Miha Knific, dobitnik nagrade eurimages lab award
Osem let, dvajset zgodb, en film
14. 07. 2016
Drugi celovečerni film režiserja Mihe Knifica Vztrajanje (Perseverance), film, ki »časti življenje v njegovih najtežjih trenutkih«, si je na nedavnem festivalu v Karlovih Varih priboril letos prvič podeljeno nagrado eurimages lab award za najbolj obetajoči filmski projekt.
Ni v zvezi z Vztrajanjem, pa vendar: prebral sem, da ste ravno dokončali snemanje spota Klemena Slakonja o Donaldu Trumpu. Kakšne so ovire, koliko drastičnosti si lahko dovoliš, če veš, da bo število ogledov – kot je pokazal Putin, Putout – milijonsko?
Premiera bo to nedeljo, 17. julija. Pri snemanju si nismo postavili nobenih ovir, prej nasprotno, šli smo celo onkraj vseh neumnosti, ki jih on izjavlja. Trump je sicer lik, ki se kar ponuja posmehu, naša interpretacija nikakor ne bo prva; s svojimi pogosto grobimi in nepremišljenimi izjavami kar kliče po parodiji. No, če misli resno, je mogoče ugotoviti, da so njegova stališča ekstremna. Imeli smo se fino, snemali smo dva dneva, vsega skupaj na dvanajstih različnih lokacijah, s podporo sponzorjev in investitorjev smo lahko naredili stvari, ki si jih pri Putinu nismo mogli privoščiti, se mi pa zdi, da ostajamo s Trumpom v isti formi. Bo pa Klemen precej manj prepoznaven, v igri so bile protetika, lasulje, okrepitev postave ...
Za Vztrajanje smo prebrali, da je kolaž, ki lovi čustva, spomine, izpovedi o tistem, kar posameznik običajno zamolči. Kaj, katere spomine zamolčujemo, na razočaranje, zlo, žalost, obup?
Mislim, da zamolčujemo zelo različne spomine, včasih tudi ekstremno veselje, morda kakšno ekstremno predrznost, ki smo jo naredili v življenju in nam je prinesla kaj lepega. Velikokrat pa zamolčimo tudi žalost, predvsem pa vse tisto, zaradi česar se počutimo krive – zlo, ki smo ga prizadejali, in sploh vse tisto, kar nas je osramotilo. Vztrajanje je niz trenutkov, ko se sramujemo sami sebe, ker pa je kolaž sestavljen iz niza intimnih zgodb, hkrati torej govori o tem, česa je sram človeštva.
Zgodbe, beremo v napovedih Vztrajanja, temeljijo na resničnih dogodkih. Kako ste izbirali, kaj vas je pritegnilo pri posameznih portretih?
Zelo različno je bilo, nekaterim zgodbam sem bil sam priča, druge sem prebral v črni kroniki, opazil na internetu, tu se s časom spreminjajo; na začetku so zamolčane stvari povezane z odkrivanjem vsega novega in doseganje ciljev, v starosti so seveda precej bolj povezane z izgubo. Pač tako, kot je v življenju, ko smo na začetku polni ciljev, želja in vizij in storimo marsikatero stvar, ki jo pozneje zamolčimo, tudi kasneje, ko se morda izgubljamo v življenju, ko kdaj izgubimo tla pod nogami, marsikaj obdržimo zase, za starost pa tako in tako vemo, da ostajamo sami. Tako kot v mladosti so nam takrat pomembne podrobnosti, bolj se nas dotaknejo malenkosti, o katerih niti nočemo govoriti. Zgodba z najstarejšima likoma, igrata ju Demeter Bitenc in Ivanka Mežan, je že takšna, ko si starka ne more oprostiti, da zaradi malenkosti ni bila zraven, ko je mož izdihnil.
Po tistem, kar je mogoče videti na youtube, sta za označitev filma dovolj dve besedi – poetično in žalostno. Je to točno?
Pa ni tako žalostno, sploh ni tako žalostno, notri so tudi prva ljubezen, prve spolne izkušnje, kar so ponavadi lepe, in ne žalostne stvari, tudi zmaga starega boksarja je vesela stvar. Film je preplet veselja in žalosti, doživetja in izgube, je pa eksistencialen film, ki potegne na dan težje teme. Ne, Vztrajanje res ni lahkotna komedija, to že lahko rečem.
Zakaj Vztrajanje vztraja tako dolgo? Snemali ste med letoma 2009 in 2015, premiera bila napovedana za maja letos.
