Tenkočutno beleženje sveta
25. 08. 2015
Ob podelitvi prestižne MacArthurjeve štipendije je odbor priznal, da je delo pesnice C. D. Wright nemogoče opisati, ne da bi podrobno opisali vsako posamezno knjigo iz njenega, zdaj že bogatega opusa. »Je eksperimentalna pisateljica, pisateljica ameriškega juga in družbeno angažirana pisateljica, a se z vsako zbirko vedno spet izumi na novo.« Ne samo, da s svojim pisanjem zavestno razteguje meje poezije in pesniški jezik sooča z drugimi družbenimi jeziki, njen glas se pogosto tako preplete z glasovi iz miljeja, v katerem piše, da ti vdirajo v njene pesmi. In rojena leta 1949 v majhnem kraju v ameriški zvezni državi Arkansas je v svojem življenju zamenjala veliko okolij: Memphis, Fayetteville, San Francisco, New York, Atlanta, Mehika in končno Providence – a se vsaj s poezijo tudi redno vračala domov, v ritem svoje poezije pripuščala južnjaško dikcijo in izrazje.
Izrednega pomena na tej poti je bil postanek v Fayettevillu, kjer je doštudirala kreativno pisanje in spoznala že poročenega, karizmatičnega Franka Stanforda, s katerim sta imela turbulenten odnos. Danes kultni pesnik je imel pomemben vpliv na to, da se je C. D. Wright sama oblikovala kot pesnica – prvenec Room Rented by a Single Woman je leta 1977 izdala prav v njegovi založbi Lost Roads – s svojim samomorom tik pred tridesetim rojstnim dnem pa jo je zaznamoval tudi osebno. Svojo tretjo zbirko, Translation of the Gospel Back into Tongues, ki jo je napisala v Mehiki in s katero se je dokončno utrdila kot ena najbolj prepoznavnih in inovativnih ameriških pesnic, je pozneje opisala kot objokovanje Stanforda. Leta 1979 se je preselila v San Francisco in s pesnikom Forrestom Ganderjem, svojim bodočim možem, prevzela založbo Lost Roads, ki sta jo skupaj vodila do 2005. Od leta 1983 uči pisanje na univerzi Brown, za svoje pesniško ustvarjanje pa je prejela številna domača in mednarodna priznanja.
Njeni najbolj znani deli sta gotovo zbirka One Big Self: Prisoners of Louisiana (2003), ki jo je ustvarila skupaj s fotografinjo Deborah Luster, s katero je pred tem sodelovala že pri zbirkah Just Whistle (1993) in Deepstep Come Shining (1998), ter One With Others (2010). Za One Big Self, ki je z nekaj pesmimi zastopana tudi v pričujočem izboru, sta z Luster obiskali tri louisianske zapore, kjer je Wright intervjuvala zapornike in zapornice, Luster pa je njun obisk dokumentirala s fotoaparatom. Besedila iz knjige so tako zmes proze, poezije, seznamov, pisem, uradnih dokumentov, citatov itn., z njimi pa poskuša, kot je sploh tipično za njeno pisanje, razumeti sočloveka in njegove izkušnje vnesti v prostor lastne poezije. Podobno tudi One With Others prepleta raziskovalno novinarstvo, zgodovino in poezijo, v njej pa Wrightova raziskuje dogodek iz časa črnskega boja za državljanske pravice v domačem Arkansasu in vlogo svoje mentorice Margaret Kaelin McHugh, ki je za udeležbo na Maršu proti strahu avgusta 1969 kot belka plačala z izobčenjem. Literarne učinke gradi s kombiniranjem spominskih izjav, pričevanj očividcev, aktivistov, policistov in udeležencev pohoda, časopisnih poročil, himen itn., v katerih se enotni lirski subjekt povsem razprši, namesto njega pa spregovori kolektiv. Pri tem avtoričin namen ni koga idealizirati ali odrešiti, ampak se na pesniški način približati neki resnici – ta pa njeno poezijo neizbežno vodi na polje družbenega oziroma političnega.
