Solze v dežju
02. 06. 2010
Vročica, ki jo je povzročilo zbiranje Paninijevih sličic, se počasi ohlaja in seli nekam v sfero blage nezainteresiranosti, ali pa zadovoljne izpolnjenosti. Albumi so že skoraj čisto polni. Manjkata le še sličica ali dve, mogoče tudi kaj več, a zagotovo smo se spustili pod število na notranji strani platnic in zdaj lahko naročimo manjkajoče primerke na točno določenem naslovu. Za obisk pošte smo si seveda krivi čisto sami; vedno smo namreč našli kakšen izgovor, da nismo na ponedeljkov popoldan prišli do Lepe žoge, kjer poteka »menjava v živo« in kjer se dogajajo pretresljive, z velikimi čustvi nabite zgodbe o povezanosti med očeti in sinovi. O tem, kako lahko eni in drugi padejo v isto čarovnijo.
Po nenapisanem pravilu takoj postanem skeptičen in sumničav do stvari, ki v nekem hipu iz podzemlja pridejo na dnevno luč in postanejo moda. Če me spomin ne vara, sem pred desetletjem v intervjuju z Miljenkom Jergovićem prvič zasledil priznanje, da odrasli človek zbira Paninijeve sličice. V tistem času so imeli protektorat nad Paninijem zgolj osnovnošolci.
Jergovića sem vedno rad bral in nisem čisto prepričan, ali ni bilo ravno to njegovo priznanje povod, da sem se tudi sam lotil zbiranja. Ko sem kupoval prve vrečke, sem se počutil kot nekdo, ki je globoko v ilegali in tvega, da bo ob razkritju svoje strasti deležen posmeha in podcenjujočih pogledov tistih, ki so za vedno odrasli. In ko se je pred nekaj leti zbiranje sličic sprofaniziralo in kar nenkrat ni bilo več stvar pravih adeptov, ki so že zašli v srednja leta, ampak stvar vseh, ki so hoteli biti moderni in v trendu, ne da bi imeli za sabo kakšno sentimentalno zgodovino, povezano z nogometom, se mi je zdelo, da je to zbiranje izgubilo svoj čar in prenehalo biti konspirativna dejavnost; skriti upor izbrancev proti staranju in času. Toda na srečo zgodbe o posebnih vezeh med očeti in sinovi in z njimi povezanih padcih v čarovnijo, modi navkljub, še vedno obstajajo in bodo obstajale še naprej.
Nekako vzporedno s to vročico, vsaj v preteklih štiriletjih je bilo tako, nas bodo začeli televizijski programi čedalje pogosteje bombardirati z Zgodovino svetovnih prvenstev in v tej zgodovini svetovnih prvenstev se bo našlo tudi mesto za čiste »klasike«, kajti tudi v nogometu, podobno kot v umetnosti, obstajajo klasična dela; tekme, ki po izpiranju na situ časa ostanejo pred očmi in v pogovorih kot zlata zrna. Zakaj zlata zrna? Zaradi svoje pomembnosti, ki včasih presega nogomet kot igro, zaradi dramaturgije in obratov v poteku, predvsem pa zaradi dokončnega razkritja junakov in tragičnih junakov, ki po zadnjem sodnikovem žvižgu dobijo neizbrisne pečate, ki jih bodo spremljali do zadnje ure in zadnjega diha na planetu Zemlja. Meja med tem, da nekomu postavijo tridesetmetrski spomenik v naravni velikosti ali pa ga nemudoma kamenjajo, je precej tanka in izmuzljiva.
Stvari, ki so osnovne za človekovo formiranje, se po navadi dogajajo v otroštvu in mladosti. Postanejo nekakšna živa voda, nepresihajoč vrelec. V dobrem in v slabem. Švedski pesnik Tomas Tranströmer govori o človeškem življenju kot o kometu in otroštvo je v glavi kometa, kar mu sledi, pa je zgolj postopno premikanje proti repu in temi. In v tej glavi kometa je prostor, ki je rezerviran za prvo ljubezen, za najmočnejša čustva, in tu je tudi prostor, rezerviran za najmočnejša čustva, povezana z nogometom, če nogomet seveda spremljamo in z njim odraščamo, če postane del naše sentimentalne zgodovine.
