru za Poglede Lang pravi, da upa, da bo Maribor izkoristil to energijo, tako kot so jo Lille, Birmingham ali Gradec. Gradec se je iz provincialnega mesteca razvil v svobodomiselno mesto, oder sodobnih umetnosti. Langova misija je najpomembnejša v ideji, da morajo biti kultura, šolstvo in znanost motorji izhoda iz krize, da se lahko samo z vlaganjem v njih izognemo katastrofalnemu »srljanju u duh palanke«, kot je to poimenoval veliki srbski filozof Radomir Konstantinović (1928–2011). Lang je udejanjil francosko pojmovanje kulture kot najvišje oblike življenja.
Si je v Sloveniji mogoče predstavljati takšnega ministra za kulturo, kot je bil Jack Lang, ki bi tako neustrašno branil kreativnost in avtorstvo?
Je takšen morda Veno Taufer, je to Ivo Svetina, je recimo možno, da bi bila to Renata Salecl ali Slavoj Žižek, morda Nevenka Koprivšek – je mogoče, da bi bil kdo izmed njih minister za kulturo? Zakaj vloga ministra za kulturo ne bi bila strateška in ne samo proračunsko omejevalna?
Ćosić: Da, Robi, prekleta stvar so te življenjske odločitve ;)
Vuk Ćosić
Tudi sam sem se moral pred dvajsetimi leti odločiti, ampak meni je morda bilo lažje: tudi v Beogradu je leta 1991 kazalo, da se odpirajo številne možnosti, a niti ena ni bila z mojega področja. Hehe. Tako sem se po kratkem tržaškem ovinku znašel v Ljubljani, ki je v tistem trenutku delovala kot hudo privlačno in dinamično malo mesto. Tu sem prej objavljal, prijateljeval in se počutil vpletenega v dobre pogovore – dovolj za izbor, kajne?
Moje prve zaznave lokalne kulturne politike so bile osredotočene na kvaliteto debat v Škucu in pozneje Kudu. Vsi, ki sem jih tam spoznal in že od prej spoštoval, so pripadali veliki evropski sceni ali so k njej stremeli. Edino, kar smo resno študirali, so bile predstave na prvem Eksodosu, pa nastop Irwinov na prvem Beneškem bienalu s slovensko udeležbo, nora recepcija Iztoka Kovača čisto povsod, razmah video arta in stripa še širše … Potreboval sem kar nekaj časa, da sem v pavzah med dobrimi razstavami, koncerti in premierami zavohal ta duh province, to sidro, ki ne popušča, ta paralizirajoči strah pred spremembo in pred izražanjem, ki je s časom začel to »zemljo krast«. Vseeno ne mislim, da je nihalo odplesalo svoj zadnji ples in zamrznilo za vedno, verjetneje gre za nekakšen cikličen proces, kot se temu lepo reče v osovraženi ekonomiji. Na progresivnem delu kreativnega razreda je imperativ, da še naprej verjame v vrednote odprtosti, umetniškega napredka in morda celo v svojo vlogo ustvarjalca smisla za družbo v celoti.
»ĆOSIĆ: Menim, da Wikipedija postaja ta formativna intelektualna epizoda za novi naraščaj, ampak ne kot nekaj, kar je in bereš, temveč kot nekaj, kar so-delaš in kar bo.«
Glede ministra, tega ali onega, imam protivprašanje: dam ti pet sekund in plačam drink po izbiri, da/če se spomniš angleškega ministra za kulturo v času Orsona Wellesa. In plačam ti dve pijači, če se spomniš francoskega iz časa Jacquesa Brela. Dokler ti ne kapne, da bi moral biti belgijski. Tudi to ni pomembno. Zdaj razumeš. Drink dobiš v vsakem primeru.
Ta naš minister morda celo ni najslabša izbira – spomnim se, da sem enkrat spoznal italijanskega podministra za kulturo, ki je bil predtem direktor McDonald'sa. Predstavljaj si to! Torej – če prevedem – ne govorimo o Grimsu ali Irglovi (stara fora), ampak recimo o Raščanu ali Šrotu. Brrr.
Kaj misliš, je rešitev v sistemskih, strukturnih spremembah ali v bolj pedigriranem imenu?
