pisma bralcev
Ustvarjal- nost v birokrat- skem oklepu
Emica Antončič
01. 09. 2011
Javno pismo Javni agenciji RS za knjigo
Ta zapis, ki želi biti kratka analiza politike Javne agencije za knjigo, kot se kaže po dveh letih njenega delovanja, je nastal na podlagi konkretnih izkušenj. V zadnjih dveh letih je namreč Založba Aristej, ki jo vodim, pri vsakem novem javnem razpisu JAK padla v kakšno sistemsko luknjo in zaradi kakšnega novega pogoja, ki ga je vnesla JAK v že prej obstoječi sistem javnega sofinanciranja na področju knjige, kot ga je v preteklosti izgradilo Ministrstvo za kulturo, s pripravljenim programom ni mogla kandidirati. Trenutno pravzaprav z več kot polovico pripravljenega knjižnega programa stojimo pred zaprtimi vrati oz. nimamo možnosti kandidirati za javna sredstva. Tu torej ne bo govora o odločitvah komisij in njihovi sestavi, kar je v preteklosti že vzbujalo polemike, ampak predvsem o samem sistemu oz. politiki na podlagi izkušenj neke založbe, ki je svojo prvo državno subvencijo pridobila davnega leta 1994 in je v sistemu javnega sofinanciranja knjig tako ali drugače že 17 let. S to analizo, ki se posveča samo nekaterim problemom (številne, tudi tiste, na katere sem opozarjala že ob ustanovitvi JAK – zapis je še dosegljiv na http://www.eurozine.com/articles/2007-05-21-antoncic-sl.html – pa pušča ob strani), skušam ugotoviti, kaj želi JAK z njimi doseči in kam peljejo slovensko kulturno politiko na področju knjige.
Najprej si oglejmo spremembe pri t. i. programskem, tj. triletnem razpisu na področju knjige. Zadnji v okviru MK za obdobje 2007–2009 je pod sklopom knjiga razpisoval področja: izdaja knjig, izdaja revij, razvijanje bralne kulture, organizacija literarnih festivalov, mednarodno sodelovanje. Posebni pogoji, ki so jih prijavitelji na celoten sklop morali izpolnjevati glede na svoje preteklo delovanje, pa so bili, da so v zadnjih treh letih izdali ali 24 knjig z razpisnih področij ali vsaj eno revijo v obsegu 50 avtorskih pol in najmanj 6 številk na leto ali vsako leto izvedli vsaj en literarni festival itd. Konkretno je to pomenilo, da se je na vsa področja lahko prijavila založba, ki je izpolnjevala pogoje preteklega dela samo oz. na vsaj enem področju. Poziv MK je tudi na začetku citiral Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki javni kulturni program definira kot dejavnost, ki je po vsebini in obsegu zaključena celota. Če je npr. založba izdajala revijo v zahtevanem obsegu, ni pa izdala 24 knjig v zadnjem triletju, je lahko kljub temu kandidirala tudi s svojim knjižnim programom, če je bil vsebinsko zaključena celota ali se je celo vsebinsko povezoval z revijalnim programom. Prav tako je lahko kandidirala za sredstva za organizacijo prireditve, ki bi bila vsebinsko povezana s knjižnim ali revijalnim program, čeprav se doslej z organizacijo takšnih prireditev ni ukvarjala. V pogojih, ki so se nanašali na obseg prijavljenega programa, pa so založbe smele zaprositi za najmanj 24 in največ sto knjižnih naslovov s področja humanistike in leposlovja ali najmanj ene revije v obsegu 50 ap in najmanj 8 številk itd. Če ta zadnji programski poziv MK primerjamo s prvim programskim razpisom JAK za obdobje 2010–2012, ki ga je nasledil, ugotovimo, da je JAK razpisala istih 5 področij, vendar jih je med sabo ločila, kar