Margriet de Moor
Foto: Vincent Mentzel
13. 04. 2011
Margriet de Moor (1941), ena najpomembnejših sodobnih nizozemskih avtoric, je v nekem intervjuju dejala, da je začela pisati v trenutku norosti: povsem običajnega ponedeljkovega jutra je vzela v roke pero in nekaj listov papirja z namenom, da napiše deset strani dolgo zgodbo. Dela se je lotila iz pristne igrivosti in potrebe, da v življenju poskusi nekaj novega, in tako je pri petinštiridesetih postala pisateljica.
Tovrstna spontanost zaznamuje njeno celotno umetniško pot. Pri sedemnajstih se je namreč na lepem odločila za študij glasbe. Na konservatoriju v Haagu je diplomirala iz klavirja in solo petja, kot učiteljica klavirja in koncertna pevka pa je bila pozneje ob možu kiparju tudi v tesnem stiku z nizozemskimi likovnimi ustvarjalci. Način njihovega dela jo je prevzel do te mere, da je tudi sama začela iskati umetniški izraz, pri katerem bi ustvarjala v samoti in brez neposrednega stika s publiko.
Največ svobode je našla v pisanju. Iz omenjene deset strani dolge zgodbe je pozneje nastal roman, ki ga ni nikoli objavila, zato pa se je leta 1988 predstavila z zbirko kratke proze S hrbtne strani (Op de rug gezien), za katero je prejela nagrado za najboljši prvenec, nominirana pa je bila celo za prestižno literarno nagrado AKO. Slednjo je štiri leta pozneje prejela za svoj prvi roman Najprej sivo, potem belo, potem modro (Eerst grijs dan wit dan blauw, 1991). Na Nizozemskem si je z obema deloma prislužila sloves avtorice ganljivih pripovedi o osamljenih, nerazumljenih obstrancih, ki pa so subtilni ženski pisavi in bogatim podobam navkljub napisane s presenetljivo distanco. To deloma velja tudi za Egiptovskega vojvodo (De hertog van Egypte, 1996), s katerim je Margriet de Moor ostro zarezala v pregovorno strpna družbenomoralna načela svoje dežele. Roman združuje tri pomembna avtoričina področja zanimanja, in sicer odnose med ljudmi, od katerih ima vsak »svoje razloge za nerazumljivo vedenje«, raziskovanje njihove preteklosti, ki vpliva na bralčevo razumevanje določenih družbenih fenomenov, ter končno indirektno kritiko sodobnega sveta in predsodkov, s katerimi se soočajo bodisi marginalizirani bodisi hendikepirani posamezniki.
V tem pogledu sta njena tipična romana tudi Kreutzerjeva sonata (Kreutzersonate, 2001) in roman Virtuoz (De virtuoos, 1993), v katera vnese bistven element svoje proze: glasbo. Virtuoz je Margriet de Moor prinesel drugo nominacijo za nagrado AKO in mednarodni sloves, saj je preveden v več kot dvajset jezikov. Zasanjano spisana pripoved o ljubezni med plemkinjo in kastratom združuje pisateljičino strast do glasbe, zlasti petja, in njeno zanimanje za zgodovinsko dogajanje v neapeljskem opernem svetu 18. stoletja. V njem se je avtorica odvrnila od temačnih tem težavnih odnosov in iščočih posameznikov in ustvarila pripoved z junakoma, ki svojo usodo doživljata lahkotneje. Virtuoz iz naslova knjige je kastrat Gasparo Conti z angelskim sopranom, v katerega se je pri svojih desetih letih zaljubila Carlotta Caetani. Čez več let se Carlotta za čas operne sezone preseli v Neapelj, domovino belcanta, kjer se z Gasparom zaplete v strastno razmerje. Sanjski nemir, ki preveva celotno pripoved, povezuje jezikovni in glasbeni sistem v kompozicijo različnih tem, z vsemi času primernimi baročnimi dodatki. Vznemirljive vožnje s kočijami, salonske razprave razgledane in razvajene družbene elite, vzdušje temačnih južnjaških ulic se skupaj z vonjavami, barvami in okusi združujejo v popolno čutno podobo mesta in njegove dekadentne, igrive, občasno krute aristokracije. Roman, v katerem se Margriet de Moor znova izkaže za mojstrico najrazličnejših slogov, preseneča s pogostim menjavanjem perspektive, kar razbija kronologijo zgodbe in ji daje skrivnosten pridih. V vsej aristokratski in umetniški lahkotnosti obeh zaljubljencev pa zgodbo vendarle preveva prikrita melanholija, saj Carlotta od vsega začetka ve, da se podaja v svet igre, zaljubljenosti in glasbe, ki ni zares njen. In kot popotnik začuti morje, še preden doseže obalo, kot pravi avtorica, tako tudi Carlotta kot desetletna deklica sluti, da bo Gaspara še videla, in kot odrasla ženska ve, da ga ne bo videla nikoli več.
Slikovita, strastna pripoved s poetičnimi vložki o ljubezni, lepoti in umetnosti je bila na Nizozemskem velika uspešnica, kot tudi na tujem, kjer pisateljica navdušuje bralce zlasti s svojimi zgodovinskimi romani. Poleg Virtuoza sta bila velike pozornosti deležna še Utopljenka (De verdronkene, 2005) in zadnji roman Slikar in deklica (De schilder en het meisje, 2010). Če je dogajanje prvega umeščeno v čas silne nevihte, zaradi katere je leta 1953 Severno morje med drugim poplavilo provinco Zeeland, je zadnji roman, letos nominiran za prestižno nagrado Libris, znova posvečen umetnosti: tokrat slikarstvu, natančneje Rembrandtu in njegovi drobni skici obešenke po imenu Elsje Christiaens. Kot Virtuoz izkazuje avtoričino izjemno glasbeno znanje, je roman Slikar in deklica plod njenega poznavanja umetnostne zgodovine in osebnega stika z delom likovnih ustvarjalcev, saj gre za intimno zgodbo o slikarju, njegovem modelu in njuni risbi, ki jo vsevedni pripovedovalec opisuje z Rembrandtove perspektive.
Margriet de Moor s tovrstnim vživljanjem v zgodovinske junake v resnici piše sodobne pripovedi in bralcu približa junake s poetičnim jezikom in z izjemnim uvidom v človeško naravo. In če je Margriet de Moor tistega ponedeljkovega jutra k listom papirja sedla zato, da bi se prek pisanja osvobodila glasbe in njene tehnike, kot pravi v nekem intervjuju, je v tišini svoje sobe oba umetniška izraza na poseben način povezala. Njeno pisanje namreč spremlja razmislek o glasbenem ritmu, melodičnosti in sosledici tematskih sekvenc, prav zaradi tovrstne abstraktne kompozicije ter simultanega raziskovanja preteklega in sodobnega pa so njeni romani znotraj nizozemske književnosti edinstveni.
Prevedeno: Egiptovski vojvoda, Založba Franc-Franc, 2003; Virtuoz, Študentska založba, 2011.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
