Jasmin B. Frelih & Uroš Prah
Iz oči v oči
Foto: Jože Suhadolnik
03. 01. 2014
Jasmin B. Frelih (1986) in Uroš Prah (1988) še vedno občasno strašita po hodnikih ljubljanske Filozofske fakultete, kjer končujeta študij primerjalne književnosti, literarne teorije, zgodovine in filozofije. Spoznala sta se pred petimi leti, ko se je v krogu mlade literarne inteligence ustanovila paraliterarna organizacija I.D.I.O.T. V reviji IDIOT sta oba našla primeren prostor za neobremenjen razvoj svoje poetike in za konstruktivno soočanje z nazori, zraslih iz drugačnih temeljev. Izkušnja je obrodila sadove – Uroš je leta 2012 pri Centru za slovensko književnost izdal svojo prvo pesniško zbirko Čezse polzeči, Jasmin pa letos pri Cankarjevi založbi svoj prvi roman Na/pol (ki je na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najboljši prvenec). Oba objavljata tudi v drugih literarnih revijah, Jasmin predvsem v Sloveniji, Uroš pa navdušuje občinstva tudi po Balkanu in Nemčiji. Deseta številka revije IDIOT (katere uredništvo je Uroš pred tremi leti prevzel od Tiborja Hrsa Pandurja in ga prav te dni predal Jasminu) bo izšla še letos. V dialogu, ki sledi, sta se poskušala izviti iz primeža takšnih uvodnih predstavitev in misliti kot iskrena človeka.
Živjo, Uroš,
ker imam teh meta-histerij že počasi dovolj, ne bom niti opomenjal okoliščin najinega početja, temveč bom prešel naravnost k stvari. S tabo bi rad, za uvod v najin dialog, spregovoril o nekem pojmu, ki te je ob neki priložnosti že spravil v precej skeptično držo. Govorila sva o iskrenem izrazu.
Iskren izraz razumem kot katerikoli izraz človeka, ki je izražen v zavedanju lastne minljivosti, kratkotrajnosti svojega pomena, in ne postavlja nobenih neomajnih zahtev po materialnih ali psihičnih dejstvih človekovega sveta. Stoji nasproti izrazu interesa, ki času vedno poskuša odvzeti njegovo spreminjajočo moč in se predstavljati kot večen. Abstraktna umetnina bi lahko rabila kot primer prvega izraza, in, recimo, petje državne himne kot primer drugega.
Ker dihotomije konceptov v človeškem svetu nikoli zares ne zdržijo, ni tako niti tukaj. Ameriška Centralna obveščevalna agencija je v začetku druge polovice stoletja preko newyorškega Muzeja sodobne umetnosti promovirala abstraktni ekspresionizem Pollocka in de Kooninga (mdr.), da bi ruskemu socialnemu realizmu nastavila kontrastno sliko in ga prikazala še bolj izumetničenega in rigidnega, kot je dejansko bil. In resda je primarna funkcija petja državne himne v tem, da znova in znova v prostor utelesi idejo neke človeške skupnosti (kar je brez dvoma v interesu vseh njenih članov), toda ni si težko predstavljati nekega domoljuba, ki je idejo že zlil s svojo zavestjo o sebi in se s petjem zdaj iskreno izraža kot minljivo, čuteče bitje.
Umetnost je domišljija človekove biti, ideologija je domišljija človekovega interesa. Ker je tudi bit podvržena času in ker tudi ona hoče biti, je med umetnostjo in ideologijo zelo težko povleči črto. Pa vendar se k tej zagonetki, morda ravno zaradi njene težavnosti, vedno znova vračam. Zdi se mi, da bi moralo biti v dvoje lažje. Oba sva umetnika, jaz povrhu zgodovinar, ti filozof, in tudi če nama ne uspe priti do cilja, bo pot brez dvoma zanimiva.
X
Dragi Jasmin,
čeprav si želim, da bi bilo drugače, se bojim, da na tvoj mail ne bom mogel odgovoriti v celoti. Še huje je: zanalašč bom izpustil tvojo drzno enačbo domišljije, biti, umetnosti, interesa in ideologije. Domišljam si, da moram za zdaj zamolčati konec, če hočem biti pravičen do začetka.
