Lojze Wieser, založnik
Vsak jezik mora preživeti brez teritorija
Foto: Uroš Hočevar
20. 09. 2011
Založnik Lojze Wieser, koroški Slovenec, Avstrijec in Srednjeevropejec, ki v svoji založbi izdaja ugledno literarno serijo Europa erlesen/Izbrana Evropa, je doslej odprl literarna vrata že več kot 8000 avtorjem, med katerimi jih je polovica iz Južne in Vzhodne Evrope. Za slovenščino trdi, da mora preživeti tudi brez strnjenega teritorija. Med evropsko tradicijo pripovedovanja izjemnih zgodb uvršča Zmote dijaka Tjaža in Boštjanov let Florjana Lipuša, Angela pozabe Maje Haderlap, ki skozi zgodbo družine med drugo svetovno vojno odpira tematiziranje koroških Slovencev v širšem evropskem prostoru, in seveda Handkejevo pripovedovanje o slovenstvu v nemškem jeziku. Je avtor knjige o daljnih jedeh iz preteklosti, ki je neke vrste filozofska razprava o spretnosti priprave hrane in uživanja v njej, morda celo filozofija o neverbalnem mostu do sočloveka. Je moški, ki je osvojil ženino srce z mešanico fižola in češpljeve čežane, znan pa je tudi po tem, da svoje avtorje, prevajalce in bralce rad razvaja s polento in ob tem razmišlja o časih, ko bo na svojem radiu Agora predstavil novo generacijo mladih koroških avtorjev, ki še pišejo v slovenščini in »garajo v kamnolomu jezika«. Toda samo solidarnost med kulturami bo v prihodnje porok tudi za lastno preživetje.
»Pred tridesetimi leti nismo imeli niti enega prevoda slovenske literature v nemščino.«
Lojze Wieser, kaj pravzaprav ste: Lojze iz Čahorč ali Alois aus Tschachoritsch? Srednjeevropejec, Avstrijec ali koroški Slovenec? Založnik ali kuhar? Prevajalec ali urednik? Izdajatelj knjig južno- in vzhodnoslovanskih avtorjev ali tudi sam ustvarjalec? Človek besede, tiska ali radia? Dobitnik priznanj ali pobudnik nagrad? Garač, obrtnik, umetnik?
Veste, moje otroštvo v Čahorčah je bilo zelo lepo, le prehitro je minilo. Gozd, travnik, vrt, igranje z bratranci in s sestričnami, vsenavzoči zven slovenskega jezika. Ljudska šola pa se je že malo zatikala. Rjovenje ravnatelja: »Če sem med vojno lahko opravil z vojaki, mi bo vendar uspelo tudi z vami!« Roke-gor-pa-klečat-v-kot v drugem razredu ljudske šole, ker mi starši za gledališko igro niso mogli kupiti cilindra. Občutek, da si zaprt, ker je bil pouk slovenščine le takrat, ko je bil običajni pouk že končan. Grozeči pogledi šolskega inšpektorja, ravnatelja in višjega učitelja v četrtem razredu, ker sem bil edini, ki je nameraval na gimnazijo, pa še na slovensko povrhu. Borba z latinščino, zaostajanje v četrtem razredu prav zaradi nje. Branje Wilhelma Reicha Seksualni boj mladine med prosto šolsko uro, zaplemba te knjige, ker naj ne bi bila primerna. Zato pa jo preberejo vsi profesorji. Nekaj tednov pozneje jo izročijo mojemu očetu.
In potem se že začne poklicno življenje. Začetek uka za kuharja v Ljudski kleti v Celovcu. Zastrupitev krvi po štirinajstih dneh. Nato so me odpustili, niso pa vedeli, da sem tako in tako hotel proč. Borza dela. Na vprašanje, kaj znam in kaj me zanima, odgovorim – brati. Brnenje telefona, klanjanje uradnika v telefon, ponuja me z besedami: »Čestitam, gospod inženir, hvala, gospod inženir, vendar Vam moram povedati, Slovenec je!« Vseeno me vzamejo. Začne se uk za knjigarnarja, eno leto v Celovcu, dve leti na Dunaju.
