Dvajset let pozneje
O izgubljenem času
Foto: Simon Stojko Falk
26. 12. 2012
Izgubljeni čas – kaj hočem povedati s tem? Kateri čas naj bi bil izgubljen? Najbrž ne tistih zadnjih dvajset let, v katerih smo nekateri po svojih najboljših močeh (in seveda z dobrimi nameni) storili, kar smo vedeli in kakor smo znali, in se pri tem uspešno postarali; in so drugi – mislim mlajše – dozoreli ali preprosto samo odrasli? In kaj se je medtem zgodilo z državo, ki smo jo s precejšnjim soglasjem in z veliko sreče ustanovili pred dobrima dvema desetletjema? Kam nas je pripeljalo?
Zadnje čase je pogosto slišati kompetentne ljudi (celo ekonomske eksperte; ti so, če ne štejem politikov, najglasnejši), kako v en glas ugotavljajo, da tako globoko v depresiji (»krizi«) še nismo bili in da se tudi nič ne ve, kako bo z nami (z našo polnoletno državo) v prihodnje. Na koncu predora, kot se radi izražajo z obrabljeno metaforiko, se ne kaže nobena luč; razen tiste na vlaku, ki nam drvi naproti, se s podobno slabim humorjem posmehujejo drugi. Danes je glavna slovenska zadrega upravljanje države, poudarjajo oboji – njeni upravitelji, desni enako kot levi, so državo v zadnjih letih prignali na beraško palico. Da bi bila stvar še hujša – depresija ni le gospodarska in politična: majejo se temelji (kvalitete, vrednote itd.), na katerih stojimo, megli se vizija naše skupne prihodnosti. Človeka obhaja tesnoba, vedno bolj neprijetno se zdi, da lastni državi samí sploh nismo dorasli. Ali drugače: zmeraj manj vemo, kaj počnemo ali hočemo početi sami s seboj. Danes, ko vsaj ustavno-pravno, pragmatično, ni več vprašanje, kaj bodo drugi počeli z nami, postajamo problem sami sebi. – Ali kot je nedavno ugotavljal minister iz trenutne vladajoče nomenklature (odgovoren za štiri bazične, na neki način konstitutivne nacionalne resorje: za kulturo in znanost, kompletno izobraževanje od osnovne šole do univerze in povrh še za šport!), ugotavljal prostodušno pred avditorijem v tržaškem zamejstvu, je naša težava v tem, da »nam skoraj nič ne gre od rok«; še huje – »da v tej državi komaj, komaj shajamo skupaj. Če sploh.« Se pravi, da je kriza med Slovenci res globlja in da problem ni le v lahkomiselnem razmetavanju fiskalnega denarja (v preteklosti), saj celo minister, ki ima škarje in platno v rokah (in ki je skupaj s tovarišijo trdno odločen, da bo zdaj zapravljanja konec), izjavlja – da mu ni znano, »kaj nas sploh še drži skupaj v tej državi«.
Je bilo tistih dvajset (in toliko) let, odkar imamo Slovenci – nota bene: v svoji pretežno le »literarni« zgodovini prvič – lastno, po vseh mednarodnih principih priznano, po vseh veljavnih protokolih legitimno državo, je bilo torej teh dvajset let zapravljenih? Je to tisti izgubljeni čas?