»Prah: Treba je skozi blato interesa, da prilezeš na drugi konec in vidiš, da je tudi tam samo še blato. Nikjer ni nič drugega kot interes – pričakovanje, stava na prihodnost, zadolžitev pri pojutrišnjem sebi. Interes je zapora, v kateri vselej obtičimo.«
Kar mi je sprva padlo v oči, je tvoje pojmovanje iskrenosti kot nekakšne čistosti v smislu neumazanosti z interesom. Zdi se mi, da, ko posrečeno rečeš »zagonetka« ter »nujen preplet«, namiguješ na neko stopnjo te čistosti. Izraz kot zlitina: manj kot je v njem interesa, bolj je iskren.
Zato te moram najprej vprašati, ali je iskrenost lahko stopnjevana. Lahko ima nek več ali manj? Prej jo vidim nekje vmes; vselej na pol iskreno. »Verjemi mi, iskreno ti pravim ...« Čuden učinek te besede je, da takoj ko je izgovorjena, začne spodjedati samo sebe. Ne verjamemo ji. Zato tvoj poskus njene rehabilitacije vsekakor zahteva določeno mero poguma.
Zdi se mi, da hočeš reči nekaj takega: »Verjemi temu, kar pravim (kot človek). Govorim ti tako brez vsakršnega interesa, da preprosto mora biti res. Če boš temu, kar ti pravim, natančno prisluhnil, boš slišal iskreno, resnično, brezinteresno naravo mojega izraza. Čisto pesem moje biti.«
Izraz razumem kot upovedovanje interesa. In če naj mislim tudi iskrenost, potem jo še najprej v pripoznanju vrveža sil, ki me prečijo. Šele v takem pripoznanju vidim priložnost za postanek, trenutek zbranosti, za malo miru, ki ni živčen, pokonzumiran, medikaliziran, katatoničen mir. Tisti mir, ki s tem, ko zasluti njegovo neobhodnost, čas začasno razveljavi. Umetnost je lahko to pripoznanje. Ko se zaganja v tvojo zagonetko, razgrinja polje, kjer bo, morda, vzniknil ta iskreni trenutek. Svetlikanje, ki bi ga kdo bolj pogumen od mene imenoval resnica, jaz pa mu bom rekel: misel.
Jasmin B. Frelih
Treba je skozi blato interesa, da prilezeš na drugi konec in vidiš, da je tudi tam samo še blato. Nikjer ni nič drugega kot interes – pričakovanje, stava na prihodnost, zadolžitev pri pojutrišnjem sebi. Interes je zapora, v kateri vselej obtičimo.
Še enkrat. Kaj je interes? To, kar »inter est«, kar je vmes. Torej je manj varanje ali samoprevara, ki bi prekrivala tisto, kar preži nekje pod ali za njima, temveč prej tisto, kar se nahaja med posameznimi akti ali ljudmi. Interes je hotenje, težnja, volja, smer, sila, ki kot skupno vznikne med entitetami, ki se nahajajo v medsebojni bližini. Če pa zdaj pomisliva na angleško ustreznico: interest, slišiva interes, slišiva zanimivo (interesting, interesantno) in slišiva obresti. Hotel sem se prepričati, ali je v slovenščini tudi tako, in zares smo po Slovarju slovenskega knjižnega jezika nekoč obresti imenovali interes. Če torej strnem, je interes tisto, kar vzbuja zanimanje, ker je upravičeno pričakovati, da se bo obrestovalo.
Ko pa sem že imel odprt slovar, sem preveril še iskrenost. Iskren je po SSKJ tisti, »ki ima pošten, odkrit, naklonjen odnos do okolja«. Pazi: pošten. Torej tisti, ki ne goljufa pri svojih poslih.
Kot vidiš, se mi vprašanje interesa in iskrenosti vse bolj razkriva kot vprašanje ekonomije. Ta pa kot neimenovano ozadje tvojega pisma. Prevod tvojega nasprotja bi se tako lahko glasil: nepredvidljivost interesa (ki je zmeraj goljufiv, ker ga nikoli ne poznamo do konca, nikoli ne vemo, kaj naklepa) in predvidljivost iskrenosti (ki je pač točno takšna, kot se kaže, torej poštena). Predvideti nepredvidljivo: umetnost ekonomije. Zagonetko bi začel razvezovati tako, da bi razrahljal nasprotje med iskrenim izrazom in izrazom interesa. V ekonomiziranem svetu je vse tako polno in vrveče, da je iskren interes tisti, ki hoče samega sebe in se požre ...
»Sincerity is the biggest part of selling anything ...«
Billy Graham
»Sincerity: willingness to spend one's own money.«
Mason Cooley
»Le secret du succès est sincerité.«
Jean Giraudoux
X
Evo, tu, dan pre-pozno, odgovor. Zapel sem, upam, da ne zameriš, ker mi je bil sicer tvoj zadnji odstavek ful všeč, ampak sem se moral še malo razložit, potem pa na koncu nisem znal čisto dobro zvezat ...
