Maja Haderlap, pisateljica
Angel pozabe je postal moja pripoved
Foto: Max Amann
25. 10. 2011
Maja Haderlap, pesnica, pisateljica in gledališčnica z avstrijske Koroške, je letošnje poletje z branjem odlomka iz svojega proznega prvenca Engel des Vergessens (Angel pozabe) v soju televizijskih kamer avstrijske ORF prejela eno najbolj prestižnih nagrad za literaturo na nemškem govornem področju, nagrado Ingeborg Bachmann, in z njo postala prva (koroška) Slovenka in prva avstrijska pisateljica s tem uglednim literarnim priznanjem.
»Zanimivo se mi zdi, da so takrat starejši pisatelji še imeli nekakšen posluh za Slovence na Koroškem, mlajši in moja generacija pa tega nimajo več. Koroški Slovenci smo jim nekako tuji. «
Roman, ki z občuteno poetiko in brez obsojanja pripoveduje o grozljivih poskusih iztrebljenja koroških Slovencev v času nacizma med drugo svetovno vojno v lepenskih in železnokapelških grapah, so v le nekaj mesecih po podelitvi nagrade natisnili že v 5000 izvodih. Navdušuje tako kritike kot bralce, ki so pravzaprav šele začeli spoznavati hude osebne travme preganjanih Slovencev in polpreteklo zgodovino koroških upornikov proti nacizmu, ki so tudi po končani vojni v svoji domovini Avstriji ostali tujci, za svoje sosede na avstrijskem Koroškem pa izobčenci.
Doslej s(m)o vas literarni sladokusci v glavnem poznali po vaših pesniških zbirkah. Žalik pesmi (1983) in Bajalice (1987) ste napisali in objavili v slovenščini, medtem ko je vaša zbirka Gedichte/Pesmi/Poems iz leta 1998 trijezična. Verjamete v moč poetične, intimne besede? Da ni človeka brez pesmi, zgodbe?
Če ne bi verjela v moč poetične besede, verjetno ne bi pisala. Pisanje pomeni odkrivanje jezika in s tem sveta, ki ga je mogoče potegniti v besedo, v zgodbo. Ne vem, če so vsakemu človeku potrebne pesmi; verjetno ne. Večina ljudi dobro živi brez njih. Zame pa je poezija vsekakor življenjskega pomena.
Kako globoko znate seči s svojo besedo, dokazuje tudi vaš romaneskni prvenec Engel des Vergessens (Angel pozabe, 2011), s katerim ste na letošnjem tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann najprej prepričali mednarodno žirijo, takoj zatem pa tudi številne bralce po Nemčiji, Avstriji in Švici, koder je vaš roman skoraj dobesedno čez noč postal uspešnica. Čemu pripisujete takšen odziv? In kakšne so njegove posledice?
Žirija je ocenjevala samo odlomek iz romana, teksta v celoti ni poznala. Tekst, ki »tekmuje«, mora biti neobjavljen. Ker je založba časovno dobro pripravila izid knjige, je bila ta v prodaji takoj po podelitvi nagrade. Navzven se zdi, kakor da bi žirija ocenjevala roman, pa ga ni. A že nekaj dni po njegovem izidu so bile v nemških časopisih objavljene prve recenzije. Vse se je odvijalo s tako hitrostjo, da sem temu komaj sledila. Nerada ugibam, zakaj je roman postal uspešnica, to raje prepuščam drugim. Mislim, da je to povezano s kakovostjo besedila, z vsebino, seveda tudi s prestižno nagrado za literaturo, ki je v javnosti zelo odmevna, in še s čim drugim. Posledica vsega pa je, da mi knjiga že drugi mesec določa delovni ritem in vsakdanjik in da se bo to, kot je videti, nadaljevalo še do sredine prihodnjega leta. 27. septembra so se že začela literarna branja po vsem nemškem prostoru.
Po značaju se zdite bolj razmišljujoča, tiha, zadržana osebnost. Od kod potem odločitev, da se z literarnim branjem proznega odlomka iz prvenca spustite v eno najbolj neusmiljenih in medijsko izpostavljenih literarnih »bitk«?
