Mojca Kumerdej, pisateljica
Na koncu moram vedeti več, kot sem vedela na začetku
Foto: Matej Družnik
05. 10. 2011
Pisateljica in umetnostna kritičarka Mojca Kumerdej je pred kratkim izdala težko pričakovano drugo zbirko kratkih zgodb z naslovom Temna snov. V njej se avtorica skozi preigravanja številnih (psevdo)identitet loteva skritih vsebin človeka in univerzuma, ki ob spodnašanju najosnovnejši življenjskih koordinat, kot sta prostor in čas, vzbujajo tujost in negotovost. Knjiga pa je le eden od zaključenih projektov, ki je zaživel povsem samostojno in, po avtoričinih besedah, »vzporedno« življenje. Ob tem Mojca Kumerdej ostaja aktivna na področju kritiške refleksije sodobnega plesa, performansa in umetnosti novih medijev.
»Do sebe sem zahtevna. Do svojega pisanja imam višje kriterije kot do del avtorjev, o katerih pišem. S knjižno objavo sem počakala, da se je pisanje prečistilo, da so zgodbe dozorele. Kvantitete v umetnosti ne doživljam kot kvalitete.«
Po relativno dolgem času lahko vaše zgodbe zopet beremo v knjižni obliki. Kaj se je dogajalo vmes? Čemu tako dolg pisateljski premor?
V sedmih letih je bilo v raznovrstnem mnoštvu predvsem veliko niča. Tega niča se v Temni snovi lotevam zlasti v prvi in zadnji zgodbi, sicer ne neposredno avtobiografsko, ampak predelano skozi fabulo oziroma strukturo; s takšno potujitvijo in spremembo perspektive sežem bistveno dlje kot pa z avtobiografskim pristopom, saj presežem lastni partikularni svet. Kmalu po izidu zelo odmevne Fragme sem opazila, da nove zgodbe ostajajo v enakem univerzumu, ponavljanju same sebe, avtorecikliranju pa se trudim izogniti. Zgodbe, ki sem jih vključila v Temno snov, so nastajale v zadnjih letih – tudi takrat, ko sem mislila, da je na delu zgolj in samo nič, tudi v času molka.
Vaše knjige imajo praviloma pomenljive naslove, ki bi sodili v tisti marketinški nonsens »še več kot naslov«. Pri Fragmi smo (se) spraševali, kaj je »fragma«. Sedaj pa: Kaj je pravzaprav »temna snov«?
Z naslovom želim zaobseči izbrane zgodbe, a se obenem izogniti enoznačnemu pomenu in pojasnjevanju; optimalen naslov za zbirko kratke proze se mi zdi tisti, ki učinkuje tudi asociativno. Naslov Fragma mi je kapnil kar sam od sebe. Njegov močan pomenski naboj, ki je asociiral na fragment, razpoko, razloko, se mi je zdel absolutno pravšnji za omenjeno zbirko. Na predstavitvi v radovljiški knjižnici pa mi je knjižničar in moderator Rudi Meden povedal, da ima beseda fragma v stari grščini tudi dejansko omenjene pomene.
Do naslova Temna snov sem bila sprva rahlo zadržana, saj je nemalokrat uporabljen tudi izven astrofizike, a sem se zanj odločila, ker najbolje označuje enajst sicer heterogenih zgodb. V astrofiziki je temna snov hipotetični pojem. Na podlagi gravitacijskih vplivov naj bi poleg le nekaj odstotkov vidne snovi obstajali v vesolju temna, nam nevidna, nezaznavna snov in pa temna energija. Za nekaj podobnega gre v zbirki, v kateri se lotevam tistega večjega, zastrtega, nerazumljivega in nedoumljivega v nas in v svetu, ali natančneje – v tem, kar je. Liki v zgodbah se ubadajo z negotovostjo koordinat sveta, v katerega so bodisi vpeti bodisi iz njega izstopajo ali kakorkoli že štrlijo. Soočajo se s tem, da se domnevno samoumevni koncepti o življenju, bivanju in smrti lahko v hipu sesujejo in da jih vsak odgovor lahko nepredvidljivo spodnese. V Temni snovi je tako mnogo vprašanj, možnih odgovorov in pojasnil, ni pa nikakršne gotovosti in trdnosti. Najbolj radikalno sesutje svojega univerzuma doživita lika v prvi in zadnji zgodbi, ko se jima dobesedno zdrobita prostor in čas. Z razsulom časa, ko ni več jasno, kaj so pravi in kaj umišljeni spomini, se začne raztapljati tudi njuna identiteta.
V zgodbi Včasih Mihael molči si svet pojasnjuje mlada deklica. Pri tej zgodbi, ki je napisana skozi perspektivo devetletnice, sem bila še posebej pozorna, da sem ohranila védenje na ravni otroka in me ni odneslo bodisi v moraliziranje bodisi v pojasnjevanje, ki bi presegalo otrokovo doživljanje in zmožnost ubeseditve sveta. V tej zgodbi je ključna prav dekličina omejena zmožnost interpretacije sveta, saj ji na določeni točki, ki zadeva spolno zlorabo njene starejše sestre, zmanjka besed – prav na tem mestu tudi umolkne njen alter ego Mihael, glas vednosti v njenem notranjem dialogu.