»Frelih: Umetnost je domišljija človekove biti, ideologija je domišljija človekovega interesa. Ker je tudi bit podvržena času in ker tudi ona hoče biti, je med umetnostjo in ideologijo zelo težko povleči črto.«
Dragi Uroš,
ne znam si predstavljati, da tega nisi storil nalašč. Ko podam svojo definicijo iskrenega izraza kot tistega, ki ne postavlja trajnih zahtev po pomenu, mi odgovoriš s slovarjem. Slovar – totalizirajoča bukva, ki nam začrta polje boja in jo šele živi jezik (torej neka iskrenost? ali zgolj proti-interes?) pripravi do tega, da se mora reinkarnirati v novo izdajo, do tedaj pa nam ureja spo-razum po svoje. In kako naj torej slovar ne bi bil izraz človeškega interesa? Osifikacija pomena najinih besed, da se sploh lahko razumeva. Po istem koščenem mostu stopava, se srečava nekje na sredi in se nato spet razideva. Ta most je res med nama.
Mene pa zanima, kakšen bi bil iskren slovar. Ne iskren v smislu, kot si me razumel ti, da bi govoril nekaj na tako očitno preprost, resnicoljuben, človeško človeški način, da bi ga kar vzel v naročje in se zavrtel z njim v ples obče, čiste resnice, ampak slovar, ki bi v sebi izražal tudi svoje nasprotje, bil sam sebi tudi anti-slovar, in tako ne bi gradil mostov med nama (ki sicer resda omogočajo stik pod istimi pogoji, toda vedno ostajajo omejeni na širino, ki si jo ustvarijo sami), temveč nama obema za trenutek pokazal, da pravzaprav vedno stojiva na istem bregu.
Flaubertov Slovar splošno priznanih resnic lahko razumem kot poskus v tej smeri. Že v naslovu je dvojna tavtologija, ki opozarja na ta problem (kaj pa je sploh lahko vsebina slovarja, če ne splošno priznane resnice? in kako so lahko resnice, če so res resnice, kaj drugega, kot splošno priznane?). In nanj opozori samo zato, da je lahko nato po vsebini slovar samovoljno partikularen, zabavljaški, samemu sebi namen in prav očitno zažrt naravnost v rahljanje pomena splošnosti, priznanega, resnic in – slovarja.
Uroš Prah
Kako naj torej poimenujeva take vrste interes, ki se trudi in hoče razkrinkati veljavnost in vrednost nečesa zgolj človeškega, če ne iskrenost? In da izraz, ki se te poti spodjedanja pomena sicer zaveda, vendar se ji tudi zavestno izogiba, na koncu ne more biti iskren, četudi mu lahko nadenemo mnogo vrednih pridevnikov, kot so etičen, družbotvoren ali preprosto »pozitivno« ideološki?
Razumem, da tebe kot pesnika taka vprašanja pretirano ne mučijo, saj je poezija zagotovo najmanj omadeževana z nalašč trajnim (in zato mi je bil Adornov izrek »pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko« vedno tako čuden, saj je po Auschwitzu zagotovo barbarsko vse, samo poezija ne), jaz pa kot pisatelj preprosto ne zmorem graditi svetov, ne da bi bil zraven tudi malo ideologa. Je proza zato obsojena na neiskrenost?
To bi me, se mi zdi, lahko upravičeno motilo, glede na splošno priznano resnico, da surovo uničujemo naš lasten planet in izkoriščamo šibkosti najšibkejših za mogotenje najmogočnejših, in to spet, izključno po zaslugi najrazličnejših drugih splošno priznanih resnic. Tudi ekonomska veda se seveda znajde tu vmes.
Če bi zdaj obrnil in zaostril tvojo umetnost ekonomije, bi lahko dejal, da je ravno interes predvidljiv, ker s svojim posegom sploh omogoča polje posla, in je iskrenost poštena samo toliko, kolikor napravi vsak dogovor med enovitimi žarenji biti nepomemben in nujno brez posledic.
Toda rajši ne bom, saj tako ekstremna pozicija – nikomur ne koristi.
X
Berem odgovor. Se trudim bit hiter. Koliko takih rabiva? In do kdaj?
X
Ja max imava 50.000 besed, minimum tam 25.000. Tako da bi bilo fino, če jih še par naštepava ... mislim, a ti je kul? A mori? Drgač pa pomoje tam začetek decembra je rekel Tadel, da bo začel počas težit, pomoje bova v naslednjih, se pravi jutri dva tedna ...