Je bila, pa smo imeli težave s snemanjem zadnjega prizora, rojstva. Posneli smo ga konec aprila. Film je pripravljen, zdaj gremo na festivale. Odlično je bilo, da je bil opažen, še preden smo ga dokončno naredili, nagrada v Karlovih Varih, ki spada med festivale prve kategorije, je seveda dodatna spodbuda, mnogi, ki zanj ne bi vedeli, so zdaj slišali zanj, polet tega je to potrditev osmih let dela. Sama forma filma ni zahtevala velike naglice, gre pač za sestavljanko dvajsetih kratkih filmov. Dvajset kratkih filmov v osmih letih je pa tudi nekaj, kajne?
Kaj je videla žirija na Češkem?
Imeli smo desetminutno predstavitev projekta in pokazali smo jim dele filma, žirija je imela na voljo še dodaten material. Kandidiralo je štiriinšestdeset projektov, žirija jih je v končni izbor uvrstila osem, med finalisti pa je Vztrajanje pustilo najboljši vtis.
Kje bo film premierno prikazan?
Najprej bomo poskušali na A-festivalih in potem bomo glede na okoliščine šli naprej. Upam, da bo prihodnje leto spomladi v kinih.
Vaše mnenje o slovenskem filmskem pogonu? So slovenski režiserji obsojeni na večno nizkoproračunskost?
To ni največji problem, nekateri filmi so narejeni na takšen način, ki zahteva manjši finančni vložek. Pri Vztrajanju smo si lahko privoščili več, snemali smo v Italiji, na Hrvaškem in v Srbiji, kjer so bila v igri tudi koproducentska sredstva, zagotovo je pa za koga smešno slišati, s koliko denarja so posneti nekateri slovenski filmi. Ob tem se lahko le namuzne. Je pa hkrati res, da filmom pogosto ni videti, da bi bili narejeni z malo denarja. Na to vprašanje sem že odgovarjal, ker je film posnet na lokacijah od Amerike do Japonske, vmes je še vsa Evropa, bi lahko kdo dobil vtis, da gre za razkošen projekt. Bilo je malo drugače kot klasično snemanje, za intenzivno dvodnevno snemanje ene zgodbe smo se na primer lahko pripravljali dva tedna. Sodeč po festivalu v Karlovih Varih je slovenski film dober, od treh filmov sta dva dobila nagrado, dober rezultat, marsikatera država je imela tam več filmov, a manjši iztržek, manjši problem imamo pri dojemanju slovenskega filma pri občinstvu, prav tako pri sceni, ki se ne meni za kakovost filma, ampak za politična ozadja kadrovanja.
Na slovenskem režiserskem obzorju ste vidni v različnih vlogah, od režiserja klasičnega celovečerca do specialista za glasbene in oglasne spote. Ali drži, da vas privlačijo kratka forma, miniaturne zgodbe?
Niti ne, nekako je moj moto, da je treba biti ves čas v pogonu, le tako ostajaš v formi in v stiku s sodobno kinematografijo, videom in glasbo. Škoda se mi zdi čakati, to je včasih problem ustvarjalcev, da čakamo na ustrezne razmere, morda finance in se vmes staramo. Spoti so odlično polje, na katerem je mogoče marsikaj preizkusiti, vse tisto, česar si v celovečercu ne moreš privoščiti. Zato rad delam glasbene spote, je pa seveda to povsem svoj medij z drugačnimi zahtevami. Vesel sem, da smo z enim od zadnjih spotov, Putin, Potout, šli čez meje. Tudi z Vztrajanjem je podobno, to je film v sedemnajstih jezikih.
Pravilno rekonstruiram: k filmu ste – najprej v Stockholmu – prišli s študijsko izkušnjo kiparstva in s fascinacijo nad fotografijo? Najbrž vas velikokrat vprašajo isto: kako se ta background vidi v vašem filmskem načinu?
Zelo zgodaj, takoj po akademiji, sem se začel ukvarjati s konceptom filma, razstavljal sem storyboarde, fotografije, kasneje tudi avdicije, vse tiste fenomene, ki pridejo s filmom in niso neposredno povezani z njim. Na Švedskem sem delal magisterij iz art filma in zagotovo mi gre v prid vizualna izkušnja, tako kot na primer pomaga tistemu, ki je pred filmom študiral psihologijo, arheologijo, teologijo ..., poznavanje tega področja. Nikakor nisem edini, ki se je pred filmom ukvarjal s čim drugim, pravzaprav se mi zdi, da je za režiserja dobro, da pozna še drugačne dimenzije kot le filmske, saj to omogoča pripeljati v filmski jezik še drugačne zgodbe. Moji filmi so zelo vizualni, s tem se strinjam.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