Kako ste se prestavili v psihologijo devetletnega otroka? Najbrž ste morali zatajiti neko lastno védenje …
Med pisanjem je bil navzoč nekakšen glasovni razcep: ob dekličinem glasu in razmišljanju, pri katerem sem se osredotočila na strukturo sintakse, na ritem in na njen poseben odnos do določenih besed, je bil med pisanjem na delu drugi glas v vlogi nadzornika, ki je pazil na to, da me ni zaneslo, da ne bi v njen tok mišljenja vnesla česa, kar presega otrokovo zmožnost razumevanja in pojasnjevanja.
Prav zato sem to zgodbo dolgo odlagala in se k njej vračala, saj sem želela, da ne bi zdrsnila niti vsebinsko niti ritmično, obenem pa sem želela razpreti dekličino večplastnost, in sicer tako kot otroci doživljajo sebe, in ne kot jih doživljajo odrasli. Deklica je bistra, pozorna in občutljiva opazovalka, v nekaterih trenutkih pa tudi agresivna, kar je njena strategija preživetja.
Običajni pogled odraslih na otroke in otroštvo kot na obdobje nedolžne brezskrbnosti je naiven in temelji na potlačitvah. Pa s tem ne mislim le najhujših izkustev, ampak na povsem običajne izkušnje med odraščanjem, ko si morajo otroci izboriti svoje mesto v družini, šoli in med vrstniki, kar ni enostavno in zna biti zelo naporno in boleče, pa na pritiske, ki jih doživljajo skozi pričakovanja staršev, šole, okolice. Ni enostavno biti otrok. Žal je v mnogih primerih biti otrok celo čisti pekel. Ne nazadnje je otroštvo historični in kulturno pogojen pojem. Životarjenju nekajletnih brezdomčkov, prepuščenih samim sebi na cestah tretjega sveta, pa pojem otroštva niti ne bi mogli prilepiti.
Odrasli verjetno pozabijo oziroma potlačijo doživljanje otroštva zato, da lažje opravljajo starševsko vlogo avtoritete, ki za otroka skrbi in ga uči, kaj je zanj dobro in kaj ne, kaj je dobro nasploh in kaj slabo, kaj je resnica in kaj neresnica. Agrokultura ne vsebuje besede kultura po naključju, saj gre v obeh primerih za podobne prijeme – tako kot je treba obrezovati mlado drevje, ker v nasprotnem primeru podivja, nima plodov in torej »iz njega ni nič«, je treba skozi kulturo »obrezovati« odraščajoče otroke. To je hočeš nočeš neobhodno, vstop v kulturo terja davek, ki pa je bistveno nižji kot tisti, če vzgoja ne opravi svoje naloge – posledica tega so nepopravljive poškodbe, kar je tudi tema moje zgodbe Zdaj spita.
Kaj pa starševska volja do moči?
O, seveda, starševska vloga vključuje voljo do moči, s katero starši bolj ali manj spretno manipulirajo. Otroci potrebujejo avtoriteto, ki jo lahko preizkušajo, jo izzivajo in se ji upirajo, saj jim lahko prav zrela in nezlobna avtoriteta zagotavlja varnost in gotovost. V nasprotnem primeru, če ta gotovost umanjka, se začno izgubljati; brezobličen svet brez koordinat je grozljiv tako za otroke kot odrasle.
Če primerjam Fragmo in Temno snov, se mi zdi, da so zgodbe iz prve zbirke predvsem psihološke (če že ne psihopatološke) študije sodobnega individuuma, v središču je človek. V Temni snovi pa se odraslim človeškim akterjem pridružijo še druge identitete – roboti, otroci, mačke … Kaj so vam prinesle vse te »preobleke«?
Zame je ustvarjalni proces tudi epistemološki proces. Neposredni posnetki realnosti me ne zanimajo. Na koncu knjige moram vedeti več, kot sem vedela na začetku. Pa ne gre le za konkretno brskanje za specifičnimi informacijami, kadar se lotevam strokovne teme, ampak za védenje nasploh, za védenje o sebi, o svetu, o razno raznih sistemih. Radikalni prelom ali nova paradigma pa ne nastaneta tako, da v istem polju prestopimo z enega konca na drugega, ampak zgolj skozi prestrukturiranje samega polja. To pa najpogosteje ni prijetno, saj vključuje razrahljanje, če že ne razpad ustaljenih okvirov.
Partnerske odnose sem precej natančno obdelala v Fragmi, tako da teh vsebin nisem želela poglabljati. Tokrat so me zanimali načini dojemanja resničnosti in človekovi ter družbeni notranji robovi. Šele pozneje sem opazila, da se v zbirki pojavlja motiv dvojnosti oziroma podvojenosti, bodisi kot občutje biti tujec v samem sebi – pri čemer se postavlja vprašanje, s katere točke o tem sploh lahko govorimo oziroma se o tem sprašujemo – bodisi skozi zunanje motive, kot na primer v Vsiljivcu, ko gre za podvojenost med moškim in mačkom, ki ga moški doživlja kot svojega tekmeca.