X
ne besed, marija, znakov ...
X
Še čas, torej. Ne mori. Se pa veliko dogaja: v smislu, da mi je že ob prvem tekstu bilo veliko stvari naenkrat in nisem imel izbire, da ne bi nekaj pustil ob strani. Enako se mi godi zdaj. Ne vem, morda nam je vsem tako, in je tebi bilo tako ob mojem odg. V tem trenutku še nisem prepričan, ali ti bom moral jutri postaviti kakšno vprašanje. Zgolj da razjasniva nekaj pojmov, ne da bi se ves čas zapletala v nekaj, kar morda noče biti sredina tega pogovora. Lahko, da ne bo potrebno, ker se mi bo ob vnovičnem branju in prvih beležkah, kar si povedal, sestavilo v nekaj, kar se mi zdi, da hoče v ospredje od začetka.
X
Ne, bom prvo stvar že zdaj vprašal: »dogovor med enovitimi žarenji biti« – kaj misliš s tem?
X
All is one. Črta biti, ogoljena vse pojavnosti, nima kaj biznisov sklepat z nikomer, samo ove se same sebe kot take in temporarily naseli isti breg z vsemi drugimi ... mislim, saj ne vem, lahko mi pa navrzes se not, naj se razjasnim ...
X
Dragi Jasmin!
Naj povzamem, kar se je doslej zgodilo. Postavil si nasprotje med iskrenim izrazom in izrazom interesa in se vprašal, ali je možen prvi brez drugega. Potem sem se, ker me tvoja definicija ni zadovoljila, še sam vprašal, kaj bi lahko bil iskren izraz, in prišel do sklepa, da bi to lahko bil zgolj izraz, ki prizna, da je izraz interesa. Nato si zapisal: »Kako naj torej poimenujeva take vrste interes, ki se trudi in hoče razkrinkati veljavnost in vrednost nečesa zgolj človeškega, če ne iskrenost?« Izgleda torej, da se strinjava, da to dvoje sodi skupaj.
Slovar je bil zgolj ponazoritev. Hotel sem ti pokazati, kako tvegaš, da te osvobajanje fiksiranega pomena vrže nazaj na najbolj rigidno obliko njegove fiksacije (ne nazadnje nekaj, kar se tako radi zgodi radikalnim umetniškim praksam, ki si zadajo osvoboditi se pomena). Slovar je lahko povsem uporaben, kolikor se njegov uporabnik zaveda, da je osifikacija živega govora. Natančno branje tam naštetih pomenov lahko pomaga pri izdelavi genealogije neke besede, skozi čas izoblikovane od sil raznovrstnih interesov. Seveda se je mogoče poskušati osvoboditi teh »starih« pomenov. A se večinoma izkažejo kot precej trdovratni. Simptomatsko branje slovarja in tvojega govora o procesu iskrenost proti interesu me je privedlo do podobnih rezultatov. Nočem ti postavljati diagnoze; vendar ne morem mimo težnje, da zapazim, kako so ob uporabi takih besed, postavljenih v formule binarnih opozicij, na delu prav te sile interesa, ki oblikujejo ideologijo in se jim želiš izogniti.
Iskren slovar hočeš, ki združuje tudi svoje nasprotje. Mhm. Ponavljam, iskrenost je vselej zainteresirana in interes je lahko iskren, namreč takrat, ko sebe hoče in se požre. To je to. Interes, ki hoče sebe, mora vsebovati svoje nasprotje. Rezultat tega samohotenja je, da je vse interes. Vse je blato. Jasmin, tako zelo sva na istem blatnem bregu, da je vse samo ta breg; nerodno sam vase zavihan. In sploh ni treba tako dolgo riti, da se srečava, ne da bi zato stopila na kak most.
