Odgovor Gorazdu Kocijančiču
Še toliko bolj nenavadno pa je, da ob tem verjetno namerno prezrete, da je bil Primož Trubar protestant in je bil v skladu z onim znamenitimi pismom s 95 protestnimi točkami, ki ga je Martin Luther poslal svojemu škofu Albertu v Mainz, sam prav tako sila kritičen do Katoliške cerkve in njenega samooklicanega vrhovnega škofa zaradi njenega svetnega, blasfemičnega delovanja proti Bogu in krščanskemu nauku, kakor je zapisan v evangelijih. Zdi se, da s komentarjem svojega pesniškega dela poskušate zaokrožiti napor slovenskega vodstva Katoliške cerkve, da bi se prikazala, kakor to odlično prikaže Peter Kovačič Peršin v prispevku v zadnji prilogi sobotnega Dela (Kam je skrenil /slovenski/ katolicizem, 16. februar 2013), kot pobudnica in branilka narodne identitete in samobitnosti Slovencev, kar seveda ni nikoli bila, o čemer nam dovolj pove dejstvo, da gre za univerzalno Cerkev s sedežem v Vatikanu, ki jo slovenske zadeve zanimajo izključno v oblastno-ekonomskem smislu podrejanja širšim interesom svetega sedeža. Taka pa je bila Cerkev kot negotio Christi oziroma starogrško oikonomia že od samega začetka posvečena upravljanju božjega stvarstva na zemlji, njen prvi mož pa ni bil duhovni vodja, ampak nadomestni upravnik Kristusov in njegov glasnik na zemlji, majordom ali menedžer njegovega kraljestva. Prav to je zmotilo Luthra in seveda tudi Trubarja. Bog je bil iz Cerkve izgnan, prav tako pa tudi globoka kontemplacija, za katero bi lahko rekli, da je v biti ikonoklastično, prosto vseh ideologij, samo iz sebe vznikajoče, torej ni strukturirano kot projicirana fantazma. Kar se tiče karitativne dejavnosti, pa sami dobro veste, da je nastala po anatemi in krvavem obračunu s siromaštvom kot vzornim življenjem v bogu po Kristusovem zgledu v opravičilo neobrzdanemu bogatenju in pohlepu Cerkve (v 13. stoletju, izrecno leta 1323).
In tako dalje približno 700 let, vse do konkordata leta 1929 z Mussolinijem in reichskonkordata leta 1933 s Hitlerjem (ne glede na to, da je to storila s figo v žepu, kakor zagotavlja), vedno na strani agresorjev in proti nacionalni samobitnosti svojih, tudi slovenskih vernikov. Decembra leta 1600 je tako prišlo do prvega zgodovinskega sežiga slovenskih knjig prav pred mestno hišo v Ljubljani, ko so po nalogu cerkvenih oblasti tja zmetali vse knjige, natisnjene v komaj ustvarjenem slovenskem književnem jeziku (večinoma njih krščanskih), do katerih se jim je uspelo dokopati. Lahko bi rekli, da je bil slavni nacistični požig knjig leta 1933 na Alexanderplatzu v Berlinu samo ponovitev te izvorne nasilne manifestacije, pri kateri ni bilo opaziti nikakršne skrbi za krščanski blagor vernikov, ki bi si lahko z neposrednim branjem božjega nauka pomagali pri osvajanju globokih krščanskih oznanjenj. Zlorabiti delo in ugled Primoža Trubarja za potrebe katoliške restavracije in prikazovanja njene vloge pri formiranju narodne in jezikovne samostojnosti kot konstitutivne, je seveda skrajno poniglavo in več kot nespodobno, če uporabimo zelo mile besede. Se pa očitno izplača.
Cerkev tudi v današnjem času ni pozabila na svoj konstitutivni interes, to je na menedžerstvo, upravljanje posvetnega gospodarstva, saj duhovnosti nikoli ni kaj prida spoštovala, razen v svojih sprenevedavih izjavah za javnost, s katerimi je, ecce homo, obsodila pohlep, laž in zlagano moralo, torej prav tisto, kar sama zgolj in samo izvaja. Govoriti, da je kritično govorjenje o zgodovinskem delovanju in vlogi Cerkve na zemlji danes nekaj podobnega kot antisemitizem (s tem da na hitro navržemo nekaj grotesknih in za lase privlečenih vzporednic), pomeni – prvič, da ne vemo, kaj je antisemitizem, drugič, da se sprenevedamo glede zgodovinske in sodobne vloge in pomena katolicizma, in tretjič, da se nam tako vernim kakor sekularnim državljanom in prebivalcem planeta že vnaprej odreka pravico do pravičnega in enakovrednega argumentiranja ter kritičnega razmišljanja o vprašanjih kriminala in nezakonitih političnih privilegijih, ki zadevajo celotno družbo.
