Kraja, ki to ni. Ali pač?
14. 03. 2016
Nemška umetnika sta oktobra lani v dopoldanskih urah vstopila v berlinski Neues Museum. Točno sta vedela, kaj iščeta in v katerem prostoru je »njun« razstavni objekt. Zgodnja ura obiska jima je zagotavljala diskretnost, zato sta si tri tisoč let stari kip kraljice Nefretete v miru ogledovala in – skenirala. Skeniranje je potekalo nemoteno in brez posebnih predpriprav.
Prvi del naloge je bil tako opravljen. Drugi je bil pravzaprav še lažji. Podatke o skeniranju sta vnesla v računalnik, jih primerno obdelala in poslala 3D-tiskalniku, počakala nekaj ur in Nefretete je bila izdelana. Popolnoma identična kot tista v Neues Museum.
Decembra sta svojo »akcijo« na spletu predstavila svetovni javnosti in hkrati vsem zainteresiranim omogočila dostop do podatkov, ki omogočajo 3D-tiskanje Nefretete.
Predstavniki muzealcev so se, piše New York Times, na dogodek odzvali z veliko zamudo, šele ob koncu februarja. Birgit Jöbstl, predstavnica pruske fundacije za kulturno dediščino, je zainteresirani javnosti zagotavljala, da gre za kopijo, ki po kakovosti niti približno ne ustreza izvirniku, vprašljiva pa je tudi avtentičnost. Tudi zato vodstvo muzeja glede »kraje« ne bo ukrepalo, saj izvirniku ne prestavlja nobene grožnje, prav tako muzeju ne ustvarja nobene škode.
Umetnika oziroma »skenerista«, Nora Al Badri in Jan Nikolai Nelles, sta, kar se tiče kakovosti, prepričana o nasprotnem. Da je njuna replika kakovostna in da to potrjujejo tudi neodvisni strokovnjaki. Don Undeen, strokovni sodelavec newyorškega muzeja MoMA, potrjuje, da gre za kakovostnejšo repliko v primeru izdelovanja s pomočjo tehnologije iz srednjega cenovnega razreda, namenjenega široki uporabi.
»Krajo« umetnika sicer razumeta kot ključni del širšega umetniškega projekta, s katerim želita opozoriti na problem umetnin, ki že stoletja niso v prostorih nastanka, pač pa so brez dovoljenja lokalnih oblasti končale na drugem koncu sveta.
»Nefretete je klasičen primer in simbol milijona ukradenih artefaktov, ki namesto v prostoru nastanka stojijo v muzejih po vsem svetu,« je prepričan Nelles. »Nefretete ni zgolj odlična umetnina, pač pa delo, ki bi hkrati z možnostjo ogleda moralo pojasniti tudi zgodbo, kako in zakaj se je znašlo v Neues Museum,« je prepričana Badrijeva, » in da so jo iz egiptovskega mesta Amarna, kjer je bila odkrita, leta 1913 prinesli nemški arheologi.« Egiptovske oblasti so že večkrat uradno zahtevale vrnitev, ki pa je bila s strani nemških praviloma vedno tudi zavrnjena. Vodstvo Neues Museum je prepričano, da je bil postopek »prevzema« opravljen popolnoma legitimno in da sodi v vrhunsko zbirko antičnih umetnin, ki je stalno na ogled zainteresirani javnosti.
Badrijeva in Nelles sta projekt načrtovala več kot leto dni. Za skeniranje sta uporabila posebej prilagojeno različico Kinecta, senzorja za gibanje, ki ga je razvil Microsoft za svojo igralno konzolo Xbox 360; kupiti ga je mogoče že za dobrih 100 dolarjev. Nelles je skeniral tako, da je konzolo skrival pod šalom in se počasi, kot običajni obiskovalec, večkrat sprehodil okoli kipa.
Podatke sta nato posredovala v obdelavo hekerjem, po dveh mesecih obdelave pa sta jih javnosti posredovala na največji evropski hekerski konferenci v Hamburgu, Communication Congress. Samo v prvem dnevu je stran obiskalo in si podatke preneslo več kot 1.000 uporabnikov.
A nimajo vsi muzeji enakega odnosa do skeniranja. Čikaški Art Institute gledalcem skeniranje dovoli, British Museum prav tako prireja posebne »dogodke«, kjer obiskovalci lahko skenirajo in fotografirajo umetnine, podobne dogodke ima tudi pariški Louvre.
Ne-legitimnosti samega početja, torej skeniranja in oblikovanja replik, pa odpira tudi avtorskopravno vprašanje, na katerega bo v bližnji prihodnosti nujno treba odgovoriti: komu pripada skenirana slika oziroma objekt, kdo je pravzaprav njen lastnik in kaj ima on od tega. A. J.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
