Bryan Ferry
Kič mu lepo pristoji
Vse to so seveda povsem subjektivne refleksije, a nekaj je res: Bryan Ferry je v malem rudarsko-viktorijanskem mestecu Washington na svet prijokal ob vstopu v povojno jesen pred sedemdesetimi leti in se s pomočjo umetnosti lotil njegove temeljite prenove. Vsaj del njega je dobrega četrt stoletja pozneje prikrojil in oblekel po svojem okusu.
Prepričan sem, da ni veliko tistih, ki bi z današnje časovne in miselne razdalje lahko osvetlili prave občutke zgodnjih sedemdesetih let. Stvari so namreč preveč oddaljene, da bi znotraj njih lahko poiskali prave »informacije« praznega prostora, ki je zazeval takoj po tem, ko so se v prah spremenile utopične sanje otrok cvetja. Prvi pravi trend, ki se je napovedoval iz podtalja, je bil glam rock, s čimer je postajalo vse bolj jasno, da je žargon šestdesetih postal arhaičen. Vendar je bilo do vrnitve v prihodnost treba počakati še kar nekaj časa. Bowie, »človek, ki je prodal svet«, je album Hunky Dory (1971) odprl s pesmijo »Changes«, ki je najbolje odslikavala tedanjega duha časa. Ta je klical po spremembah, in temu spontanemu gibanju se je priključil tudi Bryan Ferry. Njegovo izhodišče se je vseeno močno razlikovalo od hormonov prepolnega dinozavra Marca Bolana in marsovskega Davida Bowieja. Oporni (umetniški) točki je namreč poiskal v romantični avantgardnosti in hladnokrvni sofisticiranosti, kar, če pogledamo njegovo akademsko ozadje, vsekakor ni presenetljivo. Na univerzi v Newcastlu je bil Ferry dobro leto varovanec očeta poparta Richarda Hamiltona in obenem oblikovalca t. i. »Belega albuma« skupine The Beatles. Popart takrat seveda ni imel statusa, kakršnega nosi danes. Tradicionalni likovni krogi so ga označevali kot »kratkotrajno ceneno neumnost« brez vsakršnega spomina v prihodnosti. Bryan Ferry se s tem ni strinjal. V njem je prepoznal materiale, ki so oblikovali, odslikavali in nagovarjali moderni način življenja. In ne samo to: spoznal je, da ideje, nanesene na kanvas ali v skulpture, lahko dobijo tudi notni zapis. V obdobju, ko so njegovi sošolci lebdeli na krilih psihedelije, je Ferry naokoli postopal v elegantnih suknjičih, majicah ročne izdelave in šminkerskih supergah. Hotel je biti čim bolj podoben Beach Boysom z naslovnic albumov, ki so, poleg Otisa Reddinga, največkrat našli pot na njegov gramofon.
Zvok, podoba, imidž
Popularna glasba in umetnost v tistih časih nista imela veliko skupnih točk. Šlo je za dve ločeni, a vzporedni panogi, ki sta dobesedno klicali po zbliževanju. Morda se o tem ni špekuliralo na glas, a že z vdorom poparta v svet filma in reklam je postajalo jasno, da popularna glasba (najverjetneje) predstavlja naslednji medij. Vizualnih modelov pa ni ravno enostavno prevesti v abstraktne zvočne krajine, zato so čakali na nekoga, ki bi bil sposoben večplastnega razmišljanja. Prelomen trenutek se je zgodil, ko je Ferry ugotovil, da popularna glasba nudi veliko več priložnosti kot slikarstvo. V njej ima vsakdo priložnost za lastništvo svoje kopije originala. Izognil se je nastavljeni pasti in svoj umetniški interes razširil na vse (pod)elemente, dostopne mediju popularne glasbe kot take, ter v nekaj poskusih izoblikoval sebi lasten celostni vizualni model ali – imidž. Začelo se je obdobje zvoka in podobe, premišljenega intelektualizma in spontanih izpadov, sožitje toge akademskosti in klubske atmosfere. Umetnost je postala zabav(n)a in narobe. Vendar ni šlo samo za slog, temveč tudi za obnašanje, za premišljen nastop v javnosti. Bryan nikoli ni bil posrednik med nečim, kar naj bi predstavljal, in tem, kar dejansko je. V tem je odkril svojo pravo umetniško identiteto in z njeno pomočjo stimuliral svojo bujno domišljijo, s katero je že od samih začetkov vabil na romantična raziskovanja po občutljivem univerzumu elegance. In ne glede na skrbno izdelan in dodelan umetniški vtis nikdar ni pozabil, od kod je izšel, in je na vsakem koraku ponovil, da je bil in bo ostal le skromen privrženec rockovske kulture.