v praksi pomeni, da se založbe, ki na posameznem področju niso izpolnjevale pogoja o obsegu programa v preteklem obdobju, na to področje niso mogle prijaviti. In sicer so se na področje knjižne produkcije lahko prijavile založbe, ki so v preteklem triletju izdale najmanj 24 knjig s področja humanistike in leposlovja, za novo obdobje pa so morale prijaviti vsaj 6 naslovov, na področju revijalne produkcije pa založbe literarnih revij, ki izidejo najmanj šestkrat letno, oz. humanističnih revij, ki izidejo najmanj štirikrat letno, in za novo obdobje prijavljajo enak minimalen obseg, in podobno naprej tudi organizatorji prireditev. Založbe torej, ki v preteklem obdobju niso izdale 24 knjig, s svojim programom za novo triletje na tem razpisu niso več mogle kandidirati, prav tako so izgubile možnost kandidirati z revijami manjšega obsega. In če bi recimo založnik revije želel ob določeni priložnosti, vsebinsko povezani z revijo, organizirati prireditev s področja npr. mednarodnega sodelovanja, mu je bil dostop do javnih sredstev s takšnimi formalnimi razmejitvami onemogočen. Vsebinska zaključenost programa iz Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo se je s temi pogoji izgubila, prevladal je obseg. Manjšim založbam so se vrata zaloputnila pred nosom, pogoje so izpolnjevale samo še večje – bodisi tiste nekomercialne, ki so že v preteklosti prejemale sofinanciranje za tako velik obseg programa, bodisi komercialne, ki ustvarjajo dobiček na trgu, ki jim omogoča takšen obseg izdajanja.
Manjšim založbam je tako preostala še možnost prijave na vsakoletne projektne razpise, hkrati pa je postalo že jasno, da se morajo odpovedati obsežnejšim in zahtevnejšim izdajam (npr. prevodom s področja humanistike), ki jih je v okviru pogojev enoletnih razpisov izjemno težko ali nemogoče izvesti.
Toda JAK je začela spreminjati tudi projektne razpise. Pri pregledu teh sprememb se bom omejila na področje izdaja knjig. V razpisu za leto 2010 so bile spremembe delne: ob opisu področja razpisa so se pojavile navedbe nekaterih zvrsti, s katerimi se ni smelo kandidirati (npr. ponatisi, priročniki, zborniki, znanstvene in likovne monografije ipd.). Pogoj za nazaj je bil povečan: prijavitelj je moral v preteklem triletju izdati najmanj 6 knjig z razpisnega področja – pri MK leta 2008 še 5; obseg prijavljenih del pa zmanjšan: smelo se je kandidirati samo s šestimi naslovi – pri MK leta 2008 še z osmimi. Radikalen prelom pa je prinesel projektni razpis za letošnje leto. Področje izdaja knjig je bilo nenadoma razdeljeno na 4 podpodročja: 1. temeljna dela in ponatisi s področij svetovne književnosti, umetnosti in humanistike; 2. izvirna sodobna prozna, esejistična in dramska dela ter pesniške zbirke za odrasle; 3. izvirna in prevodna dela ter ponatisi mladinskih klasikov za najstnike (11–15 let); 4. izvirne slikanice slovenskih avtorjev in ilustratorjev. Med posebnimi pogoji se je bistveno spremenilo tudi število izdanih knjig, ki so jih prijavitelji morali izdati v zadnjih treh letih, in pa število, s katerim so smeli kandidirati: na prvem in drugem področju je bil postavljen pogoj 3 izdane v preteklem triletju, hkrati pa se je na 3 zmanjšalo tudi dovoljeno število kandidatur; na področju del za najstnike je bil pogoj 3 knjige za otroke in mladino v zadnjih treh