V nasprotju z ministrom, ki se sklicuje na svoj »napredni konservativizem« (in pri tem mimogrede na »slovenske literate« oz. njihove nacionalne zasluge), se sam nimam za konservativnega človeka, na neki način tudi za naprednjaka ne. Kot nestrankarskemu »slovenskemu literatu« – vendar ne apolitičnemu – »državljanu te dežele« (Marijan Kramberger) mi kar naprej prihaja na misel neka značilna slovenska zgodba. Prvi jo je povedal Ivan Cankar v Hlapcih, govori pa nenavadno razvidno in obenem na pretresljivo duhovit način o splošnih potezah našega psiho-socialnega značaja: tako o slovenski neznosno lahki prilagodljivosti in defetizmu kot o naši tradicionalni zavrtosti in čudni notranji blokiranosti. Od nastanka tiste Cankarjeve »drame v petih aktih« je minilo več kot stoletje, njena vizura kolektivnega sveta (in duha) na Slovenskem pa ostaja kljub temu enako nazorna in plastična, zgodba, ki jo pripoveduje, nič manj natančna, kakor je bila pred sto leti. S tem se nemara v drugačni luči kaže znano latinsko spoznanje, da tempora mutantur (nos et mutamur in illis) – časi se resda spreminjajo, da pa se »mi« ne spreminjamo skupaj z njimi, temveč ostajamo kar naprej enaki. Da smo še vedno prav takšni (recimo »napredno konservativni«), kot smo bili na volitvah v kranjski deželni zbor na začetku 20. stoletja. Rekel bi, da je slovensko v tej Cankarjevi drami tako rekoč vse, tudi to med drugim, da ji Slovenci celo desetletje nismo dovolili na gledališki oder (Schwentnerjeva knjižna izdaja 1910, prva uprizoritev v Trstu 1919).
Zgodba je stara torej sto let. In čeprav je nemara na široko znana, jo bom tukaj s svojimi besedami ponovil še enkrat. Takole gre:
Na odru ima Cankar najprej skupinski portret tipičnih oportunistov – učiteljev – svoje dobe, na hitro začrtano sliko njihove skupinske morale oz. politične pameti. Izvemo, da je vladajoča stranka na volitvah doživela poraz: »naprednjake« so z zmagoslavno večino porazili »črni«; vidimo, kako učitelji (»volilno telo«) zdaj bliskovito in z dobro mero cinizma spreminjajo dosedanje »tako imenovano prepričanje« (v zbornici obesijo razpelo in iz šolske knjižnice na hitro pomečejo sporne avtorje). Najbrž jih je življenje naučilo – enako, kot je Slovence naučila zgodovina? –, da je treba biti previden in »uvaževati razmere«, se kar naprej prilagajati, preživeti, naj stane, kar hoče. Ali kot sarkastično pribija Cankar: volilno telo ima zmeraj prav, »volja narodova« je »tako rekoč sveta volja«, ne le klerikalci, tudi naprednjaki so »tako rekoč majke domovine sinovi« itd. Glavni junak, učitelj Jerman (nekak Cankarjev alter ego?), je črna ovca. Volitve ga puščajo ravnodušnega: »Če izvolijo same svetnike, ali pa same cigane, moja suknja ne bo nič manj zakrpana in moji podplati nič bolj celi,« reče, prepričan, da gre pri tem v bistvu za teater, ki ga prirejajo stranke, da bi prišle na oblast; v resnici pa se z njimi ne spremeni veliko več kot nič. Cankarjev junak pribija s klicajem, na videz prepričljivo – ne stranke, pač pa »narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar!«, šele potem bo drugače …
Težava je v tem, da se Jerman v prostem času ukvarja »z zgodovino slovenskega naroda« in da za dobo protireformacije z defetistično jezo ugotavlja: »Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhál. In mi smo vnuki svojih dedov.« Nekoč me je pokojni urednik Naših razgledov Štefan Kališnik opozoril na vprašanje, kateri »narod« si bo pisal sodbo sam, kaj je s tisto »drugo polovico«, ki v 17. stoletju ni pobegnila?