Čeprav kritiki vašega proznega dela Krst nad Triglavom, te »epske študije nacionalne patologije«, ne vidijo v neposredni povezavi s Temno snovjo, pa se mi kljub temu zdi, da ste na sledi humorju in družbenokritični, ironični drži, ki ste ju razvili že v prvencu, v Fragmi pa ste ju nekoliko zaobšli na račun intimnih psihologizacij. Se motim?
Krst nad Triglavom je zelo specifično delo. Gre za kratek roman, ki je kratek predvsem zato, ker gre za formalno ponovitev Krsta pri Savici in naslonitev na njegove interpretacije. Med pisanjem Krsta nad Triglavom sem sploh odkrila, da imam humor, in to celo v mračnih stanjih, zato se čudim, od kod neki takšna duhovitost Temne snovi. Očitno med pisanjem živim vzporedno življenje.
Ali ste v procesu nastajanja zbirke kakšno zgodbo ali njen osnutek zavrgli?
Temna snov je izbor enajstih zgodb, ki so ustrezale konceptu, marsikaj pa sem popolnoma zavrgla.
Katera zgodba iz nove zbirke pa vam je najljubša?
Lahko povem, katera mi je najbolj zoprna. To je Program nacionalne obnove, negativna utopija, ki je postavljena v bližnjo prihodnost in v kateri državljani z vsem, kar imajo – a dejansko nimajo ničesar – pripadajo totalitarni, korporativistični družbi in so njena last v dobesednem, vulgarnem pomenu. Ta zgodba ni science fiction, ki bi imel korenine v prihodnosti, ampak so njeni zasevki v sedanjosti, le do skrajnosti razviti.
Gre za vprašanje, čigavo je človeško telo, ali smo dejansko lastniki svojega telesa ali pa ga nemara zgolj posedujemo. Obravnava odnos do ženskega telesa, ki je neprimerno bolj kot moško medikalizirano in sploh na udaru raznoraznih industrij. Taka korporativistična družba med drugim temelji na izdelanem konceptu reprodukcije, v kateri naj bi ženska odigrala svojo »najpomembnejšo«, primarno vlogo v korist naroda in v izogib narodovemu izumrtju. Poleg tega je v zgodbo vključen prezirljiv odnos do umetnosti, ki je v omenjeni družbi instrumentalizirana, in ga tematiziram tudi v zgodbi Siromaki. Ključno vlogo v ideologiji te zoprne družbe – upam, da ne naše prihodnosti – igra medicina. Na primer ideja o uzakonjenem brezprizivnem darovanju organov se mi je med pisanjem zdela dovolj brutalna in absurdna, da sem jo vključila v omenjeni totalitarizem, ko pa se je nekaj mesecev po objavi zgodbe v Večeru v javnosti pojavila zakonska iniciativa, po kateri naj bi bili vsi državljani Slovenije, ki ne bi izrecno zahtevali nasprotnega, potencialni darovalci organov po smrti, mi je postalo jasno, da je ta mračna prihodnost še bliže, kot sem si mislila, in da se bom morala tovrstnih tem lotevati tudi v prihodnje.
Kako ste našli pot do medicine?
Moje amatersko znanje o medicini je učinek prepleta radovednosti, občasnih napadov hipohondrije in nagnjenosti k interdisciplinarnemu razmišljanju. Do svoje hipohondrije imam v zadnjih letih sicer bolj sproščen in humoren odnos. Postavljanje amaterskih diagnoz s pomočjo interneta pa je moj prav poseben konjiček.
V pokoju boste torej po Pehtino varili zdravilne napitke in se ukvarjali z zelišči?
Na mojem vrtu res uspeva nekaj zelišč, vendar vrt nikakor ni moj fetiš. Ko rastlinam pripraviš ugodne razmere, rastejo same – včasih boljše, včasih slabše. Pomeni pa vrt tudi moj odnos do sveta, saj mi dobro polovico leta ni treba kupovati plastične zelenjave in umetnega sadja v trgovskih centrih. Verjetno bi si tudi v mestu uredila vrt – en tak vertikalni sistem, v katerem solata, blitva in peteršilj uspevajo na oknih. Če že ne zaradi drugega, zaradi eksperimenta, da vidim, kako (in ali sploh) bi to delovalo.
Tako kot me fascinirajo znanosti, tehnologija in medicina, pa verjamem, da je treba upoštevati in spoštovati tudi tradicionalno znanje različnih kultur. Zato se mi zdi nedopustno, da morajo od letošnjega maja zeliščarke za prodajo zelišč pridobivati certifikate, kot da bi pred nami živeli sami neuki idioti. Ampak v tem primeru niti ne gre za vzpostavitev dodatnega finančnega vira, iz katerega se napaja država, temveč za nadzor, ki ga v partnerstvu izvajata farmacevtska industrija in politika. Ta trend ni navzoč le v Evropski uniji, ampak tudi v Severni Ameriki in Avstraliji, kjer se širijo črne liste rastlin, ki zaradi zdravilnih, pa tudi halucinogenih ali kakšnih drugih učinkov ne smejo poganjati na zasebnih vrtovih – ne gre le za konopljo, tudi denimo za angelsko trobento, ki z velikimi trobentastimi cvetovi zaenkrat še legalno cveti na slovenskih vrtovih.