letih, kandidirati pa je bilo mogoče samo z dvema; najostrejši pogoji pa so bili postavljeni na podpodročju slikanic: izdanih najmanj 6 slikanic v preteklem obdobju, kandidirati pa je bilo mogoče največ z dvema. Očitno je torej, da JAK načrtno zmanjšuje število naslovov, s katerimi je mogoče kandidirati, kar je v skladu z nagovorom direktorja JAK Slavka Pregla, ki je objavljen na spletni strani in ga je mogoče razumeti kot njegov programski tekst: »razumno nižanje števila subvencioniranih naslovov«. Tega pa JAK ne počne z izborom strokovne komisije na podlagi kriterijev kvalitete, ampak zapira vrata že pri vstopu tako, da postavlja kvantitativno omejujoče pogoje razpisov. S tem diskriminira majhne založbe pri možnostih dostopa do javnega sofinanciranja. Majhna založba na primer nima nobene možnosti, da bi – pa bi če napravila še tako odličen program – prišla do sofinanciranja večjega števila knjig, kot ji je dovoljeno kandidirati. Hkrati JAK zahteva, da ima ta založba na točno določenem področju že svojo kilometrino, kar pomeni, da je novincem vstop onemogočen, prav tako pa je starim založbam onemogočeno prehajati na nova izdajateljska področja. Način, na katerega želi JAK omejiti število sofinanciranih naslovov, je protisloven, saj prav s temi pogoji vzpodbuja založnike k hiperprodukciji: pogoj, da lahko z dvema slikanicama kandidirajo samo založniki, ki so v preteklih treh letih izdali najmanj 6 slikanic, je točno takšne vrste. Založniki preprosto morajo izdajati, če želijo izpolnjevati pogoje razpisov, pa četudi nimajo v nekem obdobju na razpolago vrhunskih del. Kdor dela ostro selekcijo avtorjev in del ter izdaja malo, je tako rekoč napravil založniški samomor glede dostopnosti do javnih sredstev.
Radikalne količinske omejitve projektnih razpisov JAK pa v sebi tudi skrivajo predpostavko, da so uredniki v večjih založbah boljši od urednikov v manjših in jim torej gre zaupati program, ter predpostavko, da so tiste založbe in druge organizacije, ki že vrsto let izvajajo isti program na nekem področju, tudi boljši in zaupanja vredni izvajalci od tistih, ki tega še niso počeli.
Kar preseneča v letošnjem projektnem razpisu, je zožitev doslej širokega področja humanistike in leposlovja do samih zvrsti oz. knjižnih vrst. Predvsem je to očitno na področju knjig za otroke in mladino, ki je bilo zoženo samo na slikanice in samo na knjige za najstnike, slednje v omejujočem razponu 11–15 let, kar je že s strokovnega vidika problematično, saj so starostne omejitve samo pomožno orodje knjižničarjev pri razvrščanju knjig glede na potencialne skupine bralcev, literarna veda pa jih zavrača. Uredniki vemo, da je mnogokrat zelo težko narediti takšno oceno (še posebej pri poeziji in starostni meji navzgor), starši in knjižničarji pa tudi vedo, da številni otroci berejo zunaj teh okvirov. Takšen ciljni razpis, še posebej ker je bil namenjen zgolj slovenskim avtorjem, je pravzaprav podoben literarnemu natečaju. Kako je z natečaji, pa tudi vemo: na njih dobiš natanko toliko, kolikor je pri avtorjih ustvarjalnega potenciala v tistem času in kolikor kvalitetnih avtorjev neko okolje sploh premore. Izsiliti se kvalitete ne da in ustvarjalnosti avtorjev ni mogoče podrediti birokratskim okvirom. Lahko se samo poberejo dela, ki so tisti hip na razpolago ne glede na kvaliteto.