»WALTL: Zdi se mi, da smo v nevarnem in barbarskem času prisiljeni, da se spomnimo knjig, ki so formirale naše razmišljanje, najsi smo jih osvojili v šoli ali so nam jih priporočili prijatelji.«
Waltl: Seveda sem imena našteval samo kot metafore kreativnih sprememb. Brez strukturnih transformacij ni rešitve. Jasno mi je, da je slovenska družba danes povsem drugačna od tiste »naše« iz časa sprememb v osemdesetih in devetdesetih, pa tudi drugačna od časa blagostanja v prejšnjem desetletju. Slovenija ni več industrijska država, ima pa še vedno potencial, da se transformira v smeri kreativnih industrij. Zadnjih nekaj let politika brez znanja potiska znanost, šolstvo, kulturo in izobraževanje na obrobje. Kot da želi ustvariti neizobraženega, neartikuliranega, nedemokratičnega državljana. Imena, ki sem jih naštel, odlikuje kreativnost, in takih ljudi je v Sloveniji ogromno; prepričan sem, da bi organizirali sijajne ekipe in zagnali lucidnost, domišljijo, inovativnost. Aktualne birokratske strukture, ki so izšle iz politike, tega ne zmorejo več. Hmmm, predlog vodi k neposredni demokraciji?
Robert Waltl
Kaj pa ti misliš o vrednotah, ki se v zadnjem času vse bolj agresivno promovirajo (družina, domovina, katolicizem, red), ko pa se je vendar zdelo, da je ta država že ustvarila neko visoko stopnjo emancipiranosti, glede na to, da smo že skoraj tri desetletja od osemdesetih. Ateizem se nahaja v pravi nevarnosti. Krščanske vrednote se promovirajo v državne vrednote. Seveda gre za trend, ki so ga v svetu lansirali Bush, Aznar, Berlusconi, Sarkozy, pa tudi Blair. Pri nas ga s pravcato lahkoto in zanosom sprejema premier Janša. Videti je, kot da ne bi bilo druge izbire. Gledali smo, kako se Bogu priklanjata oče in sin iz družine Bush, ampak ta moda je osvojila tudi liberalne politike. Toleranca danes pomeni navidezno sprejemanju drugih religij – ne pa tudi ateizma.
Defascinacija s čudežem religije, osvobajanje človeka od praznoverja skozi zgodovino je pomemben dosežek. Kot vidimo danes, je zelo krhek in ga nenehno napadajo. Kot državljan se počutim napadenega. Politična retorika današnje garniture daje vtis, kot da negira vsa lepa dejanja človeštva, pa tudi vse sodobno in izobraženo. Sovraštvo do kulture in gledališča mi vzbuja strah. Ne morem sprejeti dejstva, da predsednik vlade poziva državljane k varčevanju z besedami, naj se odrečejo obisku gledališča. Vulgarnost je tista vrsta politike, proti kateri se je treba boriti.
Ćosić: Vidiš, jaz pa nekako ne morem mimo poetične komponente vsega tega. Razmisli o tem: bradati tipi v bronasti dobi izumijo pisavo in začnejo zapisovati vse dotedanje mite v neko koherentno jedro. Pridejo neki drugi bradati tipi in zadevo super-strnjeno zapišejo v eno samo knjigo o enem samem bogu. Nato še tretji bradati tipi tej knjigi dodajo sequel in na tem zdaj počiva vsa naša zahodna družba. To moraš občudovati.
Nekaj drugega pa je, ko dve tisočletji pozneje odrasli, zreli ljudje, izvoljeni politiki, na primer, promovirajo vrednote iz bronaste dobe in v njihovem imenu tepejo nasprotnike. Sliši se kot Star Trek. Pri tej stvari sicer ločujem med fanatiki in oportunisti oziroma med budalami in pokvarjenci, kakor hočeš. Na eni strani imamo razne ministrante in podobne iskrene vernike, ki čisto resno verjamejo v ves ta paket z namišljenim prijateljem v nebesih, svetniki in vsem ostalim. Na drugi strani so pa vešči vladajoči, ki ideološke pozicije formirajo na osnovi politbarometrov in snujejo nove retorične osvežilce za vsako volilno sezono. Obe skupini sta lahko zelo škodljivi za družbo, a meni se druga zdi potencialno hujša, ker bolje skriva svoje motive. V tem našem – oh, kako žalostnem – primeru bi rekel, da gre pri vladajočih neoliberalcih za preprosto kombinacijo motivov moči in, žal, tudi denarja. Easy.
