O dveh študentskih uporih
Foto: Roman Šipič
16. 06. 2010
Zakaj bo to državo prizadel intelektualni generacijski mrk s povsem nejasnimi posledicami in kdo je za to odgovoren?
O nedavnih študentskih demonstracijah pred parlamentom je bilo že veliko napisanega. Precejšen del komentarjev je šel v smeri, da so bile nekatere zahteve študentov morda celo upravičene, vendar pa je vandalsko opustošenje hrama slovenske demokracije tako rekoč za nazaj razvrednotilo njihovo legitimnost. Moje stališče je v nekem smislu skoraj nasprotno: če bi sploh do koga v tej zgodbi lahko občutil minimum simpatije, poudarjam, če..., potem bi to verjetno bili prav tisti, ki se jim je dokončno »strgalo«, pa ne iz razlogov, ki so jih predstavili organizatorji protesta, ampak zaradi splošne brezizhodnosti in brezperspektivnosti, v kateri so se znašle zadnje generacije študentov in velikega dela mlajših šolanih ljudi.
Služb ni; bolj ko si izobražen, teže jo dobiš (toliko o znameniti »družbi znanja«); vse pomembnejše institucije (fakultete, inštituti, resni časopisi, založbe, kulturne ustanove, mestni in državni uradi) so do zadnjega kotička prenatlačene še iz časov, ko se je do služb prihajalo bistveno laže. Ne smemo se slepiti – to zadnje se ni spremenilo samo zaradi finančne krize, ampak tudi zaradi »lahkotnosti« zaposlovanja v nekaterih preteklih obdobjih. Rekel bi celo, da kriza v veliki meri deluje kot izgovor in maska te »lahkotnosti« prvih let po osamosvojitvi, ki je počasi začela izstavljati račune. Neki moj kolega, sicer že kar priznan doktor znanosti, se je denimo še pred krizo pozanimal o možnostih redne zaposlitve na eni izmed ljubljanskih fakultet. Dobil je odgovor, da v naslednjih dvajsetih letih (!) zaradi kadrovske prezasedenosti sicer ne bo nič, a naj vseeno nikar ne obupa. Skratka, človek se bo, če bo potrpežljivo poslušal nasvet, malo pred upokojitvijo morda celo zaposlil! Tu ne gre samo za usodo posameznikov, temveč za dejstvo, da bo to državo očitno prizadel intelektualni generacijski mrk z nejasnimi posledicami. Tudi v politiki razen vodij nekakšnih »podmladkov« ali »poganjkov« – kar koli že so – skorajda ne moremo zaslediti novega obraza.
Zaradi naštetih razlogov se med mlajšimi generacijami, pa tudi tistimi, ki že drsijo v srednja leta, počasi upravičeno prebuja vtis, ne le da so sistematično izključene iz centrov družbenega odločanja, ampak da so tej družbi dobesedno odveč ... vsaj do takrat, ko bodo morale nase prevzeti breme strmo naraščajočega števila upokojencev, pri tem pa ni povsem jasno, zakaj bi ti isti ljudje, ki so v nasprotju s prejšnjimi generacijami morali izkusiti vso brezobzirnost neoliberalnega režima, imeli posebej izostren čut za »socialno državo«, to milost, ki njim samim nikoli ni bila izkazana. Ne nazadnje tudi, zakaj bi gojili ne vem kakšno solidarnost do generacij, ki so že tako imele v številnih pogledih bistveno lažje življenje in ki so s precejšnjo samozadostnostjo sprejele dejstvo, da so se pravila igre za mlajše rodove drastično spremenila na slabše. Nisem prepričan, ali bodo (intelektualno načrtno osiromašene) nove generacije zmogle veliki moralni napor in jim bo uspelo v svojih glavah preseči to krivico, ki zna, bojim se, bolj verjetno prerasti v trajno medgeneracijsko napetost s precejšnjim prizvokom maščevalne krutosti.
V tem bi bil razlog, da bi po svoje lahko razumel tiste, ki so se s kamni lotili simbola Države: če želite protestirati proti generacijski krivici, ne da bi še sami zapadli v retoriko neo-liberalnega režima, katerega žrtev ste, kajti to je najlaže – v imenu enakopravnosti zahtevati neoliberalni režim za vse (tudi tiste, ki so mu do zdaj bili še izvzeti) – , potem vam, resnici na ljubo, niti ne preostane kaj dosti drugega, kot da zalučate kamen. Kolikšen delež je h kanonadi v resnici prispevala ta frustracija in koliko so prispevali mladeniška objestnost, alkohol, želja po malo udarnejši zabavi in značilno provincialistično sovraštvo do Ljubljane – to je seveda drugo vprašanje, ki pa ni nujno bistveno.
