In memoriam: Dušan Moravec (1920–2015)
Zadnji žlahtni pozitivist
Anonimni pastir na Kavkazu preživi stoletje in še kakšno leto čez in vzgoji nešteto čred ovac, rodijo se mu otroci, vnuki, pravnuki … preživi stoletje in ob uri, ki ni zapisana v nobeni pratiki, odide tja čez. Za njim ne ostane nobena sled, le njegov rod se nadaljuje in množi. A kljub temu je živel polno, neponovljivo življenje.
Dvaindvajsetletni mladenič umre in za seboj pusti pesmi, ki so odprle dotlej nepoznana obzorja pesnjenja. So revolucija, v kateri je padel edino njihov premladi oče. Pesnikovo življenje, ker so ga ljubili bogovi, kot naj bi veljalo, se je izteklo, še preden se je začelo.
Akademik Dušan Moravec se je v petindevetdesetem letu poslovil. Za njim ostaja globoka brazda na polju slovenske gledališke omike in literarne zgodovine. Četudi je to mož, za katerega bi marsikdo rekel, pa čeprav ne bi bral Musilovega romana, da je »mož brez posebnosti«, ki se nikdar ni želel sončiti v javni pozornosti, saj mu je bilo pomembno delo in ne nagrada zanj, pa je bil vse svoje ustvarjalno življenje neumorni orač na ne vedno voljni njivi slovenskega samozavedanja, ki se je udejanjalo v gledališču in literaturi.
S svojo prvo kritiko o Cankarjevih Hlapcih je stopil na pot, ki ga je vodila skozi rodovitna in razvihrana desetletja slovenskega gledališča. Gledališke kritike je pisal tudi v partizanih, ko je ocenil Molièrovega Namišljenega bolnika in s tem ohranil spomin na ta edinstveni fenomen evropskega gledališča. A ker je bila ocena prepolna pohval, je Josip Vidmar nekoliko vzvišeno povprašal nadobudnega kritika: kaj res ni nič slabega v tej predstavi?! In res ni bilo nič slabega, kvečjemu presenetljivega, skoraj nepredstavljivega, da so partizani igrali francoskega komediografa.
Bil je gledališki teoretik, zgodovinar, teatrolog, literarni zgodovinar, z Jožetom Tiranom »sooče« (kot ga je poimenoval njegov najbolj zvesti prijatelj Vasja Predan) Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem je v njegovem začetnem in zaradi tega tudi najburnejšem obdobju (1949–1962) opravljal delo dramaturga.
A Moravčeva strast je bila na strani raziskovanja gledališča in ne praktičnega delovanja na odru, kar je lahko uresničeval kot dolgoletni direktor Slovenskega gledališkega muzeja (SGM), »oče« tako Knjižnice MGL kot Dokumentov SGM, katerih prva številka je izšla konec leta 1963. Moravčevo obdobje vodenja SGM je bilo pionirsko: treba je bilo organizirati delo, zbirati gradivo, predvsem pa se je zavzel, da je ob stoletnici ustanovitve Dramatičnega društva izšel stoletni Repertoar slovenskih gledališč (1867–1967), ki se je leta 1994 preimenoval v Slovenski gledališki letopis. Prav tako pomembna je bila ustanovitev Dokumentov, prve slovenske revije za gledališke raziskave. Vsa ta Moravčeva prizadevanja so temeljila na prepričanju, da je gledališki muzej sicer potrebna ustanova, a da je pomembnejše inštitutsko delo, kar pomeni raziskovanje slovenskega gledališča od njegovih začetkov do danes oziroma jutri. In če bo nekoč ustanovljen gledališki inštitut, bi upravičeno nosil ime Dušana Moravca, sem zapisal ob njegovi devetdesetletnici. Inštitut je sicer ustanovljen, a žal ne nosi Moravčevega imena!
Napisal je tudi vrsto pomembnih teatroloških razprav. Če jih naštejemo le nekaj: Meščani v slovenski drami, Vezi med slovensko in češko dramo, Shakespeare pri Slovencih, Slovensko gledališče Cankarjeve dobe, Slovensko gledališče od vojne do vojne, Temelji slovenske teatrologije. Z Vasjo Predanom sta pripravila pregled stotih slovenskih dramskih umetnikov.
Ena od izrazitih značilnosti dela Dušana Moravca je temeljitost, natančnost, akribija, predvsem pa stil, ki ne sili v navidezno znanstvenost, ampak se drži zlate sredine, ki upošteva tako dejstva kot tudi njihovo ozadje in posledice. Lahko bi rekli, da je akademik Dušan Moravec zadnji žlahtni pozitivist, ki se je vseskozi zavedal, da je gledališče živo, da je to edina resnično javna umetnost in tako tudi temeljna sestavina kulturne zgodovine naroda. Zato je treba o gledališču, dokler je to še gledališče in ne uprizoritvena umetnost, pisati jasno in natančno. Ob čemer pa raziskovalčevi zavzetost in predanost žlahtnita njegovo pisanje, ki je (kot se dandanes reče) do bralca prijazno.
Nespregledljivo je tudi Moravčevo uredniško delo, ki ga je v dolgih desetletjih opravljal pri Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev. V tem segmentu se je Moravčeva metodološka usmerjenost pokrivala s tisto, ki jo je gojil v gledališkozgodovinskih razpravah, kar pomeni, da je svojo interpretacijo literarnih besedil opiral na izjave pisateljev o lastnem delu in je na teh objektivno priznanih dejstvih gradil nepristransko razlago in estetsko vrednotenje besedne umetnine. A že leta 1949 je uredil in napisal spremno besedo h Kajuhovim pesmim, kar zagotovo priča o Moravčevem posluhu ne le za poezijo nasploh, ampak predvsem za tisto, ki jo je porodila narodnoosvobodilna vojna, vera v pravičnejši svet, vreden človeškega dostojanstva.
Nasledniki in nadaljevalci njegovega dela lahko samo zagotovimo, da bomo še naprej hodili po poti, ki nam jo je utrl, in z globokim spoštovanjem jemali v roke njegove knjige ter tako znova in znova spoznavali zgodovino slovenskega gledališča in potrjevali misel, zapisano ob premeri Županove Micke, 26. decembra 1789, in sicer da je lahko narod ponosen na gledališke ustvarjalce in jih bo »ovekovečil v letopisih literature«. In Dušan Moravec je življenje posvetil prav temu: na stotinah straneh je »ovekovečil« tiste umetnike, ki so gradili temelje slovenskega gledališča, iz katerega se je rodil duh naroda.
Akademik Moravec je bil in ostaja osrednja osebnost slovenske teatrologije druge polovice 20. stoletja.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015