Sploh se mi zdi ideja, da se prepove naravo, absurdna, kar pa nikakor ne pomeni, da je iracionalna, saj je del izdelane strategije nadzora, ki se vse bolj zažira v zasebnost – tako v telo kot v mišljenje, gibanje in bivanje nasploh. Tudi telo je namreč stvar koncepta. Ajurveda in kitajska tradicionalna medicina temeljita na povsem drugačnih konceptih razumevanja telesa, kot telo pojmuje zahodna medicina. Med prvima dvema in medicinskim razumevanjem ni možno neposredno prevajanje, jih je pa mogoče interdisciplinarno misliti, povezovati in uporabljati, za kar sta potrebna miselni napor in drznost. Marsikaj, kar se nam zdi samoumevno, je drugi kulturi tuje. Velikokrat navajam raziskavo antropologa dr. Boruta Telbana o Ambonwarijcih na Papui Novi Gvineji. Ambonwarijci namreč nimajo izraza za telo in so vsaj za nas ljudstvo brez telesa, ker tisto, kar mi pojmujemo kot »telo«, povsem drugače koncipirajo. Koncepta pa sta tudi smrt in začetek življenja, kot tudi to, kaj, če sploh kaj, človeka čaka po smrti. Zakaj je abortus v krščanstvu prepovedan? Preprosto zato, ker po krščanski veri oseba nastane s samim spočetjem, v judovstvu pa oseba »nastane« šele dvainštirideseti dan po spočetju, zaradi česar ima judovstvo v nasprotju s krščanstvom manjše zadržke do terapevtskega kloniranja in poskusov z matičnimi celicami zarodkov. Absolutno nikakršnih zadržkov pa do omenjenih praks nima Kitajska, kjer so notranjosti laboratorijev za zahodni pogled šokantne.
Kakšen je sodobni odnos do telesa?
Če je bilo v preteklosti človekovo telo izpostavljeno božjemu očesu, je danes panoptično sekularno oko še zahtevnejše, da ne rečem bolj zlobno. Človekovo telo je trg, na katerem poslujejo farmacevtska in prehrambena industrija, pa modna industrija, zahodni in nezahodni koncepti dobrega počutja, mediji; verjetno sem izpustila še kako branžo. Omenjeni koncepti se med sabo bodisi dopolnjujejo bodisi so si v popolnem navzkrižju.
Medicina v navezavi s farmacijo odkriva nove bolezni, med katere sodijo tudi stanja, ki so še pred desetletji veljala za normalna, zdrava. Ni se lahko znajti med množico konceptov o zdravju, mladosti in lepoti, če naj pri vsem tem človek še uživa. Z užitki pa je že tako, da so pravi šele, ko zdrsnejo prek »zdrave« mere ugodja. Ne nazadnje pa so lahko tudi metode za doseganje oziroma ohranjanje lepote v nasprotju z razumevanjem zdravega življenja.
Čeprav se zdi, da je človek danes bolj svoboden v primerjavi s preteklimi stoletji, ko ga je motrilo božje oko, je danes človeško telo podvrženo še hujšemu nadzoru. Ob tem pa le ne gre posploševati, da je vse našteto tudi slabo. Marsikaj od tega omogoča podaljševanje življenjske dobe in kvalitete življenja, vendar bolj kot ne zgolj privilegiranim. Medtem ko v zahodnih demokracijah vendarle obstaja možnost izbire življenjskega sloga, so te izbire v nesekularnih družbah omejene ali absolutno nemogoče. Ni treba poudarjati, da jo najslabše odnesejo ženske.
Amalija Maček v spremni besedi k Temni snovi zapiše, da je zbirka tudi »hommage mačji vrsti«. To drži?
Gre za odnos do živali. Dve tretjini življenja sem živela s psi, v zadnji tretjini so v moje življenje vstopili mački, dejansko rešenčki. Odnos z mački in psi se precej razlikuje. Pri psih približno veš, katere besede razumejo, pri mačkih pa to ni čisto jasno in je njihova odzivnost odvisna od njihovega motiva ter odnosa s človekom. Poleg tega poteka komunikacija z mački na sublimen način, ki si ga ne znam pojasniti. Nemalokrat se zgodi, da se mi med pisanjem miselni tok prekine in se v njem pojavi eden od mojih mačkonov, ki se nekaj minut pozneje dejansko vrne s svojega pohoda in se pojavi ob meni.
