Uredniška beseda
Čemu naj se upira mladinska subkultura?
22. 09. 2010
V tokratnih Pogledih so med drugim povzeti tudi odmevi na novi roman Jonathana Franzna Freedom (Svoboda) – ki bo izšel šele v teh dneh, v medijih z angleškega govornega območja – in očitno tudi slovenskega – pa je založniška piarovska mašinerija že uprizorila pravcati stampedo. Po evforičnih zapisih o romanu sodeč, je bil hype enkrat za spremembo upravičen. Seveda se zlasti v Sloveniji utegnejo pojaviti skeptična mnenja o tem, da je to prenašanje zvezdniškega sistema iz šovbiznisa, ki kajpak nima ničesar skupnega s pravo umetnostjo. A k temu se bomo še vrnili.
»Kako naj mlad avtor sanja o tem, da bo napisal veliki slovenski roman, če izida novega naslova najpomembnejšega romanopisca zadnjih desetletij tako rekoč še opazimo ne?«
Zanimivo je, da je Freedom že drugi Franznov roman, ki naj bi sodil v superelitno kategorijo »great American novel«. Ta besedna zveza se je prvič pojavila leta 1868 v eseju pisatelja Johna Williama DeForesta, označuje pa roman, ki tako v vsebini kot formi predstavlja kar najpristnejši zeitgeist v Združenih državah. Nekateri menijo, da ta koncept pomeni ameriški odgovor na klasične nacionalne epe velikih evropskih literatur, gre pa tudi za največjo ambicijo in najvišji cilj ameriških pisateljev v zadnjem stoletju in pol. Vse tri romane zadnjega desetletja, ki naj bi sodili mednje, imamo tudi v slovenskem prevodu: McCarthyjevo Cesto (2006), Middlesex (2002) Jeffreyja Eugenidesa in Franznove Popravke iz leta 2001.
Zanimivo je, da se koncept v tem skoraj stoletju in pol, v katerem smo spremljali rojstvo, boj za uveljavitev in dokončno afirmacijo moderne umetnosti, ni nič spremenil. Pravzaprav govori o klasičnem novoveškem romanu, kakršen je denimo Vojna in mir, ki je nastajal prav v istih letih kot DeForestov esej. O romanu, ki je, po šolsko rečeno, podoba dobe in ljudi v njej. Formalni eksperiment že, že, a ne na račun jasnega mogočnega zamaha, ne na račun čvrstih junakov, ne na račun konservativne dobre zgodbe. In ne nazadnje pisateljske virtuoznosti.
Seveda to ne pomeni, da je veliki ameriški roman literarni ekvivalent Hollywoodu – čeprav so po nekaterih posneli filme, in to tako odlične, kot so Ubiti ptico oponašalko, Kavelj 22 ali Let nad kukavičjim gnezdom. Tudi Cesta je takšen primer. Res pa je, da ko se o kakem romanu začne govoriti v teh kategorijah, to skoraj samodejno pomeni tudi uspeh na trgu; to sicer ni ameriška posebnost, tudi denimo nemški ali francoski pisatelji takšnega kalibra se po veliki uspešnici za nekaj časa posvetijo le pisanju.
Ključno vprašanje pa je kajpak odmevnost v kulturni javnosti: veliki ameriški, nemški, francoski in tako naprej roman v svojih okoljih pomenijo velikanski, ne le kulturni dogodek. Avtor je v vseh medijih (Franzen je bil pred mesecem dni šele šesti ameriški pisatelj na naslovnici prestižnega tednika Time, ki med drugim velja za najbolj verodostojnega, kadar se ob koncu leta razglašajo osebnosti leta), tema romana postane tema pogovorov v izobraženi javnosti, saj gre za tako tehtne stvari, da zadevajo vse, junaki in njihove usode postanejo metafora svojega prostora in časa. Včasih se to zgodi tudi s kakšnim filmom; zanimivo je, da so v Združenih državah po velikih romanih razmeroma skromna sedemdeseta preteklega stoletja zlato obdobje družbeno relevantnega ameriškega filma. Kot vemo iz zgodovine umetnosti, so številna velika dela močno odmevala tudi že v svojem času: omenimo le antične dramatike pa Shakespearjeve in Molièrove gledališke igre, Mozartove in Verdijeve opere, pa moderno likovno umetnost v prvi polovici dvajsetega stoletja. Seveda to ni posebej zanesljivo pravilo, nekaj o relevantnosti posameznega dela pa le pove.
Zakaj nimamo velikega slovenskega romana
Hkrati z romanom Freedom te dni v knjigarne prihaja tudi novi roman Draga Jančarja To noč sem jo videl. Z Jančarjem se morda kdo tako ali drugače politično ne strinja, čeprav – kot je poudaril sam v intervjuju v prejšnjih Pogledih – politično opredeljevanje več pove o njegovih kritikih kot o njem, a vseeno je pozornost, ki jo mediji posvečajo tako pomembnemu pisatelju in njegovemu novemu romanu, po mednarodnih kriterijih čudaško skromna.
Treba pa je takoj dodati, da ne gre samo za morebitne politične ali kakšne drugačne zamere Jančarju. Ko je pred dvema letoma Mile Korun, nesporno temeljna osebnost slovenskega gledališča zadnjega pol stoletja, ob svoji 80-letnici odprl sezono v ljubljanski Drami s Kraljem Learom, je ta premiera doživela podobno medijsko pozornost kot ne preveč velika razstava osebnih izkaznic treh Janezov Janš v Gradcu v Avstriji.