Kaj naj bi na primer ob letošnjem projektnem razpisu napravila slovenski mladinski avtor, ki je ravno zdaj napisal odlično besedilo za otroke, ki pa ni besedilo za slikanico in tudi ni za najstnike – npr. zbirko pravljic, pesniško zbirko, dramski tekst ali (bognedaj) besedilo, ki se ga sploh ne bi dalo stlačiti v kakšen literarnovrstni predal – in njegova založba, ki ni med programsko financiranimi založbami? V glavnem imata tri možnosti. Prvič: avtor in založba lahko počakata in poskušata zadeti na loteriji, torej čakata, da bo v katerem od naslednjih let prišel naokoli kakšen ciljni razpis JAK, ki mu bo to delo po področju ustrezalo in na katerem bo založba izpolnjevala pogoje. Drugič: avtor se lahko odloči, da ne bo čakal, in odide h komercialnemu založniku v upanju, da bo ta pripravljen knjigo izdati v celoti z lastnimi sredstvi. Avtorju bo seveda uspelo samo, če bo tak založnik ocenil, da ima njegovo delo ustrezen tržni potencial in ne potrebuje subvencije. Ker pa bi avtor in njegova mala založba želela kandidirati za subvencijo, lahko predvidevamo, da že sama vesta, da na tržni osnovi knjige ne bo mogoče izdati. Tretjič: avtor lahko spet zapusti malo založbo, a se tokrat odloči, da skuša s svojim delom prepričati katero od založb, ki so uvrščene v triletno programsko sofinanciranje in imajo po sedanjih pogojih še edine možnost oblikovati program znotraj široko opredeljenega področja leposlovja. V tej verziji se bo avtor morda izvlekel, mala založba pa bo izgubila avtorja in knjigo. Opisani potencialni primer kaže, kako takšen ozek ciljni razpis (hote ali nehote) diskriminira male založnike pri možnostih kandidiranja za javna sredstva. Podobno zgodbo bi lahko ponovili še enkrat z malim založnikom, ki ima v rokah odlično besedilo slovenskega avtorja za slikanico, pa na letošnjem razpisu ni mogel kandidirati, ker ni izdal šestih slikanic v zadnjih treh letih.
Ciljni razpisi, kot je bil ta za slikanice, pa pomenijo glede na založniško prakso še nekaj: JAK se z določanjem žanra, s katerim se sme določeno leto kandidirati na projektnem razpisu, v odnosu do urednikov v malih založbah postavlja v vlogo nekakšnega nadurednika, ki skuša s pomočjo javnih sredstev usmerjati male založbe na tista področja, za katera se njej zdi, da jih je potrebno vzpodbujati. Tu se postavi vprašanje, ali je namen kulturne politike, da se Agencija spremeni v predpisovalko uredniških usmeritev, ali pa je njena naloga, da zagotavlja pogoje za raznoliko ustvarjalnost. Zanimivo postane, ko te nove ciljne razpise postavimo ob bok še enemu cilju iz nagovora direktorja Pregla, namreč oblikovanju »javno-zasebnega partnerstva za skladiščno-distribucijsko središče za knjižne programe v javnem interesu«, ki je našel svoj prostor tudi med predlogi ciljev za nacionalni program za kulturo 2012–2015 kot : »spodbujanje povezovanja združljivih delov založniškega procesa manjših založnikov: izgradnja skladiščno-distribucijskega središča za male založnike … « Postavlja se vprašanje o smiselnosti takšne investicije v časih, ko nove tiskarske tehnike omogočajo sprotne natise v majhnih nakladah in ko se približuje elektronska knjiga (razen če se s to investicijo ne bo reševalo kakšno že obstoječe zasebno skladišče), drugič pa se s tem načrtom potrjuje prej omenjena tendenca JAK, da prevzame vlogo nekakšne nadzaložbe nad malimi založbami ali morda celo nekaterih elementov nove državne založbe oz. vračanja k nekaterim starim modelom centralizacije.
