pisma bralcev
Odziv na: Ustvarjal- nost v birokrat- skem oklepu
Dejstva govorijo drugače
Vlasta Vičič
14. 09. 2011
Odgovor na pismo mag. Emice Antončič (Ustvarjalnost v birokratskem oklepu).
Emica Antončič, urednica in direktorica založbe Aristej, v komentarju niza vrsto pripomb na delo Javne agencije za knjigo RS, ki da je »v že prej obstoječi sistem javnega sofinanciranja na področju knjige, kakor ga je pred njo vzpostavilo ministrstvo za kulturo, vnesla nekatere spremembe«, ki so po mnenju avtorice škodljive za področje knjige. Najprej je nerazumljivo implicirano stališče, da JAK ne bi smela spreminjati sistema, kot ga je vzpostavilo ministrstvo za kulturo. JAK je bila ustanovljena kot samostojna in neodvisna strokovna institucija, njen program dela in finančni načrt najprej sprejme Svet JAK, nato ga pošlje v potrditev Ministrstvu za kulturo ter Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, od tam roma na Vlado RS. Ko ga sprejme slednja, je to temelj za delo JAK.
Naj tudi poudarimo, da predvsem ne razumemo očitka, da z razpisi JAK spodbuja »hiperprodukcijo in povprečno kvaliteto«, ne razumemo namreč z vidika, da so vendarle razpisi zaradi založnikov, in ne obratno. Čeprav se marsikdaj zdi, da novi in novi založniki rastejo ravno zaradi možnosti dostopa do javnih sredstev, dostop knjige bralcem pa jim je kaj malo mar. Založnik je pri nas lahko vsakdo, ki se za to odloči, kar pa ne pomeni, da mora to njegovo zasebno odločitev v celoti financirati država. JAK sofinancira knjige, ki jih izbere pristojna strokovna komisija; ostale so pač tveganje založnikov, ki so jih izbrali v svoj program.
JAK si od ustanovitve dalje prizadeva za dvig kvalitete in profesionalizacijo založništva - po vsebini je taka usmeritev posledica ugotovitev, da pri nas izhaja ogromno knjig in publikacij (prek 6.000 naslovov letno), kar je v načelu dobro, na spodbujanje kvalitete pa lahko vplivamo z javnim denarjem. Ker nam država v kriznih časih zagotovo ne bo dodelila več denarja, je pač treba najprej iskati rešitve znotraj danih postavk. Zdi se nam, da je bolje financirati manj naslovov z več denarja; se pri tem opreti tudi na stališča stroke o vrzelih/prazninah na knjižnem trgu, tudi na ta način manjšati pritiske na trgu in vzpodbujati knjižnice, da kupujejo več »knjig v javnem interesu« in ne po malo vsega, kar izhaja.
JAK se tako na razpisih kot v komuniciranju s strokovnimi in drugimi javnostmi na področju kulture srečuje z velikim številom predlogov, med katerimi se je treba smotrno in racionalno odločati za podporo.
Rezultati razpisov na spletni strani JAK (www.jakrs.si) ne potrjujejo navedb v komentarju o izrinjanju majhnih založb; nasprotno, JAK je z nižanjem pogoja števila izdanih knjig v t. i. programskem razpisu od 8 na 6 naslovov letno (še bolj) odprla vrata manjšim, kvalitetnim založnikom (na Ministrstvu za kulturo je bilo 19, na JAK je sedaj 24 programsko financiranih založb), naj navedemo samo humanistično-družboslovne založnike Studia humanitatis, Slovenska matica, Krtina, Sophia, KUD Logos, UZ Hyperion, idr., za katere najbrž ne bi mogla veljati niti oznaka veliki niti oznaka komercialni. Pri t. i. programskem razpisu JAK za obdobje 2010–2012 je prišlo do ločitve področij in posledičnega določanja ključnih nosilcev na posameznih področjih (knjižni program, revijalni program, mednarodno sodelovanje, literarne prireditve in razvijanje bralne kulture), s tem da lahko prijavitelji kandidirajo na vseh področjih programskega razpisa – tudi rezultati na drugih področjih programskega razpisa ne potrjujejo navedb o diskriminaciji majhnih založnikov/organizatorjev.