Če boš še enkrat pozorno prebral, boš opazil, da ti nisem podtikal, da zahtevaš »ples z občo čisto resnico«, temveč ugotavljal, da iščeš ples s partikularno resnico iskrenega izraza, ne »očitno preprost«, temveč očitno človeški. Ko gre za človeške zadeve, pa ni nič preprosto – preprosto zato, ker je iskren izraz v pripoznanju te kompleksnosti. Očitno človeški, ker je – kot bi dejala Hannah Arendt – v življenju, v katerem ni nič povsem gotovo (pustiva nerešljivo vprašanje, ali je smrt zunaj njega ali zgolj njegov rob in ali ni morebiti celo obratno), ker je torej v življenju edini razlog, da stvari delujejo, zaupanje. Namreč zaupanje enega človeka v drugega človeka, in sicer kot človeka (tu je še alternativa, ki pa mladima ateistoma morda ne pride v poštev). To trhlo tkivo je tisto, ki zadeve drži skupaj. Arendtovo omenjam, ker si govoril o Adornu. Ravno zato, ker je zaupanje v človeka do konca omajano, vztrajati pri prav temu zaupanju, v (pri)poznavanju tega zelo nezanesljivega tkiva med nami. Interes je tisto, kar vznikne kot skupno, ker obstaja zaupanje. Ekonomija je sistematizacija tega procesa. Pa ne le ekonomija kot veda, temveč umetnost v smislu veščine ekonomije, kot skrb za svojo hišo. Zato jo je nemogoče izolirati od vprašanj morale, resnice in ultimativno tudi metafizike, kamor naju poskušaš s svojim morda malo preuranjenim govorom o biti (naj bo to pogum ali naivnost) in njenemu nasprotju vztrajno speljati. Bojim se, da bi to bila enosmerna cesta, ki bi naju peljala prav v smer tiste ekstremne pozicije, ki si jo omenil na koncu.
Sicer pa ne menim le, da ni slabo, če se pesnik zanima za ta vprašanja, ne, kolikor to pusti ob strani, tvega, da bo njegova poezija ravno zato, ker je navidezno »manj omadeževana z zanalašč trajnim«, zapadla spodjedajoči moči ideologije, namesto da bi jo sama spodjedala. To sicer ni nujno, se pa, če se npr. ozreš po našem pesniškem prostoru, kaj rado zgodi. Kot pisatelj si temu bolj neposredno izpostavljen, kar se mi zdi dokaj hvaležna pozicija. In če me vprašaš, ali menim, da tvoja nezmožnost ne biti »malo ideolog« tvojo prozo dela neiskreno, potem je moj odgovor lahko samo zadovoljen: itak! Literatura, kot tudi ljudje, ki jo delajo, pač ne more biti iskrena, čeprav se rada kot taka pokaže. Njena iskrenost je lahko le v tem, da tega ne zamolči povsem.
X
Evo, Uroš. Sorry, nisem ravno odlašal, sem pa vrtel par linij in se na koncu odločil za tole ...
Dragi Uroš!
Strinjam se s tabo. Interesu se je nemogoče izogniti – saj, kot sem dejal že v uvodu, tudi bit hoče biti. Ker nimam stroge filozofske izobrazbe, najbrž prav tako res po svoje mislim posamezne besede, zato sem vesel vsake priložnosti, ko lahko svojo misel dam v pretres komu, ki je do pojmov bolj spoštljiv. S tega stališča se mi zdi, da je najin pogovor do zdaj že uspel obroditi nekaj sadov.
Jasmin B. Frelih
Kar me pripelje k naslednjemu paru besed. Blato in zaupanje. Ker se še vedno nisem povsem pripravljen odreči mojemu binarnemu vzorcu – pa naj je zrasel iz istih tal kot objekt njegove dozdevne kritike –, mi, prosim, za trenutek dovoli, da se spustim v genealogijo ideologije. Takoj boš videl, zakaj, in upam, da se boš zraven vsaj nasmehnil.
Neolitska revolucija, kjer so lovsko-nabiralniške družbe po nekakšnem čudnem naključju prenehale z nomadstvom in se naselile nekam za stalno (!), je namreč privedla do tega, da so se nenadoma na svetu pojavile skupine ljudi, ki so zaupale – blatu. Tu lahko uzreva temelje naše civilizacije: zametki znanstvene metode povzročijo spremembo v zavedanju o naravi časa in snovnega sveta. Da bi zaupal, moraš upati – če hočeš upati, moraš verjeti v možnost spremembe. Prvi, ki je celo polje posejal s semeni in naplahtal svojo ženo, da ni pobegnila s kolegom lovcem, je moral imeti precej nervozno poletje. Bo kaj vzklilo? Bo kaj zraslo? Bomo to lahko pojedli? Bomo s tem lahko preživeli zimo?