Cankarjev junak poskuša razrešiti problem, narediti, da Slovenci ne bomo več »vnuki svojih dedov« – ustanovi »izobraževalno društvo«, ki naj »iz hlapcev naredi ljudi«, pokaže narodu pravo pot, spremeni – skratka – njegov pasivni, konformistični značaj. Pridobiti skuša ljudi in v krčmi skliče zborovanje, nastopi z ognjevitim govorom, a si ljudje ne dovolijo soliti pameti. Jermana izžvižgajo, iz množice, temne množice, prileti kamen in ga zadene v čelo. Zdaj se Jerman ponižan in jezen umakne: »Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem! Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet devetkrat zaklenjeno!« In sklene, da ne bo več »zboroval«. – To je hitri konec Jermanove drugačnosti in vse njegove svobodomiselnosti, poraz njegovega upanja in vere v osvobojene Slovence. Zdi se, da se mu je sesul svet, iz miznice potegne revolver, da bi se razočaran ustrelil, vendar si zadnji trenutek premisli in se vsemu navkljub odloči – »za življenje, za novo življenje«. Drugače povedano: na koncu Cankarjev junak resignirano spozna, da mora tudi sam, enako kot drugi, »uvaževati razmere« – in pristane na kazen, ki mu jo za nepokorščino naloži nova oblast: postati mora učitelj v podružnici nekje v hribih Bogu za hrbtom, »na Goličavi«.
Ta žalostni finale pomeni, da se Jerman odpove vélikemu načrtu, svoji fiksni ideji, iz hlapcev narediti ljudi, spremeniti slovenski nacionalni značaj ipd., in pristane na stvari, kakršnekoli že so. Spozna skratka, da ne gre, kadar ljudje nočejo; ne gre na silo, če sami zavračajo »očiščenje in pomlajenje«. – Jermanovo spoznanje o »smrdljivi drhali« je treba vzeti seveda cum grano salis. Tudi ni moj namen širiti njegovega defetizma, čeprav je še kako res, da si »narod« vedno piše sodbo sam – vsaj v parlamentarni demokraciji ima »volilno telo« zmeraj prav (tudi kadar se moti). Kar danes, ko so časi drugi in je »kriza«, ne more pomeniti nič drugega kot to, da imamo oblast (državo), kot si jo zaslužimo, čeprav ne moremo biti zadovoljni z njo – naredili smo si jo sami …
Tako je bilo to pri Cankarju pred sto leti in podobno je na Slovenskem še dandanašnji. Med glavnima političnima blokoma – med »frakom« in »talarjem«, pogojno rečeno – so idejno-ideološka nasprotja enako neizprosna in ekskluzivna, volja po kompletnem – total(itar)nem – obvladovanju družbenozgodovinskega prostora na obeh straneh enako trda in brezobzirna. Eni in drugi še vedno govorijo o razdeljenem – »na smrt sprtem« – narodu, pa čeprav ljudje »v tej državi« strpno in solidarno živimo drug z drugim svoje vsakdanje življenje. In se tega očitno prav dobro zaveda tudi strankarska posadka (desne provenience), ki trenutno upravlja državo, saj se je v koalicijski pogodbi celo izrecno zavezala, da bo prenehala s polarizacijo oz. brezplodnim ponavljanjem idejno-ideoloških delitev. Res pa je koalicija, brž ko je prevzela komandne položaje, pogodbo že tudi prelomila ter začela sama na novo poglabljati idejno-politične razlike. Najprej simbolično – s tem, da je na državni proslavi prepovedala zastave z rdečo zvezdo, preimenovala kasarne, ki so desetletja nosile partizanska imena (ker da je treba enkrat za vselej prekiniti s komunizmom oz. »kontinuiteto«) itd., nato pa tudi s stvarnim »čiščenjem« družbenega prostora. Vzela je npr. »nezaslužene« (doslej seveda veljavne) pokojnine uslužbencem razpadle Jugoslavije, borcem enobeja in celo vojnim žrtvam, obenem pa tudi zaslužnim umetnikom, športnikom idr. Zapovedala je strogo varčevanje po dolgem in počez, krčenje »potrošnje« v tako imenovanem javnem sektorju; z arbitrarnim zmanjševanjem proračunskih sredstev postavila v slepo ulico razvoj najstarejše Univerze (in izobraževanja sploh), napovedala je »kadrovsko prestrukturiranje« nacionalnih umetniških in znanstvenih institucij, zmanjševanje plač in odpuščanje, restrikcijo državnih subvencij »neprijaznim« ustvarjalcem, po tihem zapretila s cenzuro. In v javnosti seveda vzbudila nelagodje in proteste, predvsem pa na ideološki osnovi spet razdvojila ljudi.
