Žižkov peteroboj
Foto: Roman Šipič
19. 05. 2010
Žižek je morda najbolj fascinanten prav zato, ker vse, česar se dotakne, spremeni v najčistejšo filozofijo, pa najsi gre za najbanalnejša vprašanja vsakdanjega življenja ali za obravnavo nepreglednih brezen človeške neumnosti.
V enem izmed avtorsko najspornejših Platonovih dialogov z naslovom Tekmeca v ljubezni – že v antiki so se pojavljali resni dvomi o pristnosti besedila, kar pa je zame, pisca tega prispevka, kvečjemu prednost, saj mi ta sum omogoča spregovoriti o Slavoju Žižku iz kolikor toliko spodobne perspektive anonimnega plagiatorja – Sokrat predlaga, da bi filozofa primerjali s peterobojci, atleti, ki so v antiki tekmovali v petih različnih športnih panogah: teku, rokoborbi, metu kopja, skoku v daljino in metu diska. Razlog, ki je Sokrata navedel k tej morda malce presenetljivi primerjavi, je naslednji: tudi za filozofa se zdi, da mora, podobno kot omenjeni korenjaki, obvladati skorajda vse: retoriko, matematiko, zgodovino, glasbo, politiko, v zadnji instanci celo šport, ki mu je Platon, sam baje izvrsten rokoborec, pripisoval kar precejšen pomen. Vseeno pa filozof ni specializiran strokovnjak za nobeno teh veščin. Filozof je, skratka, po Sokratovih besedah, nekakšen napol strokovnjak za popolnoma vse in obenem strokovnjak za popolnoma nič. Danes bi temu Platonovemu odkritju rekli, da filozofija nima svojega specifičnega objekta, kar jo verjetno tudi loči od (preostalih) znanosti in jo, z gledišča znanosti, ki so definirane glede na svoj predmet preučevanja, tudi dela težko razložljivo.
Zakaj vam vse to razlagam? Predvsem zato, ker nas morda prav Slavoj Žižek, bolj kot kateri koli drug sodoben teoretik svetovnega ranga, sooča z vprašanjem: kaj danes, skoraj dva tisoč petsto let po Platonu, sploh pomeni biti filozof. Ne zato, ker bi to vprašanje predstavljalo glavno vodilo njegovega dela. Sploh ne. Žižek, v nasprotju s številnimi drugimi sodobnimi filozofi, ponosnimi na svojo »izvirnost«, samega sebe skromno označuje za običajnega dogmatika. Včasih lacanovskega, drugič heglovskega, tretjič spet marksističnega (to sicer že samo po sebi pove, da se resnični dogmatiki ob njegovih besedah obračajo v grobu). Še manj bi Žižka v tem kontekstu izpostavljal kot nekakšen vzor sodobnega filozofa. V filozofiji ni vzorov in vzornikov. Sploh pa je Žižek slab vzor, saj s svojim vedno številnim občinstvom zbuja vtis, da obstaja nekaj takšnega kot »filozofska javnost«.
Žižek niti slučajno ni enostaven filozof, njegova popularnost ne izvira od tod. Ne nazadnje bi kaj takega težko trdili za nekoga, ki se ukvarja s Heglom, Lacanom in Heideggerjem – v še največje razvedrilo pa mu je, kot sam pravi, analiziranje skladatelja Wagnerja. Ni res, da Žižek katerega izmed teh velikih in težavnih avtorjev kakor koli poenostavlja. Ostrina oziroma elementarnost poante ni znamenje poenostavitve. Kot je bilo že ničkolikokrat rečeno, v filozofiji verjetno ni težjega dela kot težke stvari pretvarjati, ne bom rekel v lahke, temveč v strnjeno enostavne. Res pa je, da Žižek zna – v tem je neprekosljiv velemojster – v sleherniku vzbuditi občutje, da ga razume, pa čeprav se najbrž kar poštenemu delu občinstva v resnici niti približno ne sanja, o čem govori. Priznam, to mu po malem zamerim, pa ne zato, ker pretkano vara vedoželjno poslušalstvo, ki uživa v njegovih nastopih, ampak ker tako, po Descartesovem zgledu, tudi on nekaj malega prispeva k temu, da danes vsi mislijo, da mislijo – to pa je ena večjih tragedij sodobne družbe; s tem bi se Žižek, ki se je v svojem življenju pač naposlušal debilnih vprašanj kvazimislečih, verjetno kar strinjal.