Vsi (neprogramski) založniki imajo možnost kandidirati na vseh letnih projektnih razpisih JAK, ki so namenjeni podpori posamičnim knjigam - če seveda izpolnjujejo pogoje. V rednem projektnem razpisu za leto 2011 (JR12- knjiga – 2011), ki ga posebej kritično omenja Emica Antončič, je JAK dejansko prepolovila število zahtevanih knjižnih izdaj na vseh področjih razpisa na (le) tri (3) knjige, kar se nam je zdelo res najmanj, kar lahko zahtevamo kot dokaz strokovne usposobljenosti za prijavitelje. Izjema je področje izvirnih slikanic, kjer je bil pogoj šest (6) izdanih slikanic v zadnjih treh letih. Usmeritev JAK na podporo knjigam za najstnike in slikanicam slovenskih avtorjev in slovenskih ilustratorjev je v skladu z ugotovitvami (in opozorili) Centra za mladinsko književnost in bibliopedagoške dejavnosti Pionirske knjižnice o hiperprodukciji del za otroke, zlasti slikanic, in nizki kvaliteti (kar polovica izdanih del za otroke in maldino v Priporočilnem seznamu, ki ga pripravljajo strokovnjaki in strokovnjakinje Centra, ne dobi pozitivne ocene). Na omenjeni projektni razpis za leto 2011 so založniki lahko prijavili več del kot doslej (ne le šest, ampak celo deset knjig, če seveda njihov knjižni program vključuje več zvrsti).
V komentiranju pa Emica Antončič zahaja tudi v protislovja z lastnimi stališči: ob vsem zavzemanju za male in nove založnike omalovažujoče omenja podporo »pesniški zbirki, ki jo v 200 izvodih izda kakšno društvo«, ugotavlja, da JAK popolnoma napačno domneva, da so »založbe, ki že vrsto let izvajajo isti program na nekem področju, tudi boljši in večjega zaupanja vredni izvajalci od tistih, ki tega še niso počele«. Torej predlaga, da JAK ne sofinancira založbe Aristej, ki že vsaj od leta 1994 zaproša in pridobiva javna sredstva, ampak raje »sveže in nekonvencionalne ideje« včeraj ustanovljenih založb?
Naj za konec dodamo: založba Aristej je sofinancirana na programskem razpisu za revije (reviji Dialogi in Analiza), na letni projektni razpis za leto 2011 je prijavila 5 knjig, strokovna komisija je podprla sofinanciranje treh del (ko je bila založba vključena v programsko financiranje Ministrstva za kulturo tudi na področju knjižnega programa v obdobju 2007–2009 ni vključila v program več kot treh knjig).
Za manjše in »nekomercialne« založbe sta skladiščenje in distribucija velik problem; mnoge knjige zelo hitro izginejo iz knjigarn in jih ni mogoče dobiti nikjer, oskrba kupcev po Sloveniji je pogosto neredna in za te založbe draga. Zato JAK pripravlja podlage za razpis za skladiščno-distribucijsko središče, ki bi omogočilo trajen dostop do vseh knjig in redno, za založnike cenejšo oskrbo kupcev po Sloveniji s knjigami. Tisk na zahtevo bo sestavni del te ponudbe (malim založnikom ostaja zelo veliko, tudi subvencioniranih – ki jih za drag denar natisnejo v prevelikih količinah – knjig neprodanih). Elektronska knjiga bo prej ali slej prišla k nam, toda »ekonomija obsega« in stroški pretvorbe besedil v bralne formate ter vprašanje urejanja avtorskih pravic ne obetajo hitrih rešitev
Komentar Emice Antončič, ki je nenazadnje dolgoletna urednica, znana po predanosti knjigi, razumemo kot dobronameren pogled na urejanje področje knjige z javnim denarjem, čeprav dejstva ne podpirajo njenih stališč in kritik. JAK bo še naprej, tako kot je počela v dosedanjem delovanju, spodbujala dialog med založniki in drugimi dejavniki na področju knjige ter bo ostala odprta tudi za realne in realistične predloge.
Vlasta Vičič, podsekretarka na Javni agenciji za knjigo RS
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
