Ali Todorić prodaja vrvi?
Govorimo o »tiščanju glave v pesek« – da, živimo neoliberalno nočno moro v njenem polnem zamahu, da, iz nacionalistično galvaniziranih vojn za razlastitev ljudi in kriminalne privatizacije smo kot njihove nujne in logične posledice prišli komaj s prividom države, razdani fevd tistih Tuđmanovih 200 družin in korporacij (katerim lahko medtem mirne duše odvzamemo eno ničlo), v do konca zaostrenem in istočasno izjemno učinkovito pacificiranem razrednem boju s tistimi štirimi milijoni »malih rib«.
Ta kapital je, jasno, naravnost in do konca prepleten z zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo ter mediji, pri tem pa je naštete naredil zgolj za svoje izpostave. No, vse to vemo, bo upravičeno rekel bralec. In čemu potem takšen tekst v profiliranem slovenskem mediju in kje, za vraga, je tista na začetku napovedana zgodba?
Ta sama po sebi pravzaprav niti ni bistvena. Je le izvrsten lakmusov papir za splošno sliko in motiv, da se zgoraj omenjenim funkcijam in njihovim povezavam pridružijo konkretna imena. Ivica Todorić, v deželi na sončni strani Alp trenutno najbolj znan kot najverjetnejši potencialni kupec Mercatorja, je namreč paradigmatski primer prve funkcije – vojnega dobičkarja in tranzicijskega kriminalca, ki je izšel iz omenjenega tuđmanističnega socioekonomskega inženiringa na toliko ravneh zlepljen z državnimi strukturami, da se država včasih zdi kot njegov servis. Najboljši primer za enako inducirani medijski mrak je figura časopisnega tajkuna Ninoslava Pavića in njegovega Europa Press Holdinga, katerega sestavni deli (med njimi dnevna časopisa z visoko naklado Jutarnji list in Slobodna Dalmacija) so privatizirani ali nastali na isti način. Pravkar omenjeni predstavljajo, ob institucionalni politični podpori, ki jim že leta z vsem srcem drži lestev, najbolj očitno emanacijo troedine osi kapital-politične elite-mediji, ki – za lastno korist – ljudem sistematično jemlje pravice, jih ropa in goljufa; osi, proti kateri se je treba boriti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Prištejmo jim še cerkveno korporacijo in dobili bomo pravo sliko posttuđmanistične Hrvaške, precej precizen fotorobot resničnega narodnega sovražnika.
Izjemna orožna vaja navedenih povezav se je zgodila prav lani, ko je omenjena dvojica po modelu, ki je do popolnosti enak tistemu, ki je bil trasiran in uhojen v devetdesetih, zaradi zemljiških špekulacij prevzela in uničila tekstilni kombinat Kamensko v centru Zagreba in na cesto poslala več kot štiristo delavk. S tem se je intenzivno ukvarjalo hrvaško neodvisno raziskovalno novinarstvo, vendar po nekem naključju ne tudi državno tožilstvo. Njihovo poslovno partnerstvo se, seveda, razteza tudi na medije. Todorić je, če ostanemo samo na površini, največji oglaševalec Pavićeve EPH skupine, in v njenih izdajah velja sveto pravilo: absolutno je prepovedano problematizirati njegov lik in delo ter ga postaviti v sumljiv kontekst na kakršen koli način. Na njihovih straneh je ta šerif prikazan kot dobri Dedek Mraz, ki v svojem privatnem helikopterju, z otožnostjo v očeh, preletava svoja gigantska posestva, mimogrede toži o tem, kako njegove krave dajejo največ mleka, nato pa ljudem z blagoslovom razdaja darila: službe, plače, napredek. In šele tu se začenja tista »lakmus« zgodba, tisti test, v katerem papirček podivjano pozeleni, Todorić pa ukrade božič. V svoji nepomembnosti predstavlja sijajen primer banalnosti cenzure in funkcioniranja sistema, ki ga predstavlja omenjena dvojica.
Pred kratkim so me prosili, naj za Jutarnji list – brezplačno, se razume – napišem kratek komentar na temo lirike Franja Tuđmana, ene od kakšnih tridesetih pesmi, nedavno objavljenih v Vrhovnikovih Dnevnikih. Ker sem menil, da ta politična mrhovina, ki se jo je Jutarnji odločil senzacionalistično zbrcati, še vedno ni dovolj mrtva, sem privolil, a z jasnim namenom, da poanto usmerim v povsem nasprotno smer. V tem trenutku se lahko ukvarjamo s Tuđmanom brez posledic. Čas je, da se spoprimemo s ključnimi in goreče aktualnimi narodnimi sovražniki: za začetek s Todorićem. Kratko analizo sem zaključil s povsem nedolžnim vprašanjem: Tuđman je že leta pod zemljo, koga brigajo njegove zmedene pesmi? Pravo vprašanje, ki iz tega sledi, je: ali Todorić piše pesmi?
Z mislijo na uredniško politiko časopisa sem zahteval in dobil pisno potrdilo, da bo tekst natisnjen v nespremenjeni obliki, oziroma da se bodo o vsaki morebitni spremembi posvetovali z mano. Toda inkriminirani del je iz teksta izginil brez sledu. Naknadni ugovor, ki bi ga bil Jutarnji list po zakonu o medijih dolžan natisniti, so enostavno ignorirali, novinarka pa me je obvestila, da je ona »profesionalno opravila svoje delo«. Banalno? Nebistveno? Vsakdanje? Absolutno – in prav v tem je problem! Paranoidno požrtvovalnost socialističnih cenzorjev, ki so v začetku osemdesetih zaradi »razžalitve lika in dela tovariša Tita« prepovedali plakat za turnejo skupine Laboratorija zvuka, ker je bil kavboj Vilmoš »neprimerno podoben pokojnemu predsedniku«, je zamenjala neka še bolj nevarna, samo na videz neideologizirana cenzorska prizadevnost. Tisti lakmusov test zelení in zelení, kazalci Geigerjevega števca za sistemsko kontaminacijo vsakdanjosti skačejo iz ležajev in šipe nazadnje popokajo.
Čemu torej ta tekst, ta zgodba brez vseh posebnosti? Zgolj zato, da si malo osvežimo spomin. Recimo na dejstvo, da slovenski delavci ne rabijo »našega«, uvoženega Todorića; imajo dovolj svojih, s katerimi je treba obračunati. In če potem iz neke davne lekcije marksizma še pomnijo tisto znano prispodobo o kapitalistu in vrvi ...
Iz povedanega sledi, da je edino, kar mi še preostane, preoblikovati inkriminirano »pesniško« vprašanje. Torej: ali Todorić prodaja vrvi?
_
Marko Pogačar je hrvaški pesnik, esejist in kritik. Objavil je pet knjig, ki so prevedene v petnajst jezikov. Je urednik literarne revije Quorum, štirinajstdnevnika za družbena in kulturna vprašanja Zarez ter založbe VBZ.
Prevedla Nina Pfajfar
Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK – Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila evropskih intelektualcev. Več na www.zivljenjenadotik.si
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012