»ĆOSIĆ: Umetniki moramo odigrati svojo vlogo v obeh temeljnih družbenih procesih: v odnosu do okolja in v nastanku informacijske družbe. V obeh je še veliko prostora za prodorno družbotvorno delovanje.«
Glede cerkve na splošno ti bom povedal naslednjo zgodbo: sprehajal sem se lepega dne po Bratislavi in opazoval lepo napudrane hiše v centru mesta. Nato sem videl neko staro fotografijo istih ulic in doumel, da je bila njihova obnova v bistvu vulgarno zlagano, orwellovsko popravljanje preteklosti. Rezultat je, da danes vsi živijo v politično korigirani, starejši in lepši Bratislavi. To ti pripovedujem, ker je po mojem mnenju s cerkvijo enako. V naših ubogih vzhodnoevropskih družbah je od srednjega veka cerkev imela pomembno pozicijo, ampak niti slučajno ne tako pomembne, kot jo ima danes. V veliki potrebi, da bi izbrisali prejšnjih petdeset let in dohiteli zamujeni družbeni razvoj, konstruiramo neko podobo družbene vloge cerkve, ki je zlagana in se opazovalcem iz zahodnih, zdavnaj sekulariziranih dežel, zdi tragično zaostala. Katoliška cerkev je duhovna matica za jug planeta, do neke mere, na severu pa o teh čudakih v glavnem razmišljamo, ko kdo omeni pedofilijo. Game over, sori.
Waltl: Vuk, zanima me, katere so najpomembnejše knjige, ki so te zaznamovale? Od filozofije do romanov?
Zdi se mi, da smo v nevarnem in barbarskem času prisiljeni, da se spomnimo knjig, ki so formirale naše razmišljanje, najsi smo jih osvojili v šoli ali so nam jih priporočili prijatelji. Bolj ko sem okupiran z banalnimi dnevnimi opravili, hitenjem za preživetjem, pa z internetom, ki me zasipa z veliko količino slik, bolj si želim vrnitve v čas, ko sem študiral pravo, pa ko sem ogromno bral v času študija na AGRFT, pa mojih par semestrov na teologiji, ki so bili zame pomembni v postformativnem obdobju spoznavanja mojega odnosa do religije. A veš, da si spet želim brati Platonove dialoge ali Avguštinove Izpovedi. Takšne knjige so me spremenile zaradi neke nove forme, fascinacije z možnostmi človekove svobode. Dodal bi jim Shakespeara in Dostojevskega. Ta dela nam omogočajo, da preživimo vsakdanjost, ki je lahko tako zelo neinspirativna. Obstaja tudi pomembno gorivo, ki premika Mini teater. To je naša Svetlana Makarovič. Njena dela ne učijo otrok le, da so in da morajo biti bistroumni, kritični in kreativni. Učijo jih, da morajo biti ponosni državljani sveta in ne zabiti provincialci.
Ćosić: Ti bom odgovoril, seveda, Robi, a ne morem si kaj, da ne bi najprej govoril o vsem drugem, na kar si me spomnil. Sem eden tistih, ki smo imeli »večje šanse« v šoli, ker smo živeli obkroženi s knjigami. Imel sem pa še to srečo, da so si pri nas doma kljuko podajali tudi nadzanimivi tipi, moški in ženske, ki so knjige pisali. In za povrh, tudi samega sebe sem med zgodnjim odraščanjem doživljal kot pisatelja. V prvi osebi torej vem, kako pomembno je, da mlada bitja odraščajo v ozračju dostopnega znanja, in s tem (končno, yeah!) prideva na moje področje digitalnega.
Namreč, s skoraj evforičnim navdušenjem opazujem, kako raba interneta deluje na intelektualno radovedne in radodarne ljudi. Ne govoriva torej o globoko kreativnem marketingu na družbenih medijih ali o visoko intelektualni briljanci piarja na tviterju. Bistveno bolj pomemben je primer Wikipedije, ki vztrajno postaja bolj in bolj avtoritativen repozitorij vseh osnovnih znanj človeštva, v vseh jezikih. Menim, da Wikipedija postaja ta formativna intelektualna epizoda za novi naraščaj, ampak ne kot nekaj, kar je in bereš, temveč kot nekaj, kar so-delaš in kar bo. Všeč mi je, kako sta se akt pisanja in akt branja zbližala v nekaj družbenega. Druga formativna dimenzija interneta, kot praznika dostopnosti, je seveda knjižno piratstvo. Najboljši primer je www.libgen.info z milijonom in več brezplačnih e-knjig. Poglej, gotovo boš našel kaj zase.