Bil je mesec junij pred osemindvasetimi leti. Ravno sem maturiral, se vpisal na fakulteto. Vedel sem, da bom šel čez nekaj mesecev v vojsko, na znamenito služenje 12 mesecev + 3 mesece, katerih drugega dela ne bom nikoli odstopil takratni domovini. In v tisti predpripravi na zadnje še srednješolsko poletje se je našel tudi prostor za spremljanje nogometa. Igralo se je Svetovno prvenstvo v Španiji. Bil sem osemnajstleten veteran na tem področju, ne več takšen zaprisežen adept kot v osnovni šoli, a še vedno precej zavzet in resen gledalec.
Najhujše klofute (mogoče so bile bolj brce v glavo kot klofute), ki jih lahko dobi nekdo, ki spremlja nogomet, sem že imel za sabo. Prva je verificirana klasika v svetovnem merilu, druga pa klasična srhljivka, če že ne v svetovnem merilu, pa vsaj v lokalnem in vsaj za tiste, ki smo si v sedemdestih in osemdesetih neskončno želeli, da bi evropski Brazilci (reprezentanca bivše Jugoslavije) končno doživeli kakšen iluminacijski trenutek, ki bi jih približal temu mitološkemu samovzdevku. Natančneje: leta 1974 je Nizozemska s Cruyffom na čelu izgubila finale Svetovnega prvenstva proti ZR Nemčiji. Če bi iskal katastrofično primerjavo za ta poraz v popkulturi, bi lahko napisal, da mu je enakovreden le en dogodek: razpad Beatlesov. Nizozemska reprezentanca tistega časa je imela status nogometnih Beatlesov, tako po videzu kot po inovacijah v igri. Druga pa je polfinalna tekma z Evropskega prvenstva leta 1976, ki se je igralo v Jugoslaviji in na katerem se je Jugoslaviji, »po najboljšem polčasu vseh časov«, kjer je povedla z 2 : 0, v nadaljevanju zgodil Dieter Müller in ji zabil tri gole. Dvanajstletni navijači smo po tistem porazu začeli resno dvomiti o evropskih Brazilcih.
Seveda sem leta 1982 dobil še dodatni dve klofuti, danes vknjiženi pod čiste klasike nogometa (Brazilija : Italija, Francija : ZR Nemčija), a hkrati sem nehote dobil tudi nekakšen model, po katerem bom v oddaljeni prihodnosti meril nogomet.
Brazilijo iz leta 1970 sem zamudil, ker sem bil premajhen. Na naslednjih dveh prvenstvih se v zvezi z Brazilci ni zgodilo nič »epskega«, nič, kar bi si lahko našlo prostor v legendi. Tekme, ki so jih igrali Brazilci, se mi niso zdele nič posebnega, nič izstopajočega. Nič, kar bi prestopilo horizont pričakovanja. A ko sem v Španiji gledal Brazilce, kako si visoki (razen Zica) in suhi, v oprijetih modrih hlačkah, podajajo žogo s petami in kako se gibajo skozi vroč zrak, kot da se sploh ne bi dotikali tal, kot da so jih pravkar spustili iz kakšne gibalne predstave, kjer sta se od nastopajočih zahtevala gracioznost in občutek za lebdenje, sem bil kuhan in pečen. Užitek in veselje, s katerima so igrali, sta bila premosorazmerna z užitkom in veseljem tisih, ki smo jih gledali. Zdelo se mi je, da se je zgodilo veliko odkritje, podobno odkritju novega kemijskega elementa, odkritju novega barvnega odtenka na slikarskem platnu, ali pa novega jezika in novih podob v književnosti.
