Literatura kot terapija
Teh stavkov Herte Müller izpred dvajsetih let pa ne citiram le zato, ker piše o nas, temveč tudi zato, ker me to razumevanje samostojnosti Slovenije izpred dvajsetih let nekoliko spominja tudi na njeno usodo. Le nekaj let prej, leta 1987, je Herta Müller s takratnim možem Richardom Wagnerjem prišla v Zahodni Berlin – rešila se je romunske obveščevalne službe Securitate in njenega šikaniranja – vendar s tem težav nikakor še ni bilo konec. Vse do padca zidu oziroma romunske diktature se ni mogla počutiti varno, vse te travme pa so jo zasledovale še dolgo potem in so trajno zaznamovale njeno življenje vse do dandanes. In kako se je vse začelo, kakšno je bilo življenje Herte Müller v Romuniji, sprva v rojstni vasi, potem še v Temišvaru?
Herta Muller se je rodila v vasi Nitzkydorf v Romuniji leta 1953, kjer so že tristo let živeli banatski Švabi. Pravi, da so iz te vasi odhajali le takrat, ko so se zgodile velike katastrofe – svetovne vojne ali deportacije. In kdor je te katastrofe preživel, se je v vas spet vrnil. Herta Müller na rojstno vas nima lepih spominov. Njen oče je bil v zloglasni nacistični SS – Sturmstaffel – in iz vojne se je vrnil zelo pozno. Njena mati je imela zaročenca, ki je v vojni umrl, oče pa prijateljico , ki je umrla v Rusiji. Oba sta torej izgubila svojega partnerja. Vendar je življenje moralo potekati naprej, zato sta se nekako »aranžirala«, kot pripoveduje Herta Müller v nekem intervjuju, vendar je kot otrok čutila, da zakon ni bil najbolj harmoničen, kakor da torej ne bi šlo za »pr(a)vo« izbiro. V petdesetih letih, ko je bila še otrok, je v Romuniji vladal stalinizem. Zaradi najmanjše malenkosti si lahko končal v delovnem taborišču ali ječi. Vsepovsod je vladal strah – bil je, skratka, povsod navzoč. Ozračje v vasi, kjer je odraščala, je bilo neprijetno. Vsakdo je o vsakomer vedel vse. Skrivnosti ni bilo, vsak kamen je imel »dvoje oči«, kot pravi. Vse je bilo vidno, vse je bilo mogoče videti. Na vasi je vladala etnocentrična miselnost nemške manjšine, da so vsi drugi slabši in manjvredni: Madžari so bili osorni, Romuni umazani ... Vladala pa je tudi trdna zavest, kakšni so sami: urejeni, prizadevni, čisti. In vas je poznala trdne strukture in rituale s tremi generacijami pod isto streho. In vse to ji je bilo zoprno.
V mestu Temišvar, kjer se je zaposlila po študiju nemščine in romunščine, je bilo še slabše. Nalogo vaščanov je prevzela policija oziroma služba za državno varnost – Securitate. Razlika je bila le to, da so ji zdaj stregli tudi po življenju. To se je zgodilo potem, ko je Herta Müller odbila zahtevo, da bi bila obveščevalka tajne službe. Takrat je delala v neki tovarni in prevajala besedila, ki jih sploh ni razumela, kakor poudarja. Nekateri uslužbenci v tovarni so morali vstati že zelo zgodaj zjutraj, tudi ob treh, da so potem prišli na delovno mesto. Ob desetih zvečer so potem bili spet doma, izmučeni in utrujeni. Najpomembneje je bilo, da si v tovarni navzoč in da državni aparat ve, kaj ljudje počnejo in s čim se ukvarjajo – da jih imajo pač pod nadzorstvom. Delali so tudi ob sobotah ali nedeljah, treba je bilo pač izpolniti delovni načrt. Herta Müller je vstajala ob petih, v tovarno je hodila peš, saj je večkrat zaman čakala na tramvaj, službe pa nikakor ni hotela zamuditi. Nikomur ni hotela dati povoda, da bi jo odpustili ali kako drugače kaznovali. Delavci v tovarni so si za malico s seboj prinašali slanino, zavito v časopisni papir. Ko so jo rezali in vtikali v usta, so z nje prej odstranili še tiskarsko črnilo ... Dve leti sta tako minevali v istem tempu, enolično in pusto. Herta Müller je prevajala v pisarni, ki si jo je delila še s šestimi sodelavci, bilo je zelo glasno in hrupno, saj so vanjo prihajali delavci, da bi jim izplačali plačo. Motiviranost in produktivnost sta bili porazni. O tem pravi anekdotično: Če smo imeli deske, nismo imeli žebljev. Če smo imeli žeblje, nismo imeli desk. Če pa smo imeli žeblje in deske, smo bili na sestanku ... Potem pa, ko je bila tam že tretje leto, se je zgodilo nezaslišano: V njeni pisarni se je nenadoma pojavil uslužbenec tajne službe, jo divje ozmerjal, da je nemarnica in psica, potem pa spet odšel. Ko je prišel tretjič, se je usedel za pisalno mizo in nanjo položil aktovko. Spet je preklinjal in jo žalil, na mizo položil list papirja in zakričal, naj piše: ime, priimek, datum rojstva, naslov. Zapovedal ji je, da bo odslej morala sodelovati s Securitate, kolaborirati, colaborez se je glasila romunska beseda. In tega papirja Herta Müller ni mogla in ni hotela podpisati, odložila je pisalo in stopila k oknu ter se zazrla na cesto. Cesta se je imenovala Strada Glorie, čeprav je bila prašna, luknjičasta in umazana. Ko je tako zrla na cesto, je uslužbencu dejala, da kakršno koli kolaboriranje ne ustreza njenemu značaju.