Nasprotno pa samo zahtevo študentov po nedotakljivosti institucije študentskega dela motrim v precej bolj nenaklonjeni luči. Sicer se strinjam, da so obljube predstavnikov oblasti, da bodo študentsko delo postopno v večji meri nadomestili s štipendijami, bolj ko ne prazne puhlice. Sicer bi takšna ureditev vsekakor bila ustreznejša – ne nazadnje je študent tu zato, da študira, in ne zato, da dela. Problem je to, da tudi če bi bilo štipendij dejansko dovolj, njihovi sedanji zneski socialno ogroženim študentom še vedno ne bi zadoščali za dostojno preživetje. Vendar pa hkrati nič manj ne drži tudi to, da veljavna ureditev subvencioniranega študentskega dela v resnici legalizira tako imenovani dumping na trgu delovne sile. Vemo, zakaj: delodajalec, ki zaposli študenta, ima precejšnje davčne ugodnosti, zato pa je študent, z njegovega gledišča, dejansko poceni delovna sila. Študentsko delo se torej nikakor ne postavlja v opozicijo neoliberalni logiki, kot se morda zdi na prvi pogled, to pa zato, ker določeni populaciji (študentom) daje zaščito pred pravili prostega trga delovne sile. V bistvu je ravno nasprotno. Prav s tem, ko je »študent« izvzet iz pravil trga delovne sile, dejansko niža standarde tega trga in spodjeda vrednost dela: zakaj bi delodajalec zaposlil nekoga po normalni ceni, če lahko zaposli študenta, ki mu ga subvencionira država. Institucija študentskega dela je torej nekakšna mini Kitajska, ki bogati na račun cenenosti svoje delovne sile, le da pri nas to »cenenost« plačuje kar Država sama.
A recimo, da ta oblika zaščite študenta, pa čeprav ga pravzaprav ščiti tako, da ga poniža v lumpenproletariat, sama po sebi morda še ne bi bila tako zelo sporna, če ne bi neizogibno vodila do naslednjega sklepa: znotraj obstoječega stanja posameznik kot študent bistveno laže pride do dela kot potem, ko bo doštudiral. Tudi zato, ker po diplomi na trgu delovne sile, kjer formalna izobrazba šteje čedalje manj!, ne bo več mogel adekvatno konkurirati za delodajalca bistveno cenejšemu študentu. Od tod se generira resnična anomalija: ljudje pri nas ne študirajo več zato, da bi doštudirali (in se na tej podlagi zaposlili), ampak v čedalje večji meri študirajo samo še zato, da bi na podlagi študentskega statusa laže prišli do dela. Paradoks institucije študentskega dela je torej v naslednjem: ker se v veliki meri zažira prav v polje zaposlitev, na katere bi, hočeš nočeš, pristali tudi številni mladi diplomanti, študentsko delo študenta naredi za svojega lastnega največjega sovražnika razklanega med svojo, za zdaj še vedno razmeroma udobno sedanjost, ter mrko bližajočo se prihodnost, ki si jo v precejšnji meri spodjeda prav on sam s svojim subvencioniranim delom.
Študentsko delo – tako je gotovo tudi bilo načrtovano, bi lahko funkcioniralo, toda samo ob postavki ustreznega ovrednotenja formalne izobrazbe, ki bi diplomantom dejansko odpirala dostop do »višjih« delovnih mest. Ker pa so ta delovna mesta zasedena in ker po podjetjih formalna izobrazba šteje zelo malo ali pa sploh nič (včasih je celo ovira), študentsko delo v okviru sedanje ureditve dejansko pomeni nelojalno konkurenco na trgu delovne sile, ki je, daleč od tega, da bi bilo ovira neoliberalnemu ogrožanju socialne države, v resnici zgolj eno izmed njegovih orodij. Trdo rečeno, pred parlamentom se ni zgodil protest študentov, ki bi v imenu socialne države protestirali proti neoliberalizmu, ampak ravno nasprotno, pred parlamentom so večinoma protestirali mladi neoliberalci proti uvajanju pravil, ki bi, z omejitvami dumpinga na trgu dela, samemu študentu kot bodočemu diplomantu odprla nekaj več možnosti.