Sama se ne bi odločila za ta korak, pa so me lektor in založnik, kolegi in moj mož prepričali, da naj sodelujem, ker se mi, kot so zagotavljali, s tem tekstom ne more nič hudega zgoditi. Pa sem se odločila in bila pripravljena na vse, bi rekla – bila sem mentalno urejena. O glavni nagradi sploh nisem razmišljala, potem pa se je vse obrnilo po svoje.
Peter Handke je vaš roman pospremil z naslednjim komentarjem: »Maja Haderlap je napisala mogočno zgodbo. (...) Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oče, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo.« – Med vama s staro mamo z Vinklnove domačije v lepenskih grapah je bila tako močna vez, da z njo celo uvedete svoj roman.
Babica je, kot je bilo takrat v navadi na kmetih, čez dan pazila na otroke, saj sta mama in oče skoraj ves čas delala zunaj hiše. Zato ima kot oseba, s katero sem preživela velik del otroštva, pomembno vlogo tudi v romanu. Ona me je uvajala v preteklost, nenehno je živela s spomini, ki so ji bili bližji in bolj pomembni kot sedanjost. Nenehno ponavljanje zgodb, ki mi jih je kot otroku tako rada pripovedovala, je bilo že skoraj podobno ritualu ali mantri, in imela sem občutek, da mi babica zgodbe pripoveduje z nekim določenim namenom. Verjetno si je želela, da bi njena zgodba ostala, da po njeni smrti ne bi preprosto izginila. Pri pisanju romana sem imela občutek, da sem nekako »odgovorna« za to, da njeno zgodbo izročim naprej. Prav zato je babica tako izpostavljena.
»Ob večerih sem te gledala, ko si se spravljala spat, suha, bleda, koščena, si govorila o ženskem kacetu. »Kost sem,« si rekla, »kost smo bile, čutim v hrbtu, čutim v dlaneh, gledam z očmi, katerih več nimam, odkar so nas gnali. V golih vrstah so nas gnali.« – Odlomek je iz pesmi, posvečene vaši babici, ki je doživela neusmiljen pregon koroških Slovencev v času druge svetovne vojne in preživela koncentracijsko taborišče v Ravensbrücku. »Tam je bilo tako čudno« – kar v koroški govorici pomeni »grozno« –, je ponavljala, kadar ste se stiskali obnjo v njeni kajžici in ko vas je »posvečala« v tisti dve leti svojega življenja, ki sta ju v življenju najbolj zaznamovali. O čem ste jo takrat spraševali?
Svoji babici nisem postavljala posebnih vprašanj. Vse sem dojemala bolj čustveno. Poslušala sem njene zgodbe, kot otroci prisluhnejo pravljicam, ki pripovedujejo o dobrem in o zlem. Otrok dojema grozo na svoj, bolj fantastičen način.
Tudi babičina sinova sta na lastni koži izkusila nasilje nacionalsocialistov. Mlajšega med njima, vašega očeta Zdravka, so leta 1943 (pri rosnih desetih letih) policisti odpeljali v zapor v Železno Kaplo in ga pretepali z bičem, saj ni črhnil niti besedice o svojem očetu, ki je bil pri partizanih (z dvanajstimi leti je tudi sam postal najmlajši koroški partizan). Vam je oče sploh lahko kdaj pripovedoval o teh strašnih, travmatičnih dogodkih?
Da, ko sem bila že odrasla in sem ga začela spraševati. Njemu je bilo to, da sem se začela zanimati za njegovo dramatično življenjsko zgodbo, všeč; ni molčal, čeprav ga je pripovedovanje vedno zelo izčrpalo.
Odraščali ste v času, ko so bila grozodejstva iz časov druge svetovne vojne že mimo, a so pustila pri ljudeh celotne pokrajine strašne posledice in hude osebne travme. Iz tega so se rojevali hudi konflikti tudi znotraj posameznih družin, ki jih seveda kot otrok niste mogli razumeti, a so vendarle občutno vplivali na vas.