Za svojo prvo v slovenščino prevedeno knjigo je sicer izbrala precej bolj »osebna« in »lirična« besedila – taka bo očitno tudi njena najnovejša zbirka, ShallCross oziroma Na drugo stran, ki bo pri ameriškem založniku izšla naslednje leto in je v tem izboru zastopana z največ pesmimi. Kljub temu se tudi v teh tekstih kažejo značilnosti njenega sloga, ki ostaja njen prepoznaven način delanja poezije in ki ga s kratkim poetološkim tekstom iz svoje esejistične knjige z nemogoče dolgim naslovom Pesnica, lev, govoreče slike, El Farolito, poroka v St. Rochu, trgovski center, napaka v ogledalu, pomlad, polnoči, ogenj in vse drugo povezuje z gradnjo: »Pesmi so moji gradbeni projekti.« Gre za kolažiranje »diskretnih« detajlov in »razsežnih« abstraktnih podob, mimobežnih impresij iz okolja ter močnih občutij in misli, ki ima za posledico nekakšno relativno avtonomnost vsakega posameznega verza in včasih samo navidezno distanco lirskega subjekta. Mnogokrat se celo zdi, kakor da je pravzaprav te pesmi zapustilo vse, kar je človeško, in da svet beleži le še neprizadeto filmsko oko.
To beleženje sveta se eksplicitno kaže recimo v pogosti naštevalnosti: »desko za likanje, steklenico burbona na njenem koncu / šivalni stroj na verandi«. Toda seveda gre tukaj samo za videz; predmeti, ki jih omenja, tudi v odsotnosti uporabnika še vedno govorijo predvsem o njem – nekdo si je med likanjem morda privoščil požirek ali pa je steklenico spotoma samo odložil tja, nekdo šiva na verandi, morda tako koga čaka …? Ne smemo pozabiti, naštevanje ni nikoli brezinteresno, prazno, opisi niso nikoli samo mrtva tihožitja – v pesmih iz zbirke En velik jaz: raziskava (gre za naslov ponovne izdaje že omenjene »zaporniške« knjige, ki prinaša zgolj tekste pesnice, brez fotografij Deborah Luster) je naštevanje oziroma štetje represivni način, s katerim ječarji stalno nadzorujejo zapornike, a obenem tudi način, kako zapornik ohranja svojo intimo, svoje duševno zdravje ter ne nazadnje svojo normalnost oziroma človeškost. Pesmi torej na navidezno nečloveški način pričajo ravno o človeškosti zapornikov, četudi je ta v takem okolju reducirana na minimalno. In če po eni strani pesmi s postopki, kakršno je naštevanje, navznoter delujejo razpršene, mnogoterne, včasih povezane zgolj asociacijsko, kot da bi šlo za tok zavesti, pa zato pogosto delujejo povezane navzven in druga z drugo gradijo neko enotno zgodbo, poglavje neke širše pripovedi. Tako pesmi iz Na drugo stran recimo tvorijo zgodbo neke dvojine, nekega razmerja, ki je hkrati tudi razmerje do literature.
Poezija C. D. Wright je, skratka, grajena kot uganka. Čeprav je njen izraz razmeroma pripoveden, glagolski, ne sega po zamotani metaforiki in ne razbija po sintaksi, govori predvsem z molkom oziroma posredno. Medtem ko se dogajajo podobe, se okrog njih dogaja življenje, medtem ko na površini bralec sledi njeni desnici, njenim zapisanim besedam, Wrightova z levico, ki je zunaj naše pozornosti, zunaj našega zornega kota, izvaja čarovniške trike, ponuja ozadje reči in videzov. Ali povedano drugače: bogati smisel in pomen njene poezije sta skrita za vrati, skozi katera lahko stopi samo pozoren in tenkočuten bralec. »Precej stabilen svet je to / ljubi bralec / A za temi vrati / nepopisen«.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