Nikoli mi ni bilo povsem jasno, kako to, da iskreni verniki, sploh pa tisti v samem glavarstvu Cerkve, tako lahkotno počnejo stvari, ki pomenijo brezsramno kršitev desetih zapovedi in krščanskega nauka v evangelijih. Mar se ne bojijo poslednje sodbe ali pa vanjo in v Boga sploh ne verjamejo, da ga s tako lahkoto zlorabljajo in prezirajo. Govoriti, da so protesti proti pedofilom, afere v vatikanski banki ali pa kriminalna, največja tajkunska luknja pri nas, ki naj bi jo poplačali vsi slovenski državljani, ter brezsramna podpora Cerkve uničevalnemu režimu in hudim koruptivnim pojavom pri nas antikatolicizem, je skrajno problematično nasploh in bi moralo biti tako tudi za poštene pripadnike Cerkve.
Nisem še opazil javnega govorca, ki bi pod vprašaj postavil evangelijsko ljubezen (milost) in odkrito borbo za pravice krivično preganjanih (recimo nauka teologije svobode ali delovanja primorskih ali nekaterih štajerskih duhovnikov med obema vojnama), torej tisto krščansko držo, ki jo je Bog zavzel v osebi Jezusa Kristusa, tako drugačno od vloge starozaveznega Boga, ki je trdo in brezčutno stal na strani krivične (ubijalske) oblasti, ki jo je v 3. stoletju n. št. nicejska sekta spet privzela za svojo doktrino.
Drugo moje vprašanje pa zadeva vašo trditev, da je poezija »nasledek iracionalnega (v 'racionalizem' stiliziranega) odpada od krščanstva«, kar je spet huda potvorba, ki podtika, da poezije zunaj tega nikoli ni bilo. Ne bom se spuščal v estetsko razpravljanje o biti poezije, o čemer imam svoje učeno znanje in živo izkušnjo, dovolj bo, da se spomnimo, da so poezijo pisali že davno pred nastankom krščanstva, prav tako so jo ustvarjali tudi v svetovih, v katerih krščanstva sploh nikoli ni bilo, razen morda naknadno, ko je vanje ubijalsko vdrlo z ognjem in mečem.
Poezija je tako časovno kakor prostorsko precej bolj univerzalno razprostranjen pojav od katolicizma. Razmišljanje, da se je poezija zgodovinsko razvila na ozadju razumevanja onega slavnega Heglovega vračanja duha prek religioznega in umetniškega popredmetenja k absolutnemu duhu, je precej ozko in ne ustreza niti njenemu »ontološkemu« statusu niti zgodovinskim dometom poezije, na ozadju katerih se je konec koncev razvila tudi krščanska poezija. Ne Horac ne hebrejska srednjeveška poezija, ki ju citirate, torej ne antična poezija ne tista pred njo ali zunaj nje nista del krščanskega sveta. Isto velja za vse druge kulture, ki niso dediči semitskih mitologemov.
Ne bom našteval pesnikov, ki so precej bolj ključno vplivali na zgodovinsko usodo (tudi slovenske) poezije kot krščanski avtorji, tu ni kraj za tako poglobljeno razmišljanje. Metoda argumentiranja, da gre v ozadju umetniškega delovanja za nedoumno »nebivajočnost«, ki se jo takoj ekskluzivno pripiše krščanskemu/katoliškemu monološkemu marketingu (negotio), o čemer pa ni mogoče govoriti, ker sega onkraj umevanja, pa je precej populistična in seveda neposredno avtorizira dogmatsko ideologijo resnice kot nekaj, kar je treba vzeti kot tako in ne dopušča nobenega aktualiziranja.