Usodno srečanje
Tega ni skrival ne takrat, ko je s prvimi srednješolskimi ansambli preigraval soulovske klasike, ne pozneje, v trenutkih streznitve, ko je spoznaval, da se je slog privzdignil nad vsebino. Do vse umetnosti je pristopal emotivno in v zgodnji fazi iskanja samostojnosti s priselitvijo v London iskal načine in motivacijo, da bi se v celoti izrazil. Rock'n'roll je bil v tistem času najbolj razvpit večmedijski fenomen, ki je združeval različne oddvojene umetniške panoge in njihovo energijo. Veliko njih, a še vedno ne vseh. Ferry je uvidel, da je še dovolj prostora, kamor bi lahko plasiral modo, camp in nostalgijo. S pomočjo vizije poparta je začel komentirati dediščine preteklih umetnosti in dognal, da takšen odnos odpira številne priložnosti prevzemanja poudarkov iz popularne kulture preteklosti v luči njene prilagoditve sedanjim razmeram. Hkrati se je naučil igranja klavirja in osnovnih pravil in modelov glasbene teorije. Pisati je začel prve kompleksne skladbe, vendar se z njimi ni izpostavljal navzven, temveč je somišljenike začel iskati v krogu svojih prijateljev. Kmalu jih je našel v Grahamu Simpsonu, Andyju Mackayu, Brianu Enu, Paulu Thompsonu in Philu Manzaneri. Tako je leta 1971 prišlo do formiranja Roxy Music, ki so že s prvo skladbo in znanilko postmodernizma Re-Make/Re-Model s čislanega istoimenskega prvenca leto pozneje podali jasno vizijo, od kje in na kakšen način črpajo svoj umetniški navdih. V tej, zgodnji razvojni fazi je prišlo še do enega usodnega srečanja: med Bryanom Ferryjem in modnim oblikovalcem ali ustvarjalcem imdižev – Anthonyjem Priceom. Pozneje so njuno srečanje označili kot »nebeško poroko.« Anthony je bil zadnji manjkajoči člen v Bryanovi celostni podobi. Tudi sam je iskal vitalne kanale, skozi katere bi lahko plasiral svoj futuristično erotični dizajn na matricah nekaterih spregledanih spominkov kiča petdesetih, ki so odlično sovpadali s kulturološkimi posebnostmi glasbe Roxy Music. Celoten paket je imel neverjeten učinek na množice. Bleščice glamuroznega rocka so dobile premišljeno sofisticiran premaz in atraktivne predstavnike, katerih videz ni bil samo izrazito heterogen, temveč tudi nadvse zabaven. Vrhunski kič z namenom za sebe in po sebi. Roxy Music so takoj napovedali ponovno obuditev spontanega, a navdahnjenega amaterizma, ki je izginil z razpadom Velvet Underground. Znova je zadišalo po vseh jutrišnjih zabavah.
Padec in ponovni vzpon egocentričnega manijaka
Te so postajale vse pogostejše, ko je Ferry poleg dela v Roxy Music začel živeti tudi vzporedno življenje. To je v navezi z maničnim egoizmom vse bolj rahljalo vezi v bendu. Po solističnem prvencu These Foolish Things (1973) in nadaljevanju Another Time, Another Place (1974) je padel v past slike, ki jo je (z)gradil o sebi. Vse bolj je začel izgubljati občutek za razlikovanje realnosti od estradnega mita. Blodil je po hollywoodskih zabavah in izigraval dekadentnega playboja z možgani. Vmes mu je pobegnila še Sirena, zato mu je kmalu – in tudi ostalim članom Roxy Music – postalo jasno, da še niso povedali vsega, da še niso izpeli svojih futurističnih zamisli v sožitju s šlagerskimi tradicijami petdesetih. Do poslovilnega albuma Avalon (1982) je na oder znova stopil (t)isti Bryan Ferry, ki je dobro desetletje prej svoj in njihov imidž zgradil na nostalgičnem presečišču preteklosti in sebi primerni viziji prihodnosti. Pojava, ki jo je z nekaj drobnimi odstopanji uspešno negoval tudi pozneje (Boys and Girls, Bete Noire). Plodna napetost med nasprotjema je namreč postavila nove glasbeno-modne smernice, ki so odločilno (so)oblikovale zvok in podobo nove romantike (Duran Duran, Japan, Spandau Ballet).
Bryanu Ferryju je v toku solo kariere njegov imidž postal breme in zatočišče obenem. Vanj se je nekajkrat zatekel tudi v novem tisočletju, ko je za dobrih deset let znova obudil matično skupino. Nekaj zdrsov mu nikdar ni vzelo ustvarjalne volje, saj so bile ambicije vedno postavljene zelo visoko. V tem, samo v tem smislu je mogoče tolmačiti tudi nespretne primerjave z nacistično simboliko. Kajti ne smemo pozabiti, da je vedno iskrena in skrajno intimna glasba bila in bo ostala glasba avtorja, ki se je velikokrat znašel v precepu med poslovno stranjo glasbene industrije in osebnimi umetniškimi ambicijami, izza katerih je ljubosumno skrival izvirne povedi svoje poezije. Šele razširjeni dialog skozi umetnost je mogoče tolmačiti kot osnovni »model,« ki mu je omogočal sprotno prilagajanje novim zahtevam tržišča na način, da je brez naporov obdržal ves svoj šarm, poetiko in eleganco. V isti sapi je neodvisno od splošnega udobja v večini primerov znal poiskati in izpeljati pravo atmosfero skladbe, ki sega od glam dekadentne preteklosti do spokojno urejene sedanjosti. Zato je težko reči, da se je postaral. Bryan Ferry se ne more postarati, ne na zunaj, še manj znotraj. Še dandanes na odru deluje kot pred (nekaj) desetletji: gracilno, sofisticirano in elegantno. Je namreč eden redkih, ki mu kič lepo pristoji.
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015