A če sva že pri vplivih, dovoli, da ti povem, kako je (bilo) pri meni z branjem, po fazah.
Ko sem bil majhen, sem veliko bral o holokavstu, morda preveč, in to navado imam še danes. To je verjetno edina rdeča – črna – nit teh skoraj štiridesetih let branja. Vmes sem seveda grizel po zatečeni klasiki, a brez posledic.
V srednji šoli sem v glavnem jedel dadaizem in nadrealizem za zajtrk, kosilo in večerjo. To so bili iskreni prijatelji, s katerimi sem nepovratno utrjeval antiavtoritarnost in splošen odnos do mainstreama.
Ampak po JLA sem v glavo dobil Daniila Harmsa v izdaji beograjske revije Znak. Mislim, da je to najpomembnejša knjiga zame ever. Ne vem, kako je s slovenskimi prevodi. Angleški me niso tako počili, italijanski tudi ne. Prav Harms s svojimi za tvit dolgimi pripovedmi me je osvobodil in pripeljal v realni čas, v moj čas, mi dal orožje za preživetje. Nujno beri Harmsa, Robi, mene je vzpostavil.
Študij arheologije te porine v branje antropologije in v razmišljanje o genezi in organiziranosti sveta. Iz tega časa mi je ostalo spoštovanje do Fernanda Braudela (1902–85), zgodovinarja dolgih potez. Od njega sem se naučil umakniti kamero za dva ali tri korake nazaj in dogajanje opazovati kot del daljših procesov. Predvsem je to zelo zdravilno v teh pospešenih časih.
Ob študiju sem seveda že veliko objavljal in na skrivaj razmišljal o nearheološki karieri. Zame so bile v tej fazi morda najbolj formativne knjige tiste, ki so me kot ustvarjalca napodile stran od pisanja. Govorim torej o Duchampu, Marcelu Broodthaersu (1924–76) in dragemu Vladu Marteku, h kateremu sem hodil na obiske. Prejšnji teden sem imel samostojno razstavo v najbolj elitni zagrebški galeriji Greta (ti veš, kaj je zame elita) in Martek je prišel na otvoritev. Ni bilo srečnejšega človeka od mene.
V zadnjih letih največ berem o informacijski družbi (Castellsa, Kittlerja, Shirkyja itn.), nekaj malega o psihologiji (seveda Kahnemanna in Tverskega, ampak tudi Zimbarda in Baron-Cohena), že mesece uživam v počasnem branju Tonyja Judta (itak) in komaj čakam novega Stevena Johnsona. Vse to skupaj je v svojem bistvu nek kombiniran poskus razumevanja sveta, nič drugega kot to.
Malo nerodno je, da sem si v iPad »natankal« med sto in dvesto odličnih knjig in se zdaj znajdem pod hudim pritiskom vsakič, ko naletim na privid prostega časa. Interesantno bo videti, kako se bo skozi čas pri človeku (meni) razvil nov filter za višek informacij.
»WALTL: Si je v Sloveniji mogoče predstavljati takšnega ministra za kulturo, kot je bil Jack Lang, ki bi tako neustrašno branil kreativnost in avtorstvo?«
Waltl: Hanekejev film Ljubezen je pred kratkim dobil nagrado za najboljši evropski film leta. Velik film, ki me je zadel v najbolj šibke dele zavesti, tja, kjer bi rekli, da živita skupaj tragično in intimno. Mamo sem izgubil davno, očeta pred par leti, torej me sama zgodba, tako kot večino mojih prijateljev, ni ganila na prvo prepoznavanje. Haneke mi je izvlekel solze nad samim seboj. Kantor je pisal, da vsako gledališče pripravlja gledalca na veliki finale življenja, na smrt. Pri Hanekeju je smrt v akciji, vidimo njen prihod, bivanje v hiši, zaključno delovanje. Mogoče pretiravam, ampak zdi se mi, da noben film ni šel tako daleč v prikazovanju trpljenja, pa tudi blagosti. V umazanem svetu nam prikazuje moč čustev. Jean-Louis Trintignant in Emmanuelle Riva sta igralca tiste stare šole, ki me je nekoč tako navduševala, da sem zaradi tega tudi sam postal igralec. V njunih pogledih vidim Bergmana, zdelo se je, da tako velikega mojstra več ne more biti. V stanovanju ostarelega para prepoznam ambient mojih bližnjih. Vsak znak je enostavno čaroben v svoji preprostosti in metaforičnosti. Ko se par vrne s koncerta, vidi, da so vrata nasilno odprta. Ko se naslednji dan začne bolezen, se njuna ljubezen upira vsem preizkušnjam. Geste umivanja bolne partnerice, potrpežljivost, s katero spremlja njeno neznosno bolečino, vse v tako majhnem, intimnem prostoru. Haneke kontrolira vsako emocijo. Nekateri temu pravijo hladnost, ampak vse je tako lepo prepojeno s humorjem v tako drobnih gestah, da smo na koncu očarani nad možnostmi, ki jih starost ponuja ljudem, ki se imajo radi.