Kot otrok sem svojega očeta pogosto doživela kot živčnega, labilnega človeka; večkrat sem razmišljala o tem, kot ponavadi razmišljajo otroci v podobnih situacijah, da sem morda jaz kriva za to, a sem instinktivno čutila, da je tisto, kar obvladuje očeta, nekaj, kar je veliko večje od mene. Kaj natanko naj bi to bilo, kot otrok seveda nisem razumela. Mislim, da sem njegove stiske in travme lahko res razumela šele kot odrasel človek, ko sem že marsikaj prebrala, spoznala, povezala med seboj.
V odlomku iz romana se vaš oče v gostilni v Železni Kapli po končani vojni sporeče z nemško govorečimi gosti, ki mu očitajo izdajo domovine Avstrije, ker se ni boril na Hitlerjevi strani. Čeprav je bil takrat star komaj 12 let, je zanje po vojni bil in ostal izdajalski bandit. In sploh naj bi bilo, tudi po vaših opisih, koroško partizanstvo drugačno od tistega v Sloveniji, ki si je z zmago nad nacisti pridobilo tudi oblast. Koroški partizani so po vojni ostali družbeni poraženci in so se morali naučiti (pre)živeti s krivicami zgodovine. Kako ste to na lastni koži občutili vi?
Spraševala sem se, kako se je moglo do danes obdržati edinole ideološko vrednotenje boja koroških partizanov. Brez nacistične okupacije partizanstva ne bi bilo. Dvomim, da bi kdorkoli na Koroškem hotel žrtvovati svoje življenje za nekaj, kar ni bilo oprijemljivo, kot je bila na primer ideja o novi Jugoslaviji. Sploh pa takrat prebivalstvo južne Koroške, s posameznimi izjemami, ni bilo komunistično usmerjeno. Naši ljudje so šli v partizane zaradi nacionalsocialističnega terorja, ker so bili eksistencialno ogroženi; brez te nuje tudi ne bi bilo sobojevanja s komunisti in ne peticij za priključitev k novi Jugoslaviji. Po vojni si je pač vsaka država pisala svojo zgodovino in si jo ideološko, politično prirejala. V avstrijski zgodovini so koroški partizani ostali tujci, na Koroškem pa izobčenci. Mene spremljajo te zgodbe vse življenje in z njimi sem se soočala na vse mogoče načine. O tem pripoveduje tudi moj roman.
Kritiki in bralci so navdušeni nad tem, da znate pripovedovati tragične zgodbe, tako osebne kot tudi družbene, ne da bi komurkoli kaj očitali. Predvsem pa so navdušeni nad poetičnostjo vašega romana. Celi odlomki se berejo kot čista poezija. Lahko torej zgodovina in poezija v prozi hodita z roko v roki?
Moj namen je bil pisati o zgodovini poetično in iskati njene širše, globlje razsežnosti, ne pa jo ideološko in politikantsko utesnjevati, poneverjati. To, da nisem obsojala, je bila pri pisanju romana moja glavna drža, osnova, iz katere sem izhajala.
Angel pozabe namreč ni le zgodba Haderlapovih iz Lepene, temveč tudi zgodba drugih koroških Slovencev iz tega okolja, ki so doživeli in preživeli podobno tragično usodo. In prav to daje romanu posebno dinamiko ...
Na besedilu sem intenzivno delala tri leta. Ob tem sem tudi pregledovala stare zapise, dokumentarno gradivo, pogovarjala sem se z ljudmi in zbirala njihove zgodbe. Pisanje je bilo zame zelo naporno opravilo. Včasih sem bila po dveh, treh stavkih tako izčrpana in izmučena, da mi je pomagal le nekajurni trdni spanec. Pri pisanju so mi koristila tudi moja leta. Pri petdesetih človek ni več tako odvisen od svojega ega, pač pa si želi novih dimenzij, saj jih je sposoben zaznati, videti in začutiti. Romana nisem pisala iz terapevtskih razlogov, saj se je snov skozi pripovedovanje, skozi pisanje spreminjala. Lepo mi je bilo opazovati, kako tekst razvija svoje mehanizme, kako raste in se sesipa po svojih notranjih zakonih. Pomembno mi je bilo tudi, da sem poleg avtobiografskih elementov sestavljala mozaik usod drugih koroških Slovencev. Njihove raztresene zgodbe sem poskušala strniti tako, da so postale sestavni del organizma Angela pozabe.