Pred kratkim sem prebrala Derridajev tekst o pogledu živali, o mačjem pogledu. Derrida govori predvsem o sramu, ki ga je občutil, ko ga je golega v kopalnici motrila njegova mačka. No, s sramom smo v našem krdelu že davno opravili, je pa pogled živali še vedno neznanka. V zgodbi Vsiljivec namreč ne zvemo, kaj se mačku Thoru dejansko mota po glavi, pač pa gre za interpretacijo moškega, ki si Thora postavi na mesto svojega rivala. V nekaterih situacijah pa je pogled živali nedvoumen – pri živalih, ki so obsojene na smrt, in tistih, ki v stiski iščejo človekovo pomoč. Ali to prepoznaš ali ne, je odvisno od posameznikove občutljivosti in pripravljenosti za razumevanje drugega. Saj tudi ni drugače v medčloveški komunikaciji, le da živali ne manipulirajo tako, kot to počno ljudje. Do neke mere pa vendarle, ker je to del njihove strategije preživetja. Živali imajo določene sposobnosti, ki naj bi nam bile v preteklosti skupne, vendar naj bi ljudem bolj kot ne sčasoma zakrnele. Eden najzanimivejših fenomenov se mi zdi pogled, ki ga začutiš, ne da bi ga videl. In če se v takem trenutku nenamerno obrneš, vidiš, da nekdo vate zre. Prav to sem uporabila v zadnji zgodbi Kaca. In če že govorim o pogledu – pogled na trpinčeno ali mrtvo žival me povsem stre. V takih trenutkih me spreleti, da je na tem svetu bolečine ljudi in drugih živih bitij absolutno preveč in sama doslej nisem našla ne razlage ne koncepta, ki bi me prepričal o smiselnosti trpljenja.
Mačjeljubje je pri slovenskih literatih precej pogosto, npr. pri Svetlani Makarovič, Kajetanu Koviču, Mihaeli Hojnik … Gre morda za podobno psihologijo?
Pisanje je samotno in samozadostno početje. Podobno, kot so samozadostne pisateljice in pisatelji, so samozadostni mački, ki lahko ure in ure preždijo na istem mestu, malo dremajo, ali preprosto nekam zrejo. Mnogo pisateljic in pisateljev je, ne oziraje se na slog pisanja ali žanr, živelo ali živi s to živalsko vrsto, saj med njimi obstaja zelo simbiotičen odnos, v katerem pisatelj/-ica in maček bivata vsak zase, nato pa se v nekem trenutku spogledata, malce pokramljata in se pocrkljata, sicer pa si ne težita. Mački ne moreš biti gospodar, z njo si lahko partner. Kdor ima potrebo, da igra vlogo gospodarja ali nekomu soli pamet, je bolje, da si omisli psa, ki gospodarja rabi, podobno kot gospodarja rabi mnogo ljudi.
Ali bolečina v svetu raste ali gre zgolj za percepcijo vsakega posameznika?
Z leti se mi intenzivnost doživljanja stopnjuje, in to v vseh smereh žalosti in ekstaze. Po eni strani se senzibiliteta v zahodni civilizaciji povečuje; v evropskem prostoru je bila pred stoletji javna usmrtitev javni performans in družabni dogodek, danes (vsaj v Evropi) to ni več mogoče. Se pa v določenih kulturah še vedno dogaja npr. javno kamenjanje žensk, pa tudi ZDA niso tako daleč od omenjenih starih zabav, le da je prisostvovanje javnim usmrtitvam omejeno. Po drugi strani pa z medijsko nasičenostjo, z nasiljem in s katastrofami postaja pogled omrtvičen, kar je verjetno učinek človekovega obrambnega mehanizma, saj če bi se človek na vsako tragično novica čustveno močno odzval, bi verjetno znorel. Nasilje je del človeka, in prav kultura naj bi ga omejevala. Uspešno? Ne bi rekla, glede na to, da so mnogi neobčutljivi za nasilje v svoji sicer ne aktivni, zato pa pasivni drži.
Ali je moč to bolečino, to trpljenje kako omiliti?
Gre za različne ravni. Globalno svet obvladujejo strukture, v katere so zapredene korporacije, politika, vplivne družine, družbe in posamezniki. Večina lahko deluje na partikularni ravni in upa, da bodo učinki njihovega delovanja to raven celo presegli. Nedavno sem slišala, da z odmetavanjem plastenk v za to namenjene zabojnike dejansko kaj dosti ne prispevamo k ohranitvi okolja, se pa bolje počutimo. To je cinizem, ki temelji na distanciranem in hkrati »ziheraškem« odnosu do sveta, da ni vredno tvegati, saj se dejansko nič ne splača, če pa se zato bolje počutimo, pa tudi v redu. Najprej se sprašujem, kdo si takšno cinično distanco sploh lahko privošči, dejansko pa se skozi to kaže etični odnos do sveta. Cinizem me absolutno odbija, tudi tedaj, ko skuša proizvajati učinek duhovitosti. Cinikom, ki vselej pametujejo bodisi s pozicije žrtve bodisi vseveda, manjkajo strast, vizija in drznost. Ironija in samoironija sta nekaj povsem drugega. V ironiji je spodvita tudi avtorjeva pozicija izjavljanja, s čimer se z lahkoto identificiram, kar pa ne pomeni, da nisem v svojem entuziazmu včasih tudi naivna.
Nedavno sem gledala odlično francosko dokumentarno serijo o tem, kako je človeštvo zasvinjalo naš planet. Tako sredi Tihega oceana plavajo ogromni otoki plastike, ki pomenijo smrt za živali. Lani sem na festivalu Ars electronica videla fotografije mrtvih mladičev kormoranov, katerih želodci so bili napolnjeni z raznobarvnimi plastičnimi delci, ki jih kormorani zamenjujejo za rakce in z njimi hranijo mladiče. Ti mladiči z želodci, polnimi plastike, poginjajo zaradi podhranjenosti.