Fizični dokaz o obstoju filozofije
Ne gre torej za to, da bi bil Žižek »filozof našega časa«. Že Nietzsche je ugotovil, da filozofija ne pozna »junakov našega časa«, temveč kvečjemu junake, ki se bojujejo proti svojemu času, in tak bojevnik proti svojemu, postmodernemu času Žižek, s svojo efektivno rehabilitacijo vsepovprek popljuvane heglovske dialektike, brez dvoma tudi je. Prav tako pa Žižka tudi ne gre jemati za vzor filozofa in mu s tem kratiti njegove neponovljivosti. Ne nazadnje mu lahko tudi verjamemo na besedo, pa čeprav cum grano salis, in rečemo, da verjetno tudi ni najizvirnejši ali prelomen filozof naše ere.
Pravi razlog, da nas Žižek tako zelo neposredno sooča z vprašanjem, kaj je filozof – je prej nasprotno, ravno to, da o tej temi skoraj ne govori oziroma se z njo, s svojimi pripombami o dogmatizmu, celo rahlo poigrava, hkrati pa to skoraj boleče razvidno je. Tu ne mislim samo na njegovo taktično dodelano avdio-vizualno sintezo Sokrata in Rasputina, glasnika Vzhoda. Gre še za nekaj čisto drugega. V nasprotju z dekonstruktivisti, ki klasično filozofijo že vrsto let razglašajo za mrtvo, svoje filozofsko početje pa primerjajo s patologovim seciranjem trupla, pa tudi v nasprotju s purističnimi formalisti, ki se ves čas sprašujejo, kdaj za kako misel zares lahko rečemo, da je filozofska, pri tem pa morajo, razumljivo, filozofijo ves čas ograjevati od vsega tistega, kar nanjo spominja, a v resnici ni filozofija – je Žižek morda najbolj fascinanten prav zato, ker vse, česar se dotakne, spremeni v najčistejšo filozofijo, pa najsi gre za najbanalnejša vprašanja vsakdanjega življenja ali pa za obravnavo nepreglednih brezen človeške neumnosti.
Skratka, z Žižkom se lahko strinjate, lahko pa tudi ne. Lahko ga celo obtožite »divje analize«, neznanstvenosti, nastopaštva ali eklekticizma, če navedem samo nekaj najpogostejših obtožb na Žižkov račun. Nikakor pa se v zvezi z njim ne da zastaviti vprašanje, ali je Žižek filozof, kajti Žižek, pa naj se to sliši še tako patetično, je ravno živeč dokaz, da filozofija še vedno obstaja.
Kaj je torej tisto, kar vprašanje biti Slavoja Žižka – rekel bi onstran dobrega in zla – tako zelo usodno povezuje s kvintesencialnim vprašanjem biti sodobnega filozofa, ki ga Žižek, videli smo, ne zastopa niti kot tipičen primer (vse prej kot to), niti kot vzor (bog ne zadeni), niti kot original.
Natanko na tej točki moramo v igro vpeljati Sokratove peterobojce. Kot so namreč večkrat poudarili tudi nekateri Žižkovi najtesnejši sodelavci, denimo Mladen Dolar, fenomena Žižek nikakor ni mogoče zvesti na en sam skupni označevalec:
Žižek je brez dvoma, če si sposodim kar Dolarjevo formulacijo, »težko-kategorni filozof«, ki se loteva nekaterih med najtežjimi vprašanji filozofske tradicije. A to ni dovolj. Obstajajo še številni težko-kategorniki, pa še slišali niste zanje.
Res je, da je skupaj s še nekaterimi drugimi sodelavci (Radom Riho, Dolarjem, Rastkom Močnikom, Miranom Božovičem in drugimi) izjemno spretno prepletel filozofsko tradicijo nemškega idealizma s teoretsko psihoanalizo, in ta preplet Hegla in Lacana tudi učinkovito postavil nasproti prevladujočim postmodernim tokovom. Vsekakor dosti učinkoviteje kot pravoverni pariški lacanovci tipa Gérard Wajcman, ki psihoanalizo v zadnjem času čedalje bolj pospešeno vidijo kot nekakšen branik fragilne človekove individualnosti, kar je, milo rečeno, patetično. Po svoje drži, da Žižka neutrudno prepletanje Hegla in Lacana včasih v resnici ponese na rob upravičenosti obtožb eklekticizma, kar pa ne nazadnje zgolj sproža proti-vprašanje: Kateri veliki filozof ni bil vsaj delno eklekticist? Če bi meni uspelo kaj podobnega, povem vam, bi celo reč enostavno poimenoval »buntizem«, in se tako preprosto rešil problema. Sploh pa so tisti, ki Žižka obtožujejo, pogosto dosti večji in prozornejši eklektiki kot on sam.