Če se vrnemo k pregledu ciljev JAK, lahko ugotovimo, da je v teh dveh letih izpolnjevala zapisane načrte v zvezi z izboljšanjem položaja ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike, pri cilju »višati kakovost in strokovnost založniške produkcije v javnem interesu« pa ne. Ali bo letos JAK kaj znižala število subvencioniranih naslovov, ne vemo, o tem, ali so se kaj zvišali zneski subvencij, kot je tudi zapisano med cilji, pa tudi ni znanih podatkov. Iz lastnih izkušenj in primerjav s preteklimi leti, lahko rečem, da so se subvencije znižale, pa tudi objavljeni rezultati projektnega razpisa kažejo, da subvencija v najboljšem primeru pokrije zahtevani avtorski honorar za pisca besedila (kar je spet v skladu s ciljem izboljšati položaj ustvarjalcev), pri nekaterih otroških knjigah še del honorarja za ilustratorja, v veliko primerih pa sploh ne dosega višine honorarja, ki ga postavlja kot zahtevo do založbe. Založba mora tako sama investirati v preostanek honorarjev, grafično oblikovanje, tisk, distribucijo in promocijo ter uredniško in lektorsko delo. Pri nizkih nakladah to pomeni že zelo drago knjigo, kar pa ni v skladu z javnim interesom, ki naj se po zakonu »uresničuje z dostopnostjo kulturnih dobrin«. Javni interes se je torej s takšno politiko izgubil nekje med skrbjo za honorarje ustvarjalcev in višinami subvencij. Seveda lahko založba še s kakšnim varčevalnim ukrepom malo zniža prodajno ceno, ampak ker je knjigo treba pač natisniti, je mogoče privarčevati samo pri uredniškem in založniškem delu. V takšnih okoliščinah postaja uredniško, lektorsko ipd. delo v malih založbah že prekarno in tudi ni jasno, kako naj bi v takšnih okoliščinah »višali kakovost in strokovnost založniške produkcije«. Neuresničen ostaja tudi zapisani cilj vključevanja »neprogramskih stroškov založniških programov«. Zanj smo v debatah z JAK že ugotovili, da je problematičen, saj bi za njegovo uresničitev morali natančno določiti in razločiti, katere založbe naj bi bile do tega upravičene. Na osnovi formalno-pravne oblike organiziranosti založbe to ni mogoče. Sedanji sistem sofinanciranja tudi ne razlikuje med popoldanskimi ljubiteljskimi založniki in velikimi profitnimi založbami; subvencij so deležne tako pesniške zbirke v nakladi 2oo izvodov, ki jih izda kakšno društvo, kot knjige za otroke, ki jih v nekaj tisoč izvodih izda največja slovenska založba. Obstoječi sistem javne podpore knjigam torej ne razlikuje med profesionalci in amaterji ter med komercialnimi in nekomercialnimi programi. JAK je sicer začela zbirati podatke o prodaji subvencioniranih naslovov, vendar ni jasno, ali bodo založniki, ki dobro prodajajo, ali na drugi strani založniki, ki ne prodajo skoraj nič, kakor koli vzpodbujeni ali »kaznovani«. Zakon namreč pravi, da se javni interes uresničuje z dostopnostjo kulturnih dobrin, ne pa s številom kupcev ali bralcev – gre torej za potencialno razpoložljivost dela javnosti, ne pa za potencialno zanimanje javnosti za to delo. Tu smo torej na zelo spolzkem terenu, ki pa se že dotika vsesplošnega kaosa na slovenskem knjižnem trgu in bi zahteval posebno obravnavo.
Zato naj končam s sklepno ugotovitvijo, da se JAK pred navalom založb na javne razpise ter nezadovoljstvom tistih, ki menijo, da so bili po krivici zavrnjeni, skuša braniti z zmeraj bolj zaprtimi in formalnih ovir polnimi ciljnimi razpisi. Posledica tega pa ni samo nedemokratičnost pri možnostih dostopa do javnih sredstev, diskriminacija malih založb in ukalupljanje knjižne produkcije, ampak tudi vzpodbujanje hiperprodukcije in povprečne kvalitete na trgu. Zato končujem s pozivom JAK, da omogoči založnikom dostop do javnih sredstev na podlagi kvalitete in ne kvantitete in da jim v okviru subvencij tako kot avtorjem prizna pravico do plačila za njihovo strokovno delo.
Emica Antončič
direktorica in urednica Založbe Aristej Maribor, 31. 8. 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