A vendarle na raznih koncih sveta posamezniki in skupine ljudi vsakodnevno in lastnoročno odstranjujejo človeško svinjarijo.
Na eno vprašanje pa nikakor ne najdem odgovora, in sicer, ali so odgovorni za nastajanje takšnih in drugačnih globalnih svinjarij tako zelo kratkovidni ali imajo nemara res tako visoke zidove, da jih nesnaga ne bo dosegla; ali pa so tako zelo pohlepni in brezobzirni, da se jim zdi to kolateralna škoda pri doseganju lastnih ciljev. Tovrstne arogance, brezčutnosti in pohlepa sem se lotila tudi v zgodbi Siromaki.
Torej narašča brezobzirni, uničevalni individualizem …
V zadnjem času se oglašajo tudi tisti, ki so še nedavno javno ali molče podpirali ekonomsko politične strukture, ki se zdaj razsuvajo. Pred leti je bilo zelo popularno javno napadanje umetnikov in kulturnikov kot družbenih parazitov. Te napade so določeni mediji tudi z velikim veseljem objavljali. Zdaj šele vidim, kako dosledno so ti pisci (večinoma ekonomisti) opravili hlapčevsko nalogo za oblastne strukture, ki so jim služili, in pozornost s pravih parazitov preusmerjali na omenjeno družbeno manjšino.
Ampak ne vidim, da bi se razmere kakorkoli radikalno spremenile, vsaj dokler se bodo kot samoumevne resnice nekomentirano javno izrekale določene izjave. Nedavno sem poslušala slovenskega mednarodnega svetovalca, da je treba menedžerje stimulirati. Ta mantra o obstoju kaste nedotakljivih se še kar naprej ponavlja. Poznam nekaj podjetnikov, ki jih žene ustvarjanje na njihovem področju, medtem ko je denar predvsem učinek njihovega dela, ne pa izvorni stimulans. V razloge za podplačanost določenih področij delovanja se na tem mestu niti ne bi spuščala, je pa razvidno iz honorarjev, kolikšna je dejanska družbena vrednost pisateljevanja. Mene za pisanje literature ne stimulira nič razen mojega lastnega notranjega imperativa. Za ostalo pisanje pa me, kot večino, še kako stimulirajo mesečne položnice.
Situacija, ki jo trenutno doživljamo, je učinek dolgoletnega medsebojnega stimuliranja menedžerjev in politikov. Drugi tak vseved je pred kratkim napisal, da bi morali politiki, preden pridejo na oblast, zaslužiti toliko, da ne bi več hlepeli po denarju, ko bi sprejeli politično funkcijo. Kakšna naivnost, da ne rečem bedarija! Koliko je to, »zaslužiti dovolj«? Kot da bi imel pohlep neko mejo! Sploh pa je ideja o premožnosti kot kriteriju za vstop v politiko, ki naj bi preprečila pokvarljivost človeške narave, naravnost idiotska. Idiotska tudi v pomenu stare grščine, po katerem beseda idiot pomeni človeka, ki se briga zgolj za svojo lastno dobrobit, medtem ko je brezbrižen do skupnosti, v kateri živi.
Recenzijske izvode Temne snovi je javnost razgrabila, tako da so zamudniki menda ostali praznih rok. Odzivov je bilo v dnevnem tisku že precej. Ste v vseh teh letih čutili pritisk in morda odgovornost do javnosti, ki po neki uspešni knjigi verjetno še bolj strogo spremlja pisateljev oziroma pisateljičin »naslednji korak«?
Zunanjega pritiska nisem čutila, je pa name pritiskal moj notranji birič. Od trenutka, ko sem oddala tipkopis Temne snovi in sem pozneje še pregledala korekture, sem glede knjige povsem pomirjena. Tudi ob njenem izidu me ni oblila nikakršna evforija. Veseli me, da je Temna snov izredno samostojna, da se tako rekoč promovira sama in meni ni treba veliko narediti, razen da se vsake toliko kje pojavim in kaj povem. Četudi je Temna snov zelo intimna, jo doživljam zelo potujeno in čutim, kot da živiva vzporedni življenji – ona se ima v tem trenutku boljše kot jaz, veliko se druži z ljudmi, bila je na morju in verjetno še kje, medtem ko sama bolj ali manj ždim za računalnikom. Dejansko pa je Temna snov od oddaje tipkopisa že moja preteklost.
Kako spremljate kritiške odzive na lastno ustvarjanje glede na to, da se sami pojavljate v obeh vlogah – v vlogi pisateljice in umetnostne kritičarke?
Analitična interpretacija besedilo razpre, v tem razprtju je marsikaj, kar ni bil moj namen, ampak je učinek povezave mnogoterih tekstualni prvin. Zelo dobro vem, da je pri pisanju ocene pomemben obseg besedila, a tudi v krajših formah je možna natančna interpretacija. Kritiških zapisov ne doživljam osebno, ampak kot zapise o mojem delu, o tem, kar je hkrati več in manj od mene. Nisem patetično navezana na svoje knjižne objave, nasprotno, želim, da obstajajo tudi brez moje navzočnosti. Ker se sama ukvarjam s kritiko na področju plesa, performansa in umetnosti novih medijev, pa vem, da se včasih avtorju ali avtorici lahko kak projekt ponesreči, a tudi spodletel projekt je lahko pot do naslednjega, uspešnega projekta. Ustvarjalni procesi so lahko zelo zvijačni, kar sem izkusila tudi sama v zadnjih nekaj letih.