V globalno zaostrenih razmerah se pred Slovence zmeraj bolj postavlja vprašanje, kako danes in jutri (če zapišem po Trubarjevo) sploh »stati in obstati«? Kako brez usodnih poškodb preživeti, ko so se zaprle perspektive in je prihodnost negotova, ko stiska najgloblje prizadeva najbolj produktivne mlade ljudi, da ostajajo na cesti, obsojeni na izkoriščevalske (in poniževalne) prekerne zaposlitve, da zaskrbljeni, vse bolj ogorčeni in defetistični, vse bolj množično odhajajo za mejo (ki je v Evropi več ni)? Odhajajo seveda proti svoji volji, ker v mejah svojega jezika (naroda) zase ne vidijo več produktivne šanse; odhajajo, preprosto in logično, podobno, kot se to bere pri Prešernu: če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo … Zato, ker nočejo, ker ne morejo pristati na načelo, ki so ga politični veljaki začeli de facto uveljavljati že kmalu po tistem, ko smo na Slovenskem prekinili s »socializmom« in si organizirali državo po svoje – da namreč ni važno, če si pismen, pač pa to, da si »naš«?
Medtem ko se izobraženi mladi »kadri« poslavljajo, Slovenci v svoji mali domovini širimo prostor za nove, zasebne univerze, češ da je treba »implementirati konkurenčnost«. Z nacionalnega vidika se zdi lahkomiselno ali vsaj negospodarno: imeti univerzo na vsakih 75 kilometrov, hkrati pa v imenu varčevanja obstoječim – javnim – fakultetam tako drastično zmanjševati količino denarja, da so ogroženi celo verificirani študijski programi. Bodo zdaj potrebne šolnine tudi tod? Kar bi bil na dolgi rok spet samouničevalni faux pas, za povrh v čednem nasprotju z veljavno zakonodajo. Pri tem nove fakultete niti ne odpirajo kakih zelo inovativnih, prebojnih smeri, saj z »uporabnimi študijami« v glavnem le variirajo znane, že uveljavljene. Pa pri tem ne gre samo za študente – ti najbrž vedo za kvaliteto te in one diplome in znajo izbirati, ampak tudi za učitelje (predvsem raziskovalce), ki si najbrž ne naredijo validnega imena po dekretu, od danes do jutri. In kdo bo profesorjem podeljeval nazive; bodo pri akreditacijah, reelekcijah in napredovanjih prednjačili tisti, ki so »naši«? Saj najbrž nočemo, da na Slovenskem nazadnje sploh ne bi bilo več nobene brezplačne javne univerze?
In naprej in sploh, ko je parola dneva tisto brezupno linearno »zategovanje pasu«, ko hočemo »vitko državo«, naj stane, kar hoče, obenem pa radodarno mečemo denar skozi okno (na primer za vojaško opremo, vojaške »misije« v Aziji ipd.) – kaj naj si misli in kaj lahko stori državljan te dežele, ko gleda pohlepno egoistično polaščanje, vse tiste pridobitniške goljufije, ki so se na Slovenskem na široko razmahnile v zadnjih letih, divje lastninjenje in uničevanje podjetij, predvsem pa tisto predrzno pometanje z ljudmi, ki ostajajo na cesti odpisani, oropani vsega – vse tiste čudne »tajkune«, ki vršijo svoje mahinacije ne le brez etičnih skrupulov, ampak očitno tudi z bolj ali manj prikritim toleriranjem oblasti, predvsem pa z odločilno pomočjo advokatskih pisarn, ki znajo za dober denar brezhibno izkoriščati luknje v pomanjkljivi zakonodaji? Oblasti, ki se zna požvižgati na zakone, četudi jih je sprejela sama; ali si jih upa po sprotni potrebi prirejati ad usum Delphini? Ali je zakonodaja pomanjkljiva prav zato?