Vaš stric Anton Haderlap je leta 2007 izdal spominsko prozo z naslovom Graparji, kjer opisuje podobne dogodke kot vi v svojem romanu. Vaša mama Karla je leta 2005 izdala knjigo Leta človekova: pesmi in zgodbe iz kapelških grap, vaš mlajši brat Zdravko pa se ukvarjanja tudi s postavljanjem krajinskih skulptur. Vsem je skupna nagnjenost k umetniškemu izražanju, a vendar to vsak počne po svoje ...
Moja mama je tako kot moj stric literarni samouk, ima samo nekaj let ljudske šole. Toda njena generacija je ves čas občudovala pisano slovensko besedo, slovenske pisatelje, slovensko kulturo, čeprav ji zaradi svoje pomanjkljive izobrazbe ni mogla vedno tudi ustrezno slediti. Ko sta izšli moji prvi dve pesniški zbirki, si je knjigo zaželela tudi moja mama. Po nekaj letih je našla ustreznega lektorja, sama sem postala njena urednica, našla si je tudi založbo, pri kateri je izdala knjigo kot samoplačnik.
Med menoj in starejšo generacijo pa ni samo generacijska razlika: medtem ko je starejša generacija koroških pisateljev pisala primarno v slovenskem jeziku, ker jim je bil ta bližji in ker je bil to preprosto »njihov« jezik, sem sama že od mladih let povezana z obema jezikoma, z obema kulturama. Na začetku sem mislila in ustvarjala samo v slovenščini, a sem kmalu ugotovila, da zgolj s slovenščino na Koroškem in v Avstriji ostaneš sam. Na Koroškem žal ni več tiste slovenske literarne javnosti, kot smo jo na primer imeli še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pisati za slovenske bralce v Sloveniji pa je težko, ker nismo prav uglašeni, se mi zdi. Nemščina je tako zame najprej postala funkcionalni jezik, sčasoma pa se je razvila tudi v emocionalni jezik. Oba jezika sta del moje jezikovne identitete, nobenega ne izključujem. Ta dvojezičnost je, mislim, edina prednost, ki jo imamo koroški Slovenci. Zakaj bi se potem morali zaradi te posebne prednosti, ki jo imamo pred enojezičnimi kulturnimi prostori, komurkoli opravičevati ali se je celo sramovati? V kulturnih centrih, tako v slovenskih kot v nemških, delujem kot človek z roba in se temu že dolgo ne upiram več. Ne razglabljam o tem, ali je škoda, da nisem del centralnih kulturnih scen, res ne. Seveda je literarna dvojezičnost ali prehod v drug literarni jezik poseben izziv, in sploh ne vem, ali bom temu izzivu kot pisateljica kos; ne vem, kam vse to vodi. A ko so mi nekateri Slovenci očitali, da sem se ponemčila, sem ugotovila, da je to pač njihov način razmišljanja – mene osebno se takšno razmišljanje ne dotakne. Delitev na ali-ali je zgolj ideološki konstrukt in čisti nesmisel. Kultura mora takšno gledanje presegati, pa naj bo to politikom všeč ali ne.
Mnogim na Koroškem nekako ni prav, da ste, v nasprotju z vašimi pesmimi, za svoj prozni prvenec zdaj izbrali nemščino. Akademik Marjan Kordaš pravi, da je temeljna značilnost kulture koroških Slovencev ta, da so dvojezični, kar jim seveda omogoča veliko širši horizont, kot ga imajo zgolj nemško govoreči. Podobno razmišlja nekdanji šolski nadzornik za dvojezično šolstvo Tomaž Ogris, ki pravi, da gre na Koroškem za »dva jezika in eno kulturo«. Vi ste torej prepričani, da Slovenci z asimilacijo na Koroškem niso ničesar izgubili, temveč zgolj pridobili?