Danes je očitno, da mu je podvig uspel. Implikacije njegovega spoznanja pa živimo vsak dan znova. Najbrž nikoli ne bomo vedeli, kaj je bilo tisto, kar je v njegovi glavi sprožilo ta preskok (najbolj varno si je preprosto misliti, da je posnemal (!) nekaj, kar je opazil v naravi), toda ali lahko to njegovo dejanje zares razumeva kot umetniško? (To vprašanje lahko pustiš neodgovorjeno, saj verjetno res vodi tja, kamor si dejal, da vodi, a se vseeno nisem znal upreti.) Blatu je zaupal, da bo zagotovilo njegov nadaljnji obstoj, in morda je s tem, ko se je blato izkazalo za zaupanja vredno, zelo raztegnil tako časovni domet zaupanja kot tudi njegove možne naslovnike. Navsezadnje, če lahko za celo leto zaupaš blatu, zakaj ne bi za celo tisočletje zaupal zlatu?
In zdaj živimo v svetu, ko je za znosno nadaljevanje človeške vrste treba zaupati vsevprek. Zaupati moramo besedam, idejam, konceptom, sistemom, organizacijam, zgodovini, kulturi itn. – čeprav si točno in povsem na mestu zapisal, da je v resnici treba zaupati samo ljudem. Ker pa je celoten zbir posameznikov in njihovih najnaključnejših teženj preveč kompleksna reč za učinkovito obdelavo, nam hitro priskočijo na pomoč najrazličnejši ideološki mistifikatorji, ki poskušajo vse to vrenje spraviti v bolj sprejemljivo obliko. Iz kaosa – privid reda. Potreben je, ne bom trdil, da ni. Red je udoben, varen, človeku zdrav in brez dvoma v interesu.
Toda ideoluzije imajo to problematično lastnost, da hitro zakrinkajo – evo, rekel bom – resnico. Resnico, ki si jo sam zapisal. Pod temi pokrovi označevalcev smo namreč vsi samo bitja. Vsi samo partikularna manifestacija neke obče biti, ki žari enako skozi nas vse. In ideološki kompleksi, ki uravnavajo naše posameznosti, vse preradi nase prevzamejo odgovornost, ki pritiče edino in zgolj nam samim. In če je tkivo medčloveškega zaupanja tako krhko in trhlo, mar ni za to mogoče najti krivca tudi v tem prenosu odgovornosti?
Pa nočem zdaj tega, da bi literatura moralizirala in iskala krivce in izključno razgrajala po trudu nič slabega mislečih ljudi, ampak od nje bi si vendarle želel, da je vztrajen sopotnik te mistifikacije in da vedno zraven vpije (ali vsaj šepeta): samo ljudje, samo ljudje, samo ljudje.
Mislim, ne vem. A sem preveč iskren?
X
Oj, Tadel pravi, da so fotke dobre. Pa da bi res rad v sredo to dobil. Sem rekel, da bo. Kako je? Mi preveč dogaja? Sem sebičen in ohol?
X
Oj! Danes sem imel blokado in bluzil. Zdaj pišem. Kul si speljal, ne skrbi. Koliko pa še rabiva? Če jaz nocoj enega, ti jutri enega, jutri ponoči / sredo zjutraj finiš.
X
Most excellent. :)
X
Dragi Jasmin!
Nisi. To je ta pogum, ki sem ti ga pripisal že na začetku. Prav je, da zahtevaš iskrenost. Pomembno je, da jo zahtevaš od literature. Nujno, da jo od ljudi. Pa ne od ljudi nasploh, ampak od ljudi, ki te obkrožajo in se z njimi vsaj tu in tam srečaš. Kot veš, me je od nekdaj mučilo – ne nazadnje je to morda glavni vir moje poezije –, kaj se zgodi med mano in tabo. Potem se je problem sicer obrnil, da me zdaj zanima bolj, kaj se zgodi med tabo in mano, a še vedno gre za prostor, ki se vzpostavi tu vmes. Tako dolgo sem ga tako natančno opazoval, da je to postal ves svet. Bližje skupaj kot zlezeva, bolj dreveni. Manjši kot je prostorsko, bolj zrase. In ko sva tik pred tem, da bi se staknila – kar se, in tega me je zares strah, verjetno ne da – postane vse. Bližina je beseda, ki to najbolje pove: skoraj skupaj, pa vendar le blizu.
Privedel si me do točke, ko ti lahko povem, kaj je zame iskrenost. Skrbna pozornost na ta prostor. Spoštovanje. Odgovornost do tega vmes, ki naju šele vzpostavlja. Upanje, da bom to zmogel in da boš to hotel tudi ti. Zaupanje, da bova poskusila. In seveda imaš prav, ko praviš, da je prelaganje te odgovornosti na ideološke komplekse tisto, ki ruši zaupanje v človeka, medtem ko nas sili zaupati vsepovprek.