Danes, ko to pišem, berem v časopisu, da je parlament v osmih mesecih letos sprejel več kot sto zakonov, od tega samo pet po redni proceduri in s potrebno javno razpravo. Vse drugo je šlo skozi parlament na hitro, po malomarno skrajšanem postopku, pogosto na zaspanih nočnih sejah, natančno po nareku vlade in njenih samovoljnih imperativov, ki dopuščajo kvečjemu enominutno razpravo. – Človek se sprašuje, čemu potemtakem sploh imamo državni zbor? Njegovih devetdeset poslancev, za katere je bolj kot vse drugo pomembno to, da so »naši«? Ali jih imamo zato, da ravnajo, kakor hočejo stranke (oz. njihovi ideološki gremiji ali kar njihovi voditelji), le malo pa po lastni pameti, čeprav so predstavniki »interesov vsega ljudstva«. – Skoraj nič pa ni važno, če kateri od parlamentarcev dokazano priča po krivem: se hvali z izobrazbo (ki je nima, četudi je zakon niti ne zahteva), če goljufa na izpitih ali pri poslih, prepisuje magisterije, ponareja dokumente, če ne plačuje položnic itd. In čeprav stranke koga med njimi kdaj tudi izključijo iz svojih klubov, se ti flegmatično držijo poslanskega sedeža in pač postanejo »nepovezani«. – Ne nazadnje: kaj naj si misli človek o advokatih (advocati diaboli), ki sploh ne zanikajo krivde svojih klientov, ampak jim je v prvi vrsti pomembno to, ali so bili sicer nesporni obremenilni dokazi pridobljeni »zakonito«? – Prijatelji, saj tu ne gre za krivdo in greh (moralo), ampak za interese in koristi! Za pravo, ne pa za resnico in pravico? Za »skrito« politiko?
Mogoče je problem »samo« v tem, da Slovenci lastne države še nismo znali ponotranjiti; zediniti se okrog bazičnega dejstva, da demokratična država – kakršno smo hoteli pred dvajsetimi leti – v bistvu ni, ne more (ali ne sme) biti drugega kot nevtralna vladavina zakona, najmanj torišče teh ali onih »idealov«, ki so pogosto le drugo ime za politične interese in koristi. Problem je, da se nam je zgodilo prav to: da očitno sploh ne jemljemo resno nujne delitve oblasti med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo; da so nam – kot ugotavljajo nepristranski politični analitiki – državo kratko in malo »ukradle« stranke (kot npr. »frak« in »talar« pri Cankarju ali pozneje proslula partija komunistov). Očitno ni v državi nobenega veljavnejšega sidra. O našem političnem profilu marsikaj pove dejstvo, da med parlamentom in pristojnim ministrstvom misteriozno (= škandalozno) izginjajo referendumski podpisi; da se trenutni predsednik vlade in trenutni predsednik države gledata kot pes in mačka, ker sta pač različne ideološke provenience (pri čemer nič ne pomeni, da je bil slednji izvoljen neposredno in da vlado podpira manj kot četrtina volilnega telesa). Ne nazadnje o tem veliko pove zaničljiv, ciničen odnos vladajoče posadke do sindikatov (kakršnikoli že so), in da tudi ni ravno higienično, da je predsednik vlade v kazenskem postopku v treh državah, šef najmočnejše opozicijske stranke pa tudi kar resno osumljen zlorabe položaja. Dokler jima krivda ni dokazana, sta resda nedolžna oba – problem pa je v njuni moralnopolitični kredibilnosti, tistega na oblasti enako kot onega v opoziciji; in pri tem niti ne omenjam osumljenih, obtoženih in celo obsojenih pripadnikov tako imenovanega županskega lobija. – Nič nenavadnega torej, če so politični posli na Slovenskem nasploh prišli na slab glas. In če se minister sprašuje, kaj nas sploh še drži skupaj v tej državi. Ali res samo še politika njegove vlade, ki sama o sebi zatrjuje, da druge alternative ni?