Veliko kasneje, v letih, ko sem v sebi ponovno prepoznal ljubezen do nogometa, sem imel vedno pred očmi to podobo in to moštvo, ki sicer nikoli ni postalo svetovni prvak, a je igralo najbolj navdušujoč in najlepši nogomet, kar sem ga imel priložnost videti. Zaradi odkritja »ideje« takšnega nogometa in zaradi možnosti posnemanja te ideje na travnati površin me je v veliki meri nehalo zanimati »navijaštvo« kot tako in se me je polotila nestanovitnost; začel sem menjati simpatije in včasih tudi ljubezni, tako na klubski kot tudi na reprezentančni ravni. To je seveda v strogem navijaškem vesolju nogometa kapitalni prekršek, takojšnja smrtna obsodba. Zanimala so me utelešenja nogometa (veselje, užitek, igrivost, tehnična popolnost, lepota), v katerih sem lahko prepoznal model Brazilcev iz leta 1982. Hkrati s tem pa sem se ujel v tipično intelektualno past; vsekakor sem hotel najti racionalne razloge, zakaj imam nogomet rad.
Bil sem vesel, ko sem približno ob istem času odkril tekste, ki presegajo športno novinarstvo in se nogometu posvečajo z drugačnim jezikom in obsežnejšim miselnim arzenalom. Avtorji teh tekstov so bili po navadi pisatelji in večina tekstov, ki sem jih bral, je imela vsaj eno skupno lastnost: pisatelji so pisali, kot da se sramujejo dejstva, da imajo radi nogomet. Delovali so, kot da so prišli na sprejem k angleški kraljici v sposojenem smokingu in z odpeto zadrgo na hlačah. V njihovem pisanju je šlo za bolj ali manj prikrito opravičevanje zaradi te »nizke« strasti, za napade slabe vesti. Vse skupaj pa je delovalo kot nujnost takojšnje obrambe. Pisatelji so se zvito, med vrsticami, a tudi precej glasno, opravičevali, in to z uporabo težkega topništva, z »bratsko« pomočjo velikih avtoritet z različnih področij. Seveda so miselne vzorce in postulate spretno prilagodili specifičnemu vesolju nogometa. Lahko sem jim samo prikimaval.
Pred očmi bralca so paradirali in se šopirili citati iz Nietzscheja, pa Webrova Protestantska etika, pa psihoanaliza in njen oče Freud, pa Aristotelova Poetika, Friedrich Schiller, sam sem k tej paradi dodal Freytagov dramski trikotnik, Williama Blakea, numerologijo, potem je bil tu še Nabokov, za najbolj nesporno avtoriteto pa je skoraj vedno obveljal bivši vratar in nobelovec Albert Camus z znamenitim citatom: »Vse, kar vem o človeški morali in dolžnostih, dolgujem nogometu.« Pisanje s takšnimi začimbami zagotovo prispeva nekaj k bralskemu užitku, predvsem pa dozida kakšen trden temelj utemeljitvam o pomembnosti nogometa, a zdi se mi, da lahko to težko topništvo mirne duše tudi potihne in da se ni treba sklicevati na avtoritete iz galerije nesmrtnih. In moj odgovor na vprašanje, zakaj imam rad nogomet, je mogoče podoben odgovoru na vprašanje, zakaj imam rad določenega človeka. »Mogoče zaradi tega, mogoče zaradi nečesa čisto drugega. Pravzaprav pa ne vem. In mi niti ni potrebno vedeti.«
V naslednjih dneh bom šel do pošte in naročil tistih nekaj Paninijevih sličic, če sem natančnejši, štirinajst, ki mi še manjkajo. Verjetno si bom kupil še kakšno posebno prilogo h kakšnemu časopisu, ki bo pripavljala bralce na prihajajoče Svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, in bom, če se bo kakšnemu pisatelju uspelo infiltrirati med športne novinarje, z zanimanjem gledal, kako se kadi iz topov in kako se parada nesmrtnih vije v daljavo. Pa tudi televizija je že začela kazati znamenja, da se ne bo izneverila tradiciji: v nedeljo sem gledal dokumentarec o Zahodni Nemčiji 1974. Tekstopisec je Johana Cruyffa primerjal s Cervantesovim Don Kihotom. Mogoče mu je bil res malo podoben, sploh v prizoru, ko je bilo tekme konec in je rahlo rosilo. No, mogoče je bil še podobnejši rojaku Rutgerju Hauerju v Iztrebljevalcu, v tistem antološkem prizoru s solzami v dežju.
Pogledi, junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