Je pa hkrati tisto, ki omogoči, da iz skupnosti nastane večja skupnost. Takoj ko prvi srečnež neolitika (lahko bi se vprašala, ali ni bila morda ženska, ki se je, reciva ob dojenju, spomnila posaditi semena, medtem ko je mož tekal za srno; ali še bolje, kak podjeten lezbični par) zaupa svojemu blatu, ne zaupa le človeku ob sebi. Naslovnik se zares spremeni. Časovno pa je po moje že prej na dolge proge. Vsaj kakšno desetletje in devet mesecev. A od blata do zlata še vedno zveni prepričljivo. In ko slišimo, da morajo finančni trgi spet najti zaupanje v kakšno državo (npr. našo), je to sicer smešno, vendar hkrati drži. Tako povsem človeški afekt generira globalni trg. Z njim smo ljudje ustvarili svet po svoji podobi.
Nekaj me moti. Seveda si lahko predstavljava začetek zgodovine in jo potem bereva kot pot v vsepovprek globalnega trga in ideoloških kompleksov. Lahko pa bi bilo tudi drugače. Kaj, če nas komaj preložitev in založitev odgovornosti naredi za ljudi? Lacanov zrcalni stadij se glasi nekako takole: šele ko v ogledalu zagledaš onega tam, se dojameš kot ta tu. Ljubiš ga, ker je kot ti, sovražiš ga, ker te gleda in je grozeč. Dolgo preden si umsko, fizično in čustveno sposoben poskrbeti zase, prevzeti odgovornost, se že dojemaš kot jaz. Kot jaz, ki je vselej drug. Še huje je, kot med drugim meni Althusser. Še preden stopiš v svet, te od imena do plenic že čaka natančno izdelana ideološka struktura. Že izraz »prevzeti odgovornost zase« sili k vprašanju »od koga?«. Tako gledano ideologija ne bi bila tisto, kar zakrinka, kar torej naknadno prekrije resnico tvoje človeške biti, temveč tisto, kar te čaka, v čemer rasteš, s čimer zrasteš v to, kar si. In če je ta bit, »ki enako žari skozi nas vse«, potem se morda le redko pokaže kot svetla prosojnost bitja in precej bolj pogosto tako, da se skriva v čudnih gubah naših ideoloških kompleksov. Iskreno: ne vem. Mislim.
X
fak stari, izčrpan sem, ne znam peljat dalje. kaj naj?
Dragi Uroš,
potrdil si moje sume. Ob vsej intelektualni radosti, ki sem jo čutil ob branju raznih njegovih spisov, me je vedno gnjavil nekakšen zoprn občutek, ki mi je preprečeval, da bi se v njegovo misel in vedo spustil bolj odločno. Zato, priznam, Lacana poznam zelo površno in povsem mogoče (morda celo verjetno) je, da bi me lahko kakšen mojster teoretske psihoanalize prepričal v strinjanje z njim tudi pod pogoji, ki jih trenutno štejem za svoje, ampak v tem trenutku ne vidim druge možnosti, kot da izjavim: ko sem zazrt vanj, čutim bore malo ljubezni, in pač precej sovraštva.
Uroš Prah
Ker bi bilo od mene zdaj precej noro pričakovati, da se bom znal takole na hitro na polju razuma spustiti v zadovoljivo kritiko cele discipline, lahko na vse skupaj dam samo kratek komentar z osebnega stališča.
Ideologiji se ne pustim diagnosticirati. Nimam klinične slike osebnosti, nisem predmet. Prosto po Cioranu – nočem kopati luknje na sledi temeljev, ker menim, da je struktura konstrukt in da je s kopanjem ne razkrivaš, temveč šele zares gradiš. Prosto po Gidu – ne zanima me lastno goseničarstvo, temveč možnost pobega iz kokona. In obok Apolonovega templja, ki mi pravi, naj se spoznam, me ne prikuje pred zrcalo v očrtovanje linij lastne podobe, temveč od mene zahteva, da spoznam in razumem nastavke, ki mi omogočajo spremeniti se. Dobesedno po Fullerju: »V sedanjem trenutku živim na Zemlji in ne vem, kdo sem. Vem, da nisem kategorija. Nisem stvar – nisem samostalnik. Zdi se, da sem glagol, evolucijski proces – integralna funkcija vesolja.«
Toda kako zaupati takemu bitju? Če ti priznam, da ne moreš verjeti, da sem, kdor se v nekem trenutku kažem, da sem, kako naj mi potem verjameš, ko ti zatrdim, da ravnam po svoji vesti in da ti nočem storiti nič žalega? Nam, mladim ateistom, v tem življenju res ni lahko.