Gre torej za sprevrženo ideologijo, v katero ni dovoljeno podvomiti in ji ni mogoče ugovarjati. Seveda pa vedno sklicujoč se na božjo modrost, kakor da bi ti, ki ohranjajo to ideološko strukturo tudi z nasiljem, če je treba (križarji, inkvizicija, klerikalno preganjanje in onemogočanje drugače mislečih ljudi), imeli kakšen neposreden dostop do Boga in bi Bog govoril v njihovih ustih. Zato se mi zdi precej drzno vsako početje kateregakoli iskrenega vernika, kaj šele tako učenega, da se okliče za božjo avtoriteto in celo izvaja njegovo potestas, s čimer se postavi nad druge ljudi, saj nič drugega ne more upravičiti hierarhije cerkvene ustanove. In smo spet pri protestantih in vprašanju greha, kajti najhujši greh je kršitev prve zapovedi, namreč neupravičeno si ga prilastiti, se postaviti na njegovo mesto in govoriti ter o življenju drugih odločati v njegovem imenu.
Poezija s tem seveda nima nič, saj so se tudi krščanski pesniki učili pri svojih predkrščanskih predhodnikih, danes, ko živimo v svetu globalnega občestva, pa pesniki, ki jih beremo in s katerimi smo v ustvarjalnem dialogu, prihajajo tudi iz drugih, prav tako kompleksnih zgodovinskih svetov, torej smo se že davno osvobodili omejene katoliške duhovnosti, ki se nam vztrajno zgodovinsko vsiljuje kot edina zveličavna in si je celo scela prilastila krščanstvo, s tem da je bodisi uničila ali pa zamolčala vse druge krščanske veroizpovedi, in je bila za kaj takega vedno pripravljena dati svoje nasprotnike ubiti ali tudi ponarejati zgodovinske dokumente (npr. Konstantinovo darovnico). Mešati poezijo z obujanjem katoliške duhovnosti je seveda povsem legitimen ustvarjalen poskus, ne more pa legalizirati oblastnega upravičevanja kanonizacije celotnega pesniškega ustvarjanja, saj poezija daleč presega vsako katoliško akcijo, pa čeprav je pri nas tudi sekularna literarna »znanost« v veliki meri privzela katoliško obravnavo pesniškega »kanona«, ki avtorizira to, kaj je (nihil obstat) in kaj ni (anatema) uradno cenjena poezija.
Nič čudnega, da se poskuša iz družbenega horizonta znanja in mišljenja tako krčevito amputirati posvetne humanistične vede, ki seveda prikazujejo drugačno zgodovino od pavšalno in ideološko prirejenega cerkvenega kanona. Kriza, v kateri smo se znašli, ni posledica sekularne etike, temveč rekatolizicirane morale, torej vse bolj nasilnega poskusa, da se Slovenije polasti elita skrajno skorumpiranih oblastnikov, ki se v imenu morale požvižgajo na enakopravnost, pravičnost, etiko, zakonitost, demokratičnost in ustvarjalnost ter poskušajo Slovenijo s katoliško restavracijo povleči nazaj tja, kamor so jo že tolikokrat prej povlekli: v drugem pokristjanjevanju, v protireformaciji, v restavraciji po Ilirskih provincah, v Dravski banovini po prvi svetovni vojni ter v času druge svetovne vojne, torej v čase suverenega ilegalizma v sodelovanju z nepravično oblastjo z njenim blagoslovom.
Zdi se žalostno, da najuglednejši intelektualci in umetniki, ki so sami zrasli in se izobrazili v privilegiranem okolju države, ki jo zdaj s tako gorečnostjo napadajo, niso sposobni svojih globokih duhovnih spoznanj tudi ustvarjalno in etično pošteno socializirati in s svojim znanjem doprinesti k uspešnemu in zdravemu razvoju družbe in države, v katerih živijo. Pač pa bodisi zavestno bodisi nezavedno sodelujejo pri njenem omejevanju svobode mišljenja, izražanja in ustvarjalnega delovanja. In niso sposobni praktično uresničiti spoznanja, po katerega morajo seči zunaj krščanskega monoteističnega univerzuma, k Upanišadam: da »modri eno resničnost imenujejo z različnimi imeni,« da so torej tolerantni, pluralistični in dialoški, etični in ne moralistični. Kajti ontološka odprtost poezije kot avtentične govorice onstran vsake ideologije/morale se ali vzpostavlja v etičnem ikonoklazmu svobode ali pa je sploh ni. In nima nobene zveze s kakšnim svetenjem »nebivajoče duhovnosti«, kakor o tem zelo jasno piše v teh istih Upanišadah.
Na tem mestu je objavljen celoten odziv Iztoka Osojnika, v Pogledih, let. 4, št. 4, 27. februar 2013, pa smo zaradi pomanjkanja prostora objavili krajšo različico.