Nato pa pri dvajsetih lastna tiskarna, s sedemindvajsetimi prevzem založbe Drava in knjigarne Naša knjiga ter modernizacija hišne tiskarne, prvi prevodi slovenske književnosti v nemščino, tudi začetek spoznavanja slovenske književnosti v nemško govorečem prostoru. Pri dvaintridesetih ustanovitev lastne založbe, zaposlitev pri zavarovalnici Colonia, čez dve leti odgovoren za posle z Jugoslavijo, ki jih zaradi vojne umaknejo. Leta 1990 avstrijska državna nagrada za založništvo. Pri osemintridesetih izstop iz zavarovalnice, usmeritev k založništvu, oskrba pisateljskih družin v emigraciji, ustanovitev Bosanske biblioteke, prejemnik pisemskih bomb, naslovnik lažnih pisemskih bomb in groženj s smrtjo, obtožba zaradi domnevne prevare s subvencijami, po osemnajstih mesecih preiskav in procesu spoznan za nedolžnega, huda finančna kriza, prodaja dediščine, življenjskih zavarovanj, stare kmečke hiše in vsega, kar ni bilo pritrjeno.
Pobudnik radijske serije Branje je pustolovščina v glavi, ustanovitelj in izdajatelj knjižne serije Europa erlesen (Izbrana Evropa), ustanovitelj Wieserjeve enciklopedije evropskega Vzhoda, sopobudnik velike nagrade za vzhodnoevropsko literaturo, soprireditelj evropskega binkoštnega dialoga Geist & Gegenwart (Duh in sedanjost) v štajerskem Seggaubergu, predsednik dvo- in večjezičnega radia Agora, gostujoči predavatelj na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu, prejemnik priznanja avstrijskega zveznega predsednika leta 2004 s podelitvijo poklicnega naziva profesor.
Založnik, avtor, prevajalec, izdajatelj, urednik. Oče, soprog, kuhar …
V svoji knjigi Kuhanje pod drugimi zvezdicami (2009, prevod v slovenščino Brane Čop) kot pisec o daljnih jedeh iz naše preteklosti ugotavljate, da je najteže pripraviti najbolj preproste jedi. Na primer polento, ki jo znate zabeliti ali posladkati tudi z literaturo ...
To, kar počnem, ni nič drugega kot spoštljiv poklon našim babicam in materam, ki so desetletja morale in znale iz skoraj nič ali pa iz najbolj poceni sestavin pripraviti okusne jedi za svoje družine.
Ja, polenta. Jej! slišim očeta. Jutro vlažno in temno, kuhinjska luč gori. Običajen sedežni red. Zakaj je to jutro že pokonci in na svojem stolu, si ne znam razložiti, saj je običajno ob tem času ali že od hiše ali pa se še vedno valja v postelji. Danes je ob tej uri v kuhinji. Na sredini mize kadeča se posoda. Polenta, ki jo je mama skuhala na štedilniku, še preden smo si otroci otrli zaspančke.
Dišalo je po Kneippovi kavi, vročem mleku in ocvirkih. Ti ocvirki! Zanj so bili znamenje blagostanja. Moj bog, kolikokrat je pridigal: Polenta mora biti zabeljena! Še danes me kar zmrazi, ko se spomnim, kako cele lise maščobe plavajo po kavi, kako se v njej napol utapljajo ocvirki. Zmehčani od namakanja, oviti v kožico smetane čemijo v skodelici. To naj bi bilo blagostanje? Tudi z največjim naporom mi nikoli ni uspelo pojesti te jutranje jedi, ki naj bi mi dala moči za ves dan. Še preden se je dan začel, je bil prepir s tem zagotovljen. Saj še veš, ne, je brundal, kaj pomeni, če si reven, če moraš biti zadovoljen s tem, kar dobiš in kar se znajde pred teboj na mizi. Zanj, ki je – rojen kot nezakonski otrok – v otroštvu poznal pomanjkanje, je bilo doživetje, če je polenta plavala v masti. Mesa skorajda niso poznali, kruh je bil ponavadi trd že za malico, zjutraj in zvečer pa polenta, brez zabele, krompir, repa. Tedne in tedne tak jedilnik. To pomanjkanje se mu je zažrlo v spomin in tudi njegovi otroci še danes ne moremo pozabiti tistega zabeljenega, mastnega, cedečega se. Če pa poješ vročo polento s kneippom, mlekom, kapljo prave kave in veliko sladkorja, je tudi še danes čudovita. Moja hči to že ve.