V kakšnem smislu zvijačni?
Do sebe sem zahtevna. Do svojega pisanja imam višje kriterije kot do del avtorjev, o katerih pišem. S knjižno objavo sem počakala, da se je pisanje prečistilo, da so zgodbe dozorele. Kvantitete v umetnosti ne doživljam kot kvalitete. Vse teže prenašam blef, pomanjkanje ali celo odsotnost vsebin, ki bi sicer skozi avtorjevo izkustvo presegale njen ali njegov partikularni svet, in površne izvedbe projektov na ravni polizdelkov. Pa ne gre za to, da me po desetletjih spremljanja umetnosti ne bi moglo nič več vznemiriti, kaj šele presenetiti; razlog tiči drugje – v hiperprodukciji. Četudi drži, da se s povečevanjem produkcije povečuje možnost nastanka vrhunskih projektov, pa se zaradi ohlapnosti kriterijev lahko v javnosti pojavi marsikaj, četudi bi bilo za avtorje bolje, da bi projekt ostal med stenami studiev. Mnogi avtorji ne razumejo, kako zelo sta v umetnosti pomembni redukcija in selekcija, brez njiju je nemogoča konsistentna struktura.
Ob marsikaterem projektu se tako vprašam, od kod avtorjem samozavest, kako to, da ne uvidijo šibkosti in pomanjkljivosti svojega dela. Toda ustvarjalci so del sistema, ki tako pri nas kot v mednarodnem prostoru podpira zlasti poceni majhne in srednje produkcije, s katerimi je tudi lažje in ceneje gostovati na festivalih in v gledališčih, ki so člani določene mreže, poleg njih pa so v te mreže vpleteni tudi mnogi kritiki, ki jih je mogoče zelo hitro zadovoljiti. Nemalokrat tako umanjka utemeljena konstruktivna kritika, ki bi vzpostavila kriterije. Po drugi strani pa se večina avtorjev s tako majhnimi sredstvi težko za dlje časa posveti ustvarjanju lastnega projekta, v dveh mesecih ali pa še manj, medtem ko morajo za preživetje sodelovati še v kaki predstavi drugega avtorja, je težko ustvariti presežek, seveda pa se tudi v tej gmoti pripetijo izjemno zanimive predstave, med njimi tudi kak presežek. Glede na to, da se sama preživljam s publicistiko in pisanjem kritik, svojo literaturo lahko odlagam, prelagam in medim, v uprizoritvenih umetnostih pa morajo avtorji, ki jim to pomeni preživetje, neprestano ostajati na sceni, da lahko kandidirajo na domačih in mednarodnih razpisih. Tako je danes kulturne produkcije mnogo več kot umetniške kreacije.
So torej kritiki premalo argumentirani ali je njihov glas preslišan?
Pa saj kritiki nismo ne vem kako vplivni. Izobraženi in argumentirani kolegi, ki pokrivajo področje resne glasbe, podprto z neprimerno več denarja kot področja, o katerih pišem jaz in so domena neodvisnih zavodov, leta in leta opozarjajo na nekatere programske šibkosti, a so odgovorni na njihova pisanja imuni.
Pisanje kritik ni enostavno početje, saj moraš ohranjati svoje kriterije in s tem tudi pozicijo, ne oziraje na dejstvo, da kakega avtorja dobro poznaš, da si z njim celo v kakih bližnjih stikih. Če v teh primerih popustiš, vsaj za nekaj časa izgubiš kredibilnost, se pa kaj takega lahko hitro pripeti, četudi z leti sicer vse težje. Nikdar ne pišem s pozicije vseveda ‒ kritika naj bi bila argumentiran subjektiven razmislek, ki presega kritikov osebni okus. Tako lahko spišem naklonjeno kritiko o projektu, ki mi sicer vsebinsko in estetsko ni ravno blizu, je pa kot tak dosledno domišljen in izveden.
Čemu potemtakem sploh kritiška refleksija umetnosti?
Refleksija je pomembna sama na sebi. Ko se mi že zazdi, da mojih kritik, razen avtorjev in njihovih kolegov, prijateljev in sorodnikov, ne bere nihče, pa v kakem drugem kontekstu, na primer ob predstavitvah moje literature, slišim, da ljudje, ki jih zanima umetnost, spremljajo tudi refleksijo o umetnosti. Slovenski medijski prostor je takšnim refleksijam vse manj naklonjen. Več kot poldrugo desetletje sem redna zunanja sodelavka kulturne redakcije Dela in Sobotne priloge. V tem obdobju so se razmere zame in za moje kolege, ki so prav tako honorarni sodelavci, bistveno poslabšale. V zadnjih letih smo se soočali s situacijo, ko je Delo zelo skrčilo sredstva za izplačila honorarjev. To, da Delo, ki se oglašuje kot osrednji slovenski časopis, ne najde ustrezne vsote denarja za dolgoletne zunanje sodelavce, ki določena področja kontinuirano spremljajo in reflektirajo, se mi zdi slabovidno in omejeno, obenem pa razumljivo, saj je to učinek umanjkanja dolgoročne vsebinske vizije, ki nasploh manjka v slovenskem prostoru. Takšno ozko razmišljanje mi je, glede na to, da sem občasno megaloman, izjemno tuje.