To je uslužbenca tako razjezilo in spravilo naravnost v bes, da je histerično raztrgal list papirja in koščke potem zalučal na tla. Zagrozil ji je, da jo bodo utopili v reki ... Nekega jutra je potem svoje slovarje našla na hodniku pred pisarno. Odvzeli so ji pisalno mizo, za njo je sedel že nekdo drug. Nekaj časa ji je del svoje mize odstopila prijateljica, ki ji je o vseh teh represalijah pripovedovala na poti iz službe. A čez nekaj časa ji je pred vrati pisarne rekla: Ne smem te pustiti noter, pravijo, da si vohunka. Splošno obrekovanje jo je zelo prizadelo. Med kolegi je postala ravno to, kar ni hotela biti: sodelavka organa za državno varnost. V tem trenutku, pravi, je spet postala otrok svoje matere. V govoru ob podelitvi Nobelove nagrade v Stockholmu je Herta Müller poudarila pomen materinega vprašanja vsako jutro, ko je zapuščala hišo: Imaš žepni robec? To vprašanje je bila nekakšna neposredna nežnost – na kmetih se namreč nežnost ni izkazovala neposredno, bilo bi nekako nespodobno. Nežnost se je preobleka v to vprašanje, ki je bilo za Herto Müller tudi dokaz, da mati misli nanjo, in to ji je dajalo nekakšen vtis varnosti. Z robcem je tako iz hiše odhajal tudi del matere. Robec je bil koristen za marsikaj, ne samo za brisanje nosu: za ustavitev krvavenja, moker je blažil »buške« na glavi ali pa je lajšal glavobol. In zdaj, ko je tako ostala brez vsakega kotička v službi, si je Herta Müller razgrnila robec na stopnicah in se usedla nanj. Na kolena si je potem naložila slovarje in poskušala prevajati – žepni robec ji je tako dajal zatočišče, bil je nadomestilo za pisarno oziroma pisalno mizo ... Romunija, ki jo je spoznavala in v kateri je živela Herta Müller, je bila dežela »omejitev« – vse je bila »meja«. In na meji je umrlo veliko ljudi. Vedno znova se je takrat slišalo, da so na meji koga ustrelili. Meja je bila magnet, vsakdo jo je hotel zapustiti, jo prekoračiti, se osvoboditi travm in represalij ... In Herta Müller je od vsega začetka upala, da je njen čas v Romuniji omejen, da ne bo trajal dolgo in da bo državi lahko nekoč obrnila hrbet. Svojo prvo knjigo Niederungen (Nižave, 1982) je Herta Müller pisala v času, ko je delala v tovarni in ko je doživljala omenjene represalije. Čeprav v pisarni ni bilo mirno, temveč – prav nasprotno – zelo hrupno, je vendarle pisala zgodbe, ki so potem avljene izšle v cenzuriranem prvencu. Herta Müller je pisala, ker se je poskušala z nečim zaposliti, pisanje je bilo nekakšno nadomestilo, kompenzacija za delo, do katerega ni imela posebnega odnosa – tehnična navodila za stroje je kratko malo niso zanimala. Ničesar ni razumela. In tudi strojev si ni mogla predstavljati. Iz svojega pisanja nikakor ni delala mita, postavljala ga ni na nikakršno »višje mesto«, že od vsega začetka ne. Ob omenjenih življenjskih okoliščinah kaj takega tudi ni bilo mogoče. In pravzaprav sploh ni hotela postati pisateljica. Pisanje je bilo zanje pač neko delo, ki se ji je vsiljevalo