No, pa saj tudi vem, saj vem. Malo je otročje verjeti, da znam takole sam samcat pobegniti totalizirajoči moči ideologije in odlebdeti nad glave vseh ostalih nevoljnikov planetarnega sistema. Tudi sam sem po izvoru verjetno res generirana osebnost, in potni list držim na varnem, in na volitve grem in se trudim, da ne bi s svojimi dejanji interesa preveč onesnažil skupnosti in okolja. Eden od precej pomembnih razlogov, da se z ideologijo nočem preveč enačiti in da se v psihoanalitičnem oziru rajši pustim čim manj samo-zavedajočega se, je dejstvo, da v tem temnem konfliktu med domnevnim žarom biti in vseobsegajočim brbotanjem blata najdem precejšnjo zalogo ustvarjalne moči.
William Gaddis pravi, da za pisateljem, ko je opravil z delom, ostane samo ropotija opravičil. Tako si umetniki lajšamo duše. In prelagamo odgovornost za naša življenja na naše izraze. Če ti na koncu ne morejo biti niti iskreni, kaj pa lahko nato sploh rečemo drugega kot – oprosti.
X
Ej, tud jaz sem uničen. Sem danes spal 4 ure, delal 8 ur, bil zdaj še 4 ure na norem sestanku. Nocoj vsekakor nič več ne morem. Lahko pa jutri zjutraj hitro vstanem in še odgovorim.
Zdi se mi, da si se nekam močno zapičil v zadnji odstavek, ki je vendar zgolj predstavitev tega, kako je zadevo mogoče tudi obrniti v smislu, da kjer smo mi, že vselej je ideologija. Med tem zadnjim psihoanalitskim in bolj fenomenološkimi pred tem se bije filozofska in svetovnonazorska bitka, ki sem jo na tej točki preprosto moral omeniti. Tudi zato, ker, kot sem napisal, res ne vem, kam se v tej nedovršeni bitki postaviti. S tem, kar si povedal prejšnjikrat in kar sem jaz do tega nesrečnega zadnjega odstavka, sva bolj na strani fenomenologije in se pravzaprav tudi strinjava. Žarenje, vmesje, iskrenost. Sem mislil, da boš zamahnil nad psihoanalizo in zevom in zmagoslavno zaključil še naprej v smeri iskrenosti. Zato sem si končno tudi sam dovolil biti iskren ... Na koncu sicer pristaneš tam, ampak nekam jezno in resignirano. Lahko poskusiva zaključiti v odgovoru na to. Lahko pa tudi na kaj drugega, če si še premisliš do jutra.
Kdaj točno je rekel? Če se zbudim zgodaj, imam čas pisati do 12h; potem moram na kosilo in šiht.
X
a much needed addendum. gre na konec, pač. sorry, I'm a bit in a bad way te dni, mam pa v vsakem primeru, bastard bi-religious mongrel, kakor sem, alergično reakcijo na »Še preden stopiš v svet, te od imena do plenic že čaka natančno izdelana ideološka struktura.«, čeprav točno vem, kaj si mislil s tem.
Oprosti tudi tebi, Uroš, da sem se s tem odgovorom najprej tako defenzivno odzval na linijo psihoanalize in povsem zanemaril tvoj iskreni poziv k bližini. Bral si Na/pol in veš, da sem ta prostor med nami vrtel skozi najrazličnejše ideološke prizme – posameznik, družina, družba, hiper-kapitalizem, avtoritarni fašizem, plemenska anarhija, zavesti v vseh mogočih čustvenih/kemičnih/patoloških stanjih –, pa nisem prišel do nobenega zadovoljivega odgovora na vprašanje, ki se nama tu poraja. Poševnica je ostala, in ustvarjalni solipsizem z ontološko brvjo (kar je morda stanje, povsem enako smrti) je bil edini, ki jo je v mojih očeh lahko vsaj približno zadostno prečil. To me ni spravilo v nevemkako vedro razpoloženje, saj trdno verjamem v vrednoto prijateljstva.
Tudi zato si bom tvojo definicijo iskrenosti vzel k srcu. »Skrbna pozornost na ta prostor. Spoštovanje. Odgovornost do tega vmes, ki naju šele vzpostavlja. Upanje, da bom to zmogel in da boš to hotel tudi ti. Zaupanje, da bova poskusila.« In če lahko zdaj opozorim še na bralce, ki so uspeli priti z nama do tu – če boste na tem svetu v kaj trajnega verjeli, verjemite v to.
X X
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