Bruce LaBruce snema film Gerontophilia, vsake toliko na facebooku pokukam, kaj se dogaja na snemanju. Z zanimanjem čakam film. Kako bo njegova fantazija odgovorila na vprašanje starosti in mladostniških fantazij?
Ćosić: Evo, sem si nabavil izvod Ljubezni in bom film pogledal, hvala. Med študijem sem vsak dan visel v Kinoteki in še vedno zbiram vso filmsko klasiko, a že deset let in več sem pravzaprav zunaj te strasti. Vsakič, ko mi kdo predlaga kaj novega, pogledam, a nimam tistega drajva kot takrat, ko sem leta 1986 v Parizu lovil 37,2 °C zjutraj v prvem tednu prikazovanja, ker sem Divo pred tem odgledal dvajsetkrat v repertoarju. In kako sem sovražil prevod 37,2 °C zjutraj v Betty Blue! In kako smo se s prijatelji norčevali iz hipsterjev, ki so oboževali Down By Law, mi pa smo si »rezali žile« na Paradise. Resna strast.
Waltl: Vuk, sprašujem se, kako lahko danes umetniki odgovorimo na kaos v državi? Julian Beck in Judith Malina sta še v štiridesetih ustanovila svoj Living Theatre zaradi sodelovanja »v čudoviti nenasilni anarhistični revoluciji« za spremembo sveta. Living Theatre je uprizoril na stotine predstav v osmih jezikih na petih kontinentih. Livingovci so pionirji nekonvencionalnega uprizarjanja ameriških avtorjev, kakršna je bila Gertrude Stein, pa evropskih piscev, Cocteauja, Lorce, Brechta in Pirandella. Zaradi nerazumevanja in nesprejemanja tako s strani oblasti kot kulturnih institucij je ta gledališka družina v šestdesetih postala nomadska, potujoči ansambel v eksilu.
Berem o Beckovi revoluciji v njegovi knjigi The Life of the Theatre (Življenje gledališča). Beck razmišlja o vlogi umetnika kot revolucionarnega subjekta v družbi. Beck je v zaporu zapisal: »Stališče, da so ljudje zli in da imamo zato zakone in vlado in denar, ni stališče ljudstva, ampak vladajočega razreda, ki nam ga je podtaknila pokvarjena duhovščina, da bi obdržala elito in svoje duhovnike na oblasti. Če kapital rojeva pohlep in konkurenčnost kot značajske poteze, bi anarho-komunizem lahko ustvaril velikodušnost in sodelovanje?« Družbeno in kreativno sta med seboj prepletena. Če lahko eksperimentiramo v gledališču, lahko eksperimentiramo tudi v življenju, je bil prepričan Beck.
Alternativa, kakršno iščemo, morda sramežljivo prihaja z Islandije. V čem so ljudje, ki danes vodijo to državo, »sposobnejši« za te funkcije od nas, navadnih državljanov? Ali zakaj na primer Dragan Živadinov (kot največji umetnik med nami iz gledališča) ne bi mogel biti odličen predsednik vlade? Njegove ideje so svetovne in eksperimenti, ki bi jih izvajal, bi navdušili bolj kot neoliberalne kaste, ki so izsesale denar iz države.
Ćosić: Beck je car in ta citat bi si natisnil na majico, a ga ne bom, je predolg.
Naš čas zaznamujejo tri velike teme oziroma trije procesi: bližajoči se konec naravnih virov (+ segrevanje), preobrazba v informacijsko družbo in vsekakor drugorazredna tema: kriza, ki jo je prinesel kockarski finančni sektor. Iskreno rečeno je moj problem, da se ne morem odločiti, kateri od prvih dveh paralelnih procesov je pomembnejši, specializiram pa se očitno za drugega, digitalnega.