In ko je v sredi septembra letos Slovenska filharmonija s slavnostnim koncertom počastila prav tako 80-letnico dr. Mirka Cudermana, doajena slovenske zborovske glasbe, je bilo to zabeleženo mimogrede z nekaj noticami. Okej, kakšen odziv morda še bo, ampak gre za to, da v Sloveniji res velikim dogodkom in pomembnim obletnicam namenjamo premalo prostora. Delno je to gotovo posledica tega, da slovenska kultura zaradi majhnosti trga ni dejavnost, ki bi jo vsaj v nekaterih presežkih poganjal poslovni motiv. Sledi slovenska zadržanost (ali grdo rečeno: zavist) do najuspešnejših, temu pa se bolj uglajeno reče prezir nad zvezdniškim sistemom. Nazadnje pa imamo še – delno kot logičen nasledek prejšnjih dveh pojavov – res zelo veliko dogodkov. In spet: ker so vsi bolj ali manj javno financirani, ker so (statusno, vrednostno, celo po kritiško priznani umetniški teži) vsi bolj ali manj enaki, imajo tudi bolj ali manj enak medijski odmev.
Bizarna posledica tega je, da so tako imenovane nacionalke, kulturne hiše z domnevno nacionalnim pomenom – Narodna galerija, Slovenska filharmonija, odrski SNG v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici – privolile v to igro. Primer Cudermanovega jubileja je vnebovpijoč: Slovenska filharmonija je sicer organizirala slovesnost, a nekako mimogrede, kot reden abonmajski koncert. Direktor Filharmonije Damjan Damjanovič je imel lep govor, v katerem je poudaril, da je delo dr. Mirka Cudermana doseglo najvišji cilj, da je postalo »kulturna dediščina«, a to ni bilo vidno ne na samem koncertu ne v medijskih odmevih. Zanimivo je, da je predsednik republike denimo tri dni prej obiskal operno premiero Puccinijeve Manon Lescaut v Cankarjevem domu, ki je bila sicer čisto solidna, ampak naslovno vlogo je pela (sicer odlična) ukrajinska sopranistka, scenska postavitev je bila delo (podpovprečne) italijanske ekipe, dirigiral je v ljubljanski Operi že dolgo zaposlen korekten hrvaški dirigent. Seveda predsednik republike ni arbiter kulturnih prireditev, celo lepo je, da je obiskal otvoritveno predstavo ljubljanske Opere, ki že nekaj let dela v nemogočih razmerah, in tako ali tako ni skrb njegovega urada, da se ukvarja s tem, katere koncerte ali predstave mora obiskati.
Gre za klimo v državi, kjer je kultura stvar tega, kdo je glasnejši. Kjer imajo tako imenovane nevladne organizacije prodorne predstavnike za stike z javnostjo, ki nenehno bombardirajo medije, nacionalke pa tudi pred največjimi dogodki v najboljšem primeru skličejo tiskovno konferenco (podobno je bilo tudi ob izidu Jančarjevega romana, na predstavitev katerega je prišlo spodobno številno obiskovalcev, novinarjev pa manj, kot je prstov na eni roki). Ob Cudermanovem jubileju niti tiskovne konference ni bilo.
Kako se lotiti naslednje osemdesetletnice?
Čisto mogoče je, da sta zvezdniški sistem in medijsko ustvarjanje kulturne hierarhije nekaj problematičnega. Seveda tudi tržni mehanizmi v kulturi niso in ne smejo biti edini kriterij. Obenem pa je oboje izjemno pomembno za pozicijo kulture v družbi in čim širši javnosti. Zvezdniki v resni kulturi večinoma niso zvezdniki zato, ker bi jih sfabricirali mediji, ampak zato, ker nagovarjajo razmeroma velik del kulturne javnosti. Ker odpirajo teme, ki to javnost zadevajo. In ker ne nazadnje predstavljajo vzore: so vrhunski predstavniki kake dejavnosti, so tisto, kar želijo postati mladi, in tisti, po katerih se merijo žalujoči preostali.
V tem ozvezdju so jubileji, kakršna sta Cudermanov in Korunov, ne le osebni prazniki, temveč slavje omenjene kulturne dediščine. To pomeni, da je to dogodek, ki se načrtuje nekaj let vnaprej, vključuje ne le slavljenčev Dirigat ali režijo, temveč tudi kakšno proslavo, morda visoko državno odlikovanje, nekaj bolj ali manj duhovitih nagovorov, verjetno prenos na javni TV, pa tudi izdajo monografije in v današnjih časih devedeja ali vsaj cedeja. V takem primeru je potem prisotnost predsednika republike samoumevna.
Ob izidu velikega ameriškega romana je takšen pristop nekaj običajnega. Tudi v Avstriji je jasno, da obstaja razlika med denimo premiero v Dunajski državni operi ali Burgtheatru ter med bolj ali manj domiselno provokacijo kakšnega tako ali drugače avantgardnega subjekta. Da ne bo pomote: ne gre za jemanje pomena vitalni sodobni umetnostni praksi – gre enostavno za to, da nacionalne institucije obstajajo zato, da skrbijo za kulturno dediščino. Tudi Dušan Jovanović si pred slabega pol stoletja verjetno niti v sanjah ni predstavljal, da bo nekoč podeljeval Prešernove nagrade.
Ne nepomemben vidik takšne hierarhije dogodkov je tudi (bolj ali manj) mladinska subkultura. Kako naj se vzpostavi kot opozicija establishmentu, če tega ni? Kako naj se v mladostni osvobojenosti požvižga na kulturno dediščino, če smo jo tako zanemarili, da sploh ni nekaj, proti čemur bi se lahko uprl. Kako naj mlad avtor sanja o tem, da bo napisal veliki slovenski roman, če izida novega naslova najpomembnejšega romanopisca zadnjih desetletij tako rekoč še opazimo ne?
(Beseda je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 13, ki je izšla 22. septembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