V minulih letih so bila izplačila naših honorarjev pokrita iz sredstev, ki jih je kulturna redakcija Dela pridobivala na razpisu za pluralizacijo medijev ministrstva za kulturo. Slišim, da letos kulturna redakcija teh sredstev ni prejela. Kaj to natanko pomeni, ne vem, a zanesljivo nič dobrega. Pred leti smo bili kritiki v podobni situaciji določeno obdobje omejeni na dve do tri kritike mesečno, sama tedaj o večini aktualnih projektov nisem pisala. Paradoks ni le v tem, da se osrednjemu časopisu ne zdi vredno nameniti spoštljive vsote sredstev za refleksijo o umetnosti, ampak tudi v tem, da nas ministrstvo za kulturo, ki nam je dodelilo status umetnostnih kritikov in nam tudi plačuje prispevke, obenem ignorira pri dodeljevanju sredstev iz omenjenega razpisa za pluralizacije medijev. Poleg tega gre za verižno reakcijo: brez denarja ne bomo pisali recenzij, umetniki, ki kandidirajo na razpisih ministrstva, kjer so in bodo pomembno merilo prav recenzije, pa le-teh ne bodo mogli prilagati. V slovenskih medijih se trend od reflektiranih vsebin vse bolj nagiba k bolj komunikativnim zapisom, ki ne presegajo informativnosti in oglaševanja. Vse kaže, da bi bili lastniki medijev in njihove uprave še najbolj zadovoljni, če bi imeli zaposlene računalniške protokole in algoritme, ki ne bi pomenili t. i. stroškovnega mesta.
Slovenski knjižni trg je v primerjavi z drugimi majhen in nekonkurenčen. Je situacija na slovenski plesni sceni »boljša«, glede na to, da gib ni vezan na jezik naroda?
Ne gre le za kod oziroma jezik, pač pa mora biti avtorjevo delo predhodno umeščeno v domači kontekst. Tujce najprej zanima, kako avtor in njegovo delo kotirata v domačem prostoru.
Je torej komunikacija med »konteksti« pri plesu kljub temu lažja?
Ne bi rekla. Tako kot je v samem umetniškem delu pomembna struktura, je struktura pomembna tudi v organiziranosti sistema produkcije in promocije. Zelo učinkovito v mrežah delujeta Iztok Kovač z zavodom En Knap v Španskih borcih in Matjaž Farič, ki mu je s trmo uspelo vzpostaviti izvrsten mednarodni plesni festival Fronta v Murski Soboti. Tudi drugi slovenski ustvarjalci delujejo znotraj mrež, ki povezujejo različne regije. Mrežno povezovanje zavodov, gledališč in festivalov je izredno učinkovita strategija, saj tako lahko centri iz različnih regij in držav kandidirajo za evropska sredstva, obenem pa mreže ustvarjalcem omogočajo mednarodna sodelovanja in gostovanja.
Kakšne so konkretne tegobe slovenske plesne scene?
Dvoran je zdaj kar nekaj – Stara elektrarna, Španski borci, Kino Šiška, Plesni teater Ljubljana, Glej, tudi Cankarjev dom. Primanjkuje pa vadbenih prostorov. Drugo tegobo predstavlja sistem financiranja, kar velja tudi za druga področja umetnosti. Na razpisih ministrstva za kulturo bi morala obstajati hierarhija, in sicer za uveljavljene avtorje, za začetnike, in tiste vmes. Medtem ko bi vrhunski ustvarjalci kandidirali za višja sredstva, bi še neuveljavljeni avtorji z manjšimi sredstvi prej in pogosteje prišli do svojih projektov.
Ste tik pred odhodom na festival Ars electronica v Linzu. Kaj je tako intrigantnega v sodobni medijski umetnosti?
Vsebine in načini, s katerimi se umetniki, ki v svoje delo vključujejo znanost in tehnologijo, lotevajo občih človeških vsebin, ki zadevajo nastanek sveta in strategije preživetja človeka, katerega narava kot tudi njegovo okolje postajata vse bolj predelana. Slednje že petnajst let spremljam predvsem v Galeriji Kapelica, občasno v mariborski Kibli, zadnje leto tudi v novi galeriji Aksioma. Ars electronica je mainstream festival, na katerem prevladuje povprečje, se pa vsako leto pojavi nekaj prodornih del in vizionarskih idej. Na festivalu, vsaj v njegovem umetniškem delu, se pojavljalo tudi avtorji, ki niso fascinirani zgolj s tehnologijo, ampak se s tehnologijo in z umetniškimi pristopi lotevajo ključnih družbenih, pa tudi intimnih vsebin. Letošnji festival je posvečen Evropski organizaciji za nuklearne raziskave CERN. Ali bi si kot avtorica Temne snovi sploh lahko želela lepše teme?
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