Kriza kapitalizma je dobro ozadje za razmislek o človekovi naravi oziroma o grobo zgrešenih projekcijah, na katerih temelji ekonomska veda. Ideja sebičnega akterja je očitno zmotna in zahteva korenit popravek svojih nosilnih podmen, a neoliberalni operativci nam pred tem raje zatiskajo oči, da (n)jih ne vidimo.
(O sodelovanju najbolj uporabno govori biolog s harvardske univerze Martin Nowak v letos izdani knjigi SuperCooperators (Super sodelavci): Darwinovi razlagi evolucije (mutacije + selekcija) dodaja sodelovanje kot mehanizem, ki je odgovoren za inovacije. Nowak dokazuje, da sta jezik in morala stranski produkt potrebe po sodelovanju. Moraš prebrati!)
Umetniki moramo odigrati svojo vlogo v obeh temeljnih družbenih procesih: v odnosu do okolja in v nastanku informacijske družbe. V obeh je še veliko prostora za prodorno družbotvorno delovanje.
Waltl: Vuk, poleg kulturnih in aktivističnih podobnosti naju druži tudi pripadnost mali judovski skupnosti. Že nekaj časa razmišljam o ideji malega muzeja in virtualni intermedijski predstavitvi življenja Judov v Ljubljani v preteklosti. Pred desetimi leti sem z Darijem Kreuhom in Tadejem Fiusem pod okriljem Eve Rohrman delal prvo virtualno lutkovno predstavo na svetu, Palčico, ki jo še vedno igram, predvsem na mednarodnih festivalih.
A veš, da se mi predvsem zdi zanimivo to, da so bili slovenski Judje že vsaj od druge polovice 19. stoletja sekularni. Menda so v Prekmurju ljudje, ki še danes praznujejo judovske običaje, ki pa so pomešani s protestantskimi. Mislim, da bi bilo vse to nujno dokumentirati in posneti.
Kaj misliš, kateri intermedijski umetniki bi lahko pomagali pri tej ideji? Pa seveda računam tudi na tvojo mamo, za kak lep kos za v vitrino :) In seveda, ker je hanuka pred vrati: vsem želim »Khag Urim Sameakh« in veliko mastnih krofov!
Ćosić: Svoje judovstvo sem med odraščanjem doživljal kot nekaj zelo zelo fakultativnega, kar poljubno izberem in oblečem ali slečem. Konec osemdesetih, ko so vladajoči potrebovali etnije za vzpostavitev plenilskih fevdov, je večina začela odkrivati svojo nacionalno pripadnost s pripadajočimi patološkimi odnosi do sosedov in manjšin. Takrat sem svoje judovstvo odkril kot prvi korak v distanciranju od obnorelih množic. Zdi se mi, da tudi danes prav pride.
Ne samo, da pripadava mali judovski skupnosti, oba tudi delujeva na njenem malem zgodovinskem teritoriju. Kot arheolog in kot umetnik sem občutljiv na temo semantične pregnantnosti ambientov in sem zagret fen takega virtualnega pristopa. Če prav razbiram iz tvojih besed, gledaš, kako čez realnost bivšega geta potegniti nekakšno virtualno odejo takratnega dogajanja. Odlično. Stvar lahko deluje na dveh frontah: kot izolirana umetnina, ki jo doživljamo skozi njeno umetniško ali poetično težo, ter kot prototip virtualnega spomenika, ki nima nič ne z bronom ne s čaščenjem glamuroznih zgodovinskih junakov. V obeh registrih imaš po mojem dober material, ker Ljubljana svoje kontinuitete ne kapitalizira dovolj in seveda še manj barvitosti svoje poseljenosti.
Z mamo te bom povezal za kakšno muzealijo, saj veš, kako je z judovskimi družinami, vedno se najde kak neverjetno izpoveden predmet, pred katerim se lahko samo jočeš.
Čas in prostor naju omejujeta, drugače bi dodal še kaj o fantastičnih knjigah, o pomembnih podmenah za aktivno udeležbo v družbi, o naravi ustvarjalnega dejanja v digitalni dobi, o svojem prečudovitem družinskem deblu in se razpisal še o mnogo mnogo drugih temah. Nujno se morava dobiti v Bikofeju ali kjer hočeš in zaigrati štamperle-šah ter vse skupaj močno razširiti.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