Na Koroškem razlikujem dva tipa asimilacije. Posledica najhujšega vala asimilacije je bila, da so se Slovenci zaradi političnih pritiskov in razmer na Koroškem odpovedali slovenščini in slovenski kulturi, jo panično zavračali. Ti ljudje so izgubili več, kot si predstavljajo. Bodimo odkriti, to pot je v 20. stoletju prehodila večina koroških Slovencev – pot jezikovnega, kulturnega izbrisa, pot kulturne samopozabe.
Drugi tip asimilacije ne pomeni več siromašenja, pač pa sprejemanje dejstva, da živimo v dvojezičnem prostoru in da sta od otroških let naprej tako slovenščina kot tudi nemščina sestavni del kulturne in jezikovne identitete posameznika. Zahtevati od pripadnikov manjšine, naj se gibljejo samo v lastnem manjšinskem getu, je vendarle absurd.
Se mora slovenska beseda res prestaviti v nemščino, da je sploh slišana? Kako je na vaš roman reagirala nemško beroča srenja: ji je tovrstna literatura res pri srcu ali pa hoče zgolj pokazati usmiljenje oz. naklonjenost in zanimanje za slovensko manjšino na Koroškem?
Res je slovenska zgodba v nemški različici bolje slišana – in tudi to je absurd, ki pove vse o neuravnovešenosti med velikimi in malimi jeziki. To je del slovenske izkušnje, slovenske zgodbe in slovenske bolečine.
V avstrijskem prostoru so reakcije na moj roman zelo dobre, saj me avstrijska javnost sprejema kot svojo. Koroški pisatelji so že nekaj časa vključeni v avstrijske literarne procese in se temu tudi ne zoperstavljajo. Avstrijski bralci in bralke berejo slovensko zgodbo kot del avstrijske zgodovine, ki je doslej še niso poznali. Zato so tudi odmevi na tekst zelo osebni in čustveni. Reakcije na Koroškem pa so bile doslej najbolj intenzivne: mnogi bralci mi pripovedujejo zgodbe članov svojih družin, kar me vedno zelo pretrese, saj sem s svojim romanom očitno odprla nekaj, o čemer so doslej praviloma molčali ali to vsaj zelo neradi omenjali. Zanimivo je, da vsak bralec v mojem romanu najde košček svoje zgodbe. Mnogi se identificirajo tudi z revščino iz vojnih in povojnih časov, mnogih se dotaknejo spomini na otroštvo. Nagrada Ingeborg Bachmann je ta proces še okrepila, ljudje so začutili, da jim svojih zgodb iz preteklosti ni več treba skrivati. Nekaj se je očitno premaknilo v njih, jim pomagalo spregovoriti, razumeti, sprejeti.
Nemška literarna javnost pa že poudarja, da je to avstrijsko-slovenska zgodba, ki se ne bi mogla zgoditi v Nemčiji. Nemcem so politične okoliščine na Koroškem precej tuje, bolj so seznanjeni s poljsko in judovsko zgodovino, večina še nikoli ni slišala za koroško-avstrijske partizane in sploh za koroške Slovence. Očitno se ne zavedajo tega, da imajo tudi sami manjšine. Ocene v nemških časopisih so v glavnem pozitivne, le tu in tam se je pojavila kakšna užaljenost, češ da mi je žirija podarila nagrado samo zato, ker sem Slovenka, iz usmiljenja do zapostavljenih Slovencev. A to sta bila morda dva glasova. Čutiti je, da je nemški prostor vajen sprejemanja tujih zgodb, da jih lažje absorbira.
Zakaj svojega romana niste izdali pri kaki avstrijski založbi, temveč ste si namesto tega izbrali založbo Wallstein iz Göttingena? Je roman postal uspešnica tudi v Nemčiji in Švici?