Kako naj se človek ubrani malodušja pred »panpolitizacijo«, pred strašljivo pragmatičnim polit-ekonomizmom, ki je zavladal v državi in ki ga v temelju določa »neoliberalistična« pamet s svojo banalno kapitalsko računico in z arogantnim omalovaževanjem vsega, kar ne prinaša direktnega denarja, npr. različnih oblik kulture; in – seveda – s svojo voljo po total(itar)nem gospodovanju nad vsem? Kako – če pa je denar kdo ve kdaj postal absolutno merilo vsega, kar je; in če so politične asociacije v družbi edino trdno veljavno sidro? Denar, ki je samemu sebi smoter, očitno tudi prvi in poslednji smisel tega smotra, gonilo vsega, kar premika družbo; denar, ki je zdaj menda najvažnejše, kar lahko doleti posamičnega človeka v njegovem – priznajmo si: od sile kratkem, negotovem! – življenju; denar in z njim prazno veselje z oblastjo in močjo.
Nočem moralizirati, nikamor ne nameravam od tod (tudi nimam kam), a kot apolitični – ne pa ravnodušni – državljan skoraj ne vem več, ali me razen slovenščine, potnega lista in seveda davkov še kaj veže na okolje, v katerem raznovrstni pismouki (stare šole) še vedno strašijo s pravovernostjo. Eni pred klerikalci, ki naj bi kmalu naredili vse črno (približno tako kakor v prvem dejanju Hlapcev), drugi spet pred bivšimi komunisti, ki so se samo po sili razmer prepleskali v kvazidemokrate in kvaziliberalce, ob prvi priložnosti pa naj bi udarili nazaj (obenem pa so, razen mlajših, skoraj vsi bivši komunisti). Kjer politične elite vztrajajo pri nesmiselnih ideoloških delitvah, nasprotovanju zanalašč in za vsako ceno (češ da alternative ni), hkrati pa z veseljem mešetarijo pod mizo v slogu catch as you catch can. Kjer je politika najboljša priložnost za privatno – karieristično, klientelistično – ribarjenje v kalnem in obenem tako rekoč sinonim za nečedne posle.
O vprašanjih, ki so se urgentno postavljala pred Slovence že pred dvajsetimi leti, pa le malo. Že res, da smo prišli v EU in NATO, a je pod svobodnim soncem ostalo skoraj vse takšno kot nekdaj. Nikakršnega premisleka (produktivnega dialoga) o slovenski identiteti in našem položaju v globalnih konstelacijah (kakor da je bilo z ustanovitvijo države vse rešeno), o slovenski – notranji in zunanji – družbeni strategiji, o prioritetah v nacionalnem gospodarstvu in kulturi, znanosti in umetnosti; nobene potrebe po avtorefleksiji in narodnopolitičnem programu, razprave o tem, kako »stati in obstati« – kaj smo in kaj naj v prihodnosti kot nacija počnemo sami s seboj. Zaenkrat le draginja in depresija, slabo počutje, brezposelnost, beg možganov in neskončno saniranje bank, brezupno varčevanje na vseh koncih in krajih, zraven pa stari, zatohli slovenski špetiri.
In vsesplošni politični krč: vse manj ljudi na voliščih, vse več ljudi zvečer na ulicah in trgih. V množici, temni množici vrè, nezadovoljstvo, spontana jeza nad izbranci naraščata. Še vedno velja kot pri Cankarju, da si bo »narod pisal sodbo sam«?
_
Dr. Andrej Inkret je upokojeni profesor AGRFT, dolgoletni gledališki kritik, urednik in publicist, med drugim avtor monografije o Edvardu Kocbeku In stoletje bo zardelo.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