Zanimivo je tudi to, da so organizatorji k protestu pritegnili dijake z njihovo zahtevo po ohranitvi brezplačne malice za vse, tudi dijake s premožnimi starši. Ne želimi biti ciničen, vendar pa me socialni protesti v imenu pravice premožnih malce begajo. Argument podpornikov dijaških zahtev se je namreč glasil, da bi, če bi premožni dijaki morali sami plačevati malico, to lahko privedlo do socialnega razslojevanja, ker bi se tisti s subvencionirano prehrano čutili manjvredne v primerjavi s samoplačniki. Lepo vas prosim! Ali res mislite, da socialne razlike drugače ostajajo nevidne? Ali ne bi morda le bilo bolje, da bi denar, ki ga po tej logiki namenjamo umetnemu ustvarjanju videza enakosti, namenili dejanskemu blaženju socialnih razlik?
* * *
Samo za primerjavo bi na kratko opisal še en študentski upor, ki se je zgodil pred kratkim, in sicer v bogati in razviti Angliji.
Revolt ima povsem drugačno podlago. Nedolgo nazaj je upravni odbor univerze Middlesex na severu Londona, povsem nepričakovano in brez vsake verodostojne utemeljitve, zaprl svoj oddelek za filozofijo. Stvar morda niti ne bi bila toliko presenetljiva – podobne stvari so se na zasebnih univerzah že dogajale, če ne bi bil omenjeni oddelek eden največjih in najuglednejših centrov za tako imenovano kontinentalno filozofijo v celotnem angleško govorečem prostoru, brez dvoma paradni konj omenjene univerze in za povrh še finančno rentabilen, saj je zelo uspešno pridobival sredstva z raznih neodvisnih razpisov in privabljal študente z vsega sveta. Edini argument za zaprtje, ki so ga navedli člani upravnega odbora v zanimivi sestavi treh znanstvenikov (»sociologa zdravja«, strokovnjakinje za »vpliv etničnih manjšin na stanje vode rek« in fizika), častnika angleške vojske! in računovodje, je bil to, da so izračunali, da bi univerza verjetno lahko dobila še nekaj več sredstev, če bi z opustitvijo oddelka za filozofijo dobili prostor za razširitev bolje sponzorirane poslovne šole. Pri tem ni nepomembno, da je po ocenah angleških krovnih znanstvenih agencij oddelek za filozofijo na univerzi Middlesex ocenjen dosti više kot njihova poslovna šola, ki sodi bolj med tiste, komor se pač vpišejo ljudje, ki jim je spodletelo drugje. Lahkota te poslovne logike upravnega odbora, ki je v imenu kratkoročnega dobička mirne volje ustrelil svojega paradnega konja, ki je univerzi prinesel ime in mednarodni ugled, je seveda frapantna.
Študentje so se nemudoma odzvali in v znak protesta zasedli prostore senata Univerze. Burno se je odzvala tudi strokovna javnost, na čelu z nekaterimi največjimi imeni svetovne filozofije, vključili so se tudi mediji, vendar se upravni odbor po pričakovanju ni uklonil pritisku: takoj so suspendirali dva profesorja, ki ju sumijo sodelovanja s študenti, proti tem pa so uvedli ostre disciplinske postopke. Upor v tem trenutku v raznih oblikah še poteka.
Vprašamo se lahko, ali je Slovenija res toliko »razvitejša« od »razvite« Anglije, da česa takega ne moremo pričakovati tudi pri nas. Res je, hvala Bogu, da pri nas večina univerz še ni v zasebnih rokah in da po njihovih upravnih odborih vsaj za zdaj še ne sedijo častniki. Vendar se v resnici podobna usmeritev potihoma uvaja tudi že pri nas, le da nekoliko bolj v rokavicah. Na nekaterih humanističnih znanstvenih institucijah se zaradi pomanjkanja sredstev menda že pripravlja krčenje obsega rednih delovnih mest, da skorajda popolne prekinitve novega zaposlovanja, ki v našo družbo vnaša že omenjeni intelektualni generacijski mrk, sploh več ne omenjamo. Presenetljivo pa je – in tu se naša produktivna (ne)razvitost v primerjavi z Anglijo konča, da smo pri nas presenetljivo tiho. Tudi v situaciji, ko se je obseg letošnjega proračuna, namenjenega znanstvenim projektom, dobesedno čez noč skrčil z obljubljenih 16 milijonov na sedem, torej več kot za polovico!, se ni oglasil skoraj nihče. Samo za primerjavo, tople malice, ki so tako razkurile dijake, državo menda na leto stanejo »uborih« 20 milijonov.
Kje so bili bojeviti študentje, ko se je zgodila ta naša mala uvertura v Middlesex? Ali res ne verjamejo, da je njihova prihodnost oprta na »družbo znanja« in »ustvarjanje delovnih mest s presežno vrednostjo«, ki ju lahko zagotovi samo vlaganje v znanstveni razvoj? No, v tem pa imajo, žal, očitno kar prav.
Pogledi, 16. junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