in se ji je nazadnje tudi dokončno vsililo ... Kult lastne osebe ji je tuj in zoprn, tako kot ji je zoprn kult dikatorja ali kakega politika. Literatura je za Herto Müller – na splošno rečeno – odsev vsakdanjika, njegovo zrcaljenje. V diktaturah je vse »golo« in razgaljeno, vse je vidno, prozorno. In vidno je tudi, kakšen učinek ima literatura. Najprej seveda v negativnem smislu. Če v diktaturi kaj napišeš ali opišeš, se pojavi tajna služba organa državne varnosti. Začutiš strah, pravi, ki ga imajo ti organi pred literaturo. Diktature ljudem pač postavljajo meje in te meje potem pač služba državne varnosti nadzoruje. Svobodo poskušajo prepoditi, meje pa potem ljudi »poškodujejo«, zaznamujejo in jih izobčijo. Doseči želijo predvsem to, da bi se v ljudeh naselil strah. In to deluje, to je občutila Herta Müller, ko se je bala, da so ji zastrupili hrano, saj je opazila, da je med med njeno odstotnostjo nekdo v stanovanju, da so bile njene stvari premaknjene. Herta Müller je prepričana, da so se vzhodnoevropske diktature zrušile tudi zaradi svojega imperativa, da bi bile popolne, da bi se vedno bolj izpopolnjevale, hkrati pa so bile vedno manj produktivne. Njihova edina uspešna produktivnost je bila produciranje strahu.
Herta Muller se izogiba besedi domovina (Heimat). Bolj kot ta beseda ji je blizu beseda jezik – jezik je zanjo prava domovina. Njena materinščina je nemščina – njen prvi jezik, jezik nemške manjšine na vasi. Državni ali ideološki jezik je bila romunščina, te ni marala, saj je bila namenjena »pranju možganov«, nenehnemu ideologiziranju. Pač pa ji je bil ljub pogovorni jezik – torej tista romunščina, ki jo je Herta Müller govorila s prijatelji. Romunščine se je naučila pri petnajstih letih. In takrat je začutila, kako lepo zveni. In da ima veliko ravni in posebnosti, ki jih nemščina ne pozna.
Herta Müller je sama večkrat poudarila pomen romunskega jezika in dvojezičnosti za svojo literarno ustvarjalnost in poetičnost jezika. Njen poetični zaklad se je plemenitil s tujostjo romunščine in se potem tak, oplemeniten, spet vračal k njej, v njeno govorico oziroma pisavo. Zato nekako povezuje dva jezika in dve kulturi, v svoji literaturi pa poetičnost in epskost, realizem in nadrealizem, sanjskost in ideologijo. Ta »dvojnost« se lepo kaže v romanu Der Mensch ist ein großer Fasan auf der Welt (Človek je velik fazan na svetu, 1986). Poetični naslov odslikava različne nianse, ki se pojavijo, če kakšno frazo prevedeš iz enega jezika v drugega. V romunščini pomeni fraza o človeku kot velikem fazanu na svetu, da ti je kratko malo spodletelo, da si ga polomil in da si neuspešen. V nemščini je to bolj nekdo, ki se rad hvali, ni ravno nastopač, bolj bahač s svojim barvitim perjem. V nemščini gre torej bolj za »površinskost «, zunanjost, v romunščini pomeni bolj njegovo »eksistenčno « situacijo. Fazan je ptič, ki ne more leteti, zato je lahek plen, hitro ga lahko ustreliš ali uloviš, ne more ti pobegniti.