Tudi pri dveh avstrijskih založbah so roman želeli natisniti, pa sem se odločila za nemško, da to svojo koroško zgodbo spravim v širše vode in nove kontekste. Angel pozabe je zdaj izšel že v peti nakladi, doslej so natisnili 50.000 izvodov. Založba Wallstein mi je ustrezala iz več razlogov, ne samo zato, ker ima v repertoarju kar nekaj avstrijskih pisateljev. Založniška hiša izdaja širok spekter zgodovinskih in kulturnopolitičnih publikacij, lepe edicije, zbrana dela pozabljenih nemških pisateljev, predvsem pa ne škili samo za uspešnicami. Zelo pa sem vesela tudi tega, da je moj roman med tistimi izbranimi, ki bodo uradno otvorili letošnji knjižni sejem v Frankfurtu.
Boste dali roman prevesti tudi v slovenščino? Ga boste poslovenili ali celo na novo prebesedili v slovenščino kar sami?
Seveda mora roman iziti tudi v slovenščini, nujno! A ne bom ga prevajala sama, ker ne morem prevajati svojih tekstov; sem že poskusila, pa ne gre.
Letos ste bili v žiriji Promladi za literarni natečaj v slovenščini, ki je prinesel v javnost kar nekaj mladih obetavnih imen. Kakšna bo po vaše usoda mladih literatov na Koroškem, ki še pišejo slovensko?
O njihovi usodi seveda težko ugibam. V glavnem si bodo morali sami najti mesto, se odločiti za jezik in potem vztrajno delati. Na Koroškem status slovenskega pisatelja ali pisateljice sploh ni urejen, literatura kot poklic za slovenske kulturne organizacije ne obstaja. Od posameznika, ki piše, bo odvisno, kje si bo poiskal institucionalno zaledje, literarno javnost in literarni dom, v Sloveniji ali v Avstriji. Med koroškimi Slovenci ga bo težko našel. Ko je zamrlo Mladje, je na Koroškem izginila literarna javnost. Literarne priloge so velikega pomena, a ne morejo nadomestiti profesionalnega literarnega, kulturnega časopisa.
Pred slovensko osamosvojitvijo ste bili dlje časa v Ljubljani, navezali ste stike s slovenskimi literati in od blizu doživeli razglasitev samostojnosti. Kakšni so vaši stiki s Slovenijo danes? So se zaradi padca meja znotraj EU res zabrisale tudi meje v naših glavah?
V Ljubljani sem bila na praksi in od blizu spremljala nastajanje samostojne države, saj sem bila v tistih letih članica upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev, kjer so pisatelji pisali in razglabljali o novi ustavi in novi državi. Jaz sem se na društvenih sejah in sestankih veliko naučila. Zanimivo se mi zdi, da so takrat starejši pisatelji še imeli nekakšen posluh za Slovence na Koroškem, mlajši in moja generacija pa tega nimajo več. Koroški Slovenci smo jim nekako tuji.
V zadnjih dveh desetletjih sem se zaradi svojega poklica bolj družila z gledališčniki. Tudi moji stiki s slovenskimi gledališkimi ustanovami so bolj intenzivni, kot so npr. stiki s slovenskimi pisateljskimi združenji. Vesela sem, da sta danes naši državi članici Evropske unije, a to še ne pomeni, da smo si Slovenci tostran in onstran meje postali bližji.
»Grapa. Odhajam. Od tebe me vleče. Slutim, da bom pozabila rožnato meglo v prožnih večerih med hribi,« ste nekoč poetično zapisali. Se vam ne zdi, da ste se s svojim romanom končno vrnili med svoje ljudi?
To z odhajanjem je relativno. Lahko odideš še tako daleč, pa kljub temu ostaneš isti, se ne spremeniš. Ali si s tem sploh odšel? Lahko pa živiš v soseščini in imaš svobodne misli, si zazrt v svet zunaj sebe. Pomembna je notranja svoboda. Nimam občutka, da se z romanom vračam domov, saj na Koroškem živim že veliko let. Nasprotno, zdi se mi, da ožjo domovino odpiram v svet. Notranje sem pa tako ali tako ves čas na poti.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