Res je tudi, da je Žižek prvorazredni show-man in humorist. O tem kroži zanimiva anekdota. Neki zaveden ameriški Slovenec, menda celo zagret desničar, se je ob neki priložnosti, ko je slišal, da je na sporedu film o filozofu Slavoju Žižku (sicer levičarju, a Slovencu!), nemudoma odpravil v kino, tam pa je razočarano ugotovil, da poleg njega v dvorani sedi samo še en gledalec. Ko se je še ta v nekem trenutku začel odpravljati proti izhodu, ga je naš izseljenski domoljub takoj ustavil in vprašal, čemu odhaja, češ ali ima kaj proti Sloveniji, ali kaj podobnega. Amerikanec se ni pustil zmesti in mu je promptno odgovoril: »Jah, slisal sem, da je tip nekaj takšnega kot Borat, in ne me narobe razumet, saj je res skoraj tako dober. Toda Borat pa le ni.«
Prav tako je Žižek eden najopaznejših politično angažiranih filozofov, ki pa hkrati zna svoj politični angažma in svoja strogo filozofska izhodišča držati dovolj daleč narazen, da ne zapade v to, kar bi Alain Badiou poimenoval prešitje filozofije z njenim političnim pogojem. Seveda pa tudi glede tega ni edini.
Skratka, eden izmed mogočih delnih odgovorov na naše izhodiščno vprašanje, verjetno celo eden bolj plavzibilnih – je resnično v domeni Sokratove primerjave s peterobojcem: Žižek je skoraj tako zabaven kot Borat, piše skoraj tako razburljive filozofske knjige kot njegova najboljša učenka, je tako spreten eklektik, da bi ga že skoraj lahko razglasili za original, in politično je tako zelo razborit, da bi že skoraj lahko pomislili, da filozofija le ima vpliv na politiko, to pa, žal, nekatera druga dejstva, o katerih ne bom govoril, učinkovito negirajo. Pete discipline Žižkovega peteroboja seveda ni težko odkriti. To je tista misteriozna para-entiteta, ki so jo na podlagi Platonovega Simpozija nekoč poimenovali filozofski eros. V tej panogi je Žižek v resnici šampion. Delno tudi zato, ker je skoraj najboljši v vseh drugih disciplinah. Konec koncev je to tudi cilj peteroboja, ki vodi k skupni zmagi.
Sokrat, resnici na ljubo, ni dolgo vztrajal pri tej športno-filozofski vzporednici. Razlogov je več. Med drugim je v nekem trenutku spoznal, da le obstaja veščina, ki je je filozof celo bolj vešč kot njen veščak, namreč politika: filozof, ki zna Dobro razločiti od slabega, je zagotovo primernejši za vladarja kot politik, ki se ukvarja s svojimi malimi mahinacijami v službi boja za oblast.
Tudi v primeru Slavoja Žižka se seštevek seveda ne izide. Žižek je brez dvoma vse našteto: težko-kategorni interpret, izjemno izviren mislec z jekleno trdnimi teoretskimi izhodišči, udaren politično angažiran filozof, subverziven provokator, mojster pisane in govorjene besede – vse skupaj prepleteno z njegovo misteriozno karizmo. Žižek je gotovo vse to, toda vse to še ni Žižek.
Kaj je torej tisto, kar nam še manjka? Seveda ne vem. Veste vi? Morda bi kazalo po zgledu filma Biti John Malkovich – ne nazadnje so bili filmski primeri Žižku vedno pri srcu – odkriti skrivnosten kanal, ki vodi naravnost v Žižkovo glavo, pa še tam bi, kot bi rekel sam Žižek, verjetno odkrili samo to, da so skrivnosti starih Egipčanov skrivnosti tudi za same Egipčane. No, o tem zadnjem nisem stoodstotno prepričan, kajti Žižek je zvit, neverjetno zvit ...
Pogledi, 19. maj 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