Herta Müller je ves čas ostala zvesta svojim temam, piše o tem, kar jo je zaznamovalo v mladosti in kar je doživela. In to je bila seveda Ceausescova diktatura v Romuniji. Preden ji je uspelo pribežati na Zahod – v takratni Zahodni Berlin, je bila že na robu obupa, saj jo je tajna služba Securitate z raznimi psihološkimi triki spravljala v strah in obup. Pomislila je celo na samomor, vendar je potem sklenila, da naj jo raje pokončajo »oni«. Vse, kar je od prijateljev izvedela o zaslišanjih, hišnih preiskavah, grožnjah s smrtjo, se je ponovilo pri njej, kakor izčrpno piše v knjigi esejev Der König verneigt sich und tötet (Kralj se prikloni in mori, 2003). Zato jo je bilo nenehno strah, ali so morda hrano zastrupili, kajti v stanovanju je vedno znova našla sledove organov državne varnosti. Ta strah se je nadaljeval še tudi pozneje v Berlinu, kjer se ji je zdelo, da ji je Securitate še vedno za petami. Zgodilo se je, da so enega izmed njenih prijateljev (takrat je bila že v Berlinu), osemindvajsetletnega gradbenega inženirja Rolanda Kirscha, našli obešenega v stanovanju, pesnika in fotografa, ki je s Herto Müller ohranil stike tudi po njeni izselitvi in ji v rednih časovnih razmikih pošiljal svoje fotografije in razglednice. Na zadnjo je zapisal: »Včasih se moram ugrizniti v prst, da bi čutil, da še obstajam.« Kmalu nato ga ni bilo več, v smrtovnici pa je pisalo: samomor. Vprašanje, kako je umrl, je Herto Müller zaposlovalo in jo zaposluje še do dandanes: So ga hoteli že takoj umoriti? So ga prisilili, da se je obesil? Si je moral sam čez glavo natakniti zanko? So ga prej mučili? In podobno. Herta Müller je po prijateljevi smrti povsod videvala zanke: v avtobusu se jih je izogibala in se opornih zank ni oprijemala, v plaščih, ki so viseli na obešalniku, je naenkrat spodaj zagledala noge, ki so potem spet izginile, in podobno. V blodnjaku misli so se porajali vsi mogoči scenariji, fiktivne in realne grožnje. To niso bili trenutki neutemeljenega strahu, ki po Cioranu nejbolj ustrezajo človeški eksistenci, temveč so bili globoko zakoreninjeni v diktaturi, ki sta jo simbolično predstavljala organ državne varnosti Securitate in romunski diktatur Ceausescu. To je bil konkreten strah zaradi rednih zasledovanj in zasliševanj. Prijatelji so bili priprti in ustrahovani, mučeni in poniževani. Herta Müller je to vedela in o tem so se tudi pogovarjali. Ta zasliševanja in hišne preiskave je podoživljala na svoji koži. V glavi imaš misli, ki se jih ne moreš znebiti, čutiš jih v telesu, vendar jih ne moreš odvreči. Svet in stvari okrog sebe poskušaš dojeti kot samoumevnost, vendar ti to ne uspe. V omenjeni knjigi esejev iz leta 2003 poskuša to samoumevnost razložiti s tole anekdoto: Pred hišo sedi na klopi starec. Mimo pride sosed in ga vpraša. No, sosed, sediš tukaj pred svojo hišo in premišljuješ? Vprašani pa potem odgovori: Ne, samo sedim. Herta Müller bi rada poznala to samoumevnost, pravi, da se tu in tam usede k starcu na klop, vendar mu do dandanes ne verjame ...
Terapija za vse te travme je literatura. Tista, ki jo Herta Müller bere, in tista, ki nastaja izpod njenega peresa. In seveda to ni vsaka literatura, temveč samo tista, ki v glavi povzroči nemo blodenje, ki se v glavi izteka tam, kjer to, kar povzroči, med sabo komunicira drugače kot pa same besede. In tako se s temi besednimi zvezami nenehno odpirajo prostori ...
V Nemčiji pa je literarna kritika od nje – neizprosno in vedno bolj vehementno – zahtevala »nemški« roman. Tako kot so jo v trgovinah trgovke spraševale, od kod prihaja, in na odgovor, da je iz Romunije, včasih še dodale, da že precej dobro govori nemško, je literarna kritika od nje zahtevala »pravi«, vsenemški roman. To so izrazili seveda drugače kot prodajalke v trgovinah, vendar je bilo jasno, da od nje pričakujejo isti naglas ali isto govorico, ne pogled navzven v neko diktaturo, temveč na državo, v kateri je našla zatočišče in v kateri zdaj živi. Zdelo se je, kakor da ji je nekdo celo svetoval, da se je treba le dovolj dolgo ukvarjati s sodobnostjo, da bi lahko pozabili preteklost. Pri Herti Müller ta recept ni bil uspešen. V samoobrambo bi lahko odgovorila: Ste že kdaj slišali o tem, da je nekdo poškodovan/ zaznamovan za vse življenje? Da je s temi temami domala obseden. Edino v svoji zadnji knjigi iz leta 2009, ki ima spet metaforičen naslov Atemschaukel (Nihanje diha), ne tematizira svojega življenja, temveč je z njim postavila spomenik pesniku Oskarju Pastiorju, Buchnerjevemu nagrajencu iz leta 2006, ki so ga pri sedemnajstih letih odpeljali v sovjetski gulag. Prav tako vsem drugim žrtvam.
Tam je pet let preživela tudi Hertina mati. Ko je tam umrla njena prijateljica Herta, je po njej dobila ime njena edina hčerka – Herta Müller. To ji je povedala stara mati. Herta si svoje matere nikdar ni upala vprašati, ali v njej morda vidi dve osebi.
Pogledi, 28. april 2010