Podobno kot oče je o polenti razmišljal tudi moj stric Hanza, po poklicu drvar. Ko je za cel teden odhajal na delo, je v svojem nahrbtniku poleg orodja nosil še hlebec kruha, slanino, trdi sir, skuto ter dva kilograma polente. Kaj je počel s tem? Navsezgodaj zjutraj so na prostem, pri odprtem ognju, pozneje, ko je postalo hladneje, pa v grobo stesani kolibi na gašperčku v kozici z dolgim ročajem raztopili špeh, v njej popekli polento, skuhano že v nedeljski noči za ves teden, in jo zmešali z nastrganim sirom. Čim debelejšo skorjico je morala imeti, zapečena je morala biti. To je bilo za zajtrk. Zraven kava iz lončka ali samo mleko. Tej jedi so rekli frika. Holcarji, kot so jim pravili, so pripeljali to jed s seboj iz Furlanije, dajala jim je moči, da so preko celega dne zdržali ob težkem delu. Po stričevem receptu sem friko seveda preizkusil. Dobra je. Sicer je vsakič zakadila kuhinjo in bila več kot krepka. Če nisi fizični delavec, je to kalorijski desant posebne vrste. Friko lahko jemo kot predjed, lahko pa ji dodamo dobro salamo ali pršut. Prilega se tudi kot priloga k divjačini ali pljučni pečenki. Preizkusil sem vse različice, v vseh sem užival.
Polenta je sestavni del moje kuhinje, deležni so je vsi, ki pridejo na obisk, seveda tudi pisatelji in prevajalci. Mnogi od njih so še odraščali v hudi revščini in polenta je bila del nje. Eni jedo polento še naprej, drugi pa jo sovražijo, ker jih preveč spominja na siromaštvo v mladostnih dneh. Nekoč pa je mojo polento v celoti zavrnil knez Karl Schwarzenberg, ne zato, ker je ne bi bil hotel, tudi ne zato, ker je ne bi maral, le stroge shujševalne diete se je moral držati.
Recenzent vaše knjige Marjan Kordaš trdi, da Kuhanje pod drugimi zvezdicami ni kuharska knjiga. Da je pravzaprav filozofska razprava o spretnosti priprave hrane in o umetnosti uživanja, morda celo filozofija o mostu do sočloveka ...
Če ne ješ, ne boš mogel delati, ne misliti, ne lenariti, pa še marsikaj drugega ne. Vse manj je ljudi, ki znajo kuhati, vse več pa tistih, ki na televiziji gledajo kuharske oddaje, iz katerih se največkrat nič ne naučiš. Sicer pa je hrana bistveni del človeške kulture: daje podlago ustvarjalnosti, v iskanju njene priprave mobilizira vsa čustva in vso človekovo fantazijo, hkrati pa je tudi izraz, kako pojmujemo svet in kako se v njem znajdemo. Ali bomo sledili industrijsko pripravljeni hrani ali pa hrani, ki jo pridelamo sami, ji posvetimo svoj čas, jo sami skuhamo, je splošno vprašanje nadaljnjega družbenega razvoja. Industrijsko pripravljena hrana je zasičena s konzervansi, ki za človeka niso in ne morejo biti zdravi. Zato tako močno uspevajo biokotički v veletrgovinah, ki nam utišajo slabo vest in so seveda izraz razpadanja strukture, ko je še bil vrtiček v družini, ki sta ga oskrbovali mama ali babica. Sedanje generacije vse bolj izgubljajo znanje o pripravi hrane. S tem se bo izgubila človekova lastna zasidranost v osnovi življenja, uveljavila se bo odtujenost, hrana bo postala nekaj mehaničnega in tehničnega, ne pa tudi podlaga za zdrav telesni in duševni razvoj. Spomnimo se vendar naših babic, ki so znale za vsako bolezen poiskati v vrtu rastlinico, ki so jo skuhale za čaj ali pa popražile, pomešale s stepenim jajcem in polile z vrelo vodo ter nam jo dale, da smo si pozdravili pokvarjen želodec. Prej je tudi pri nas veljalo, da jemo, da se zdravimo, in ne samo zato, da se nasitimo. Naše babice, naše mame so za skrivnosti narave še vedele, mikropečica tega znanja nima.
Na literarnem večeru, ki ste ga priredili na letošnjem srednjeevropskem simpoziju Duh in sedanjost, je bilo med drugim slišati, da ima Evropa bogato in na srečo tudi dovolj samokritično tradicijo pripovedovanja dobrih zgodb. Živi ta tradicija tudi danes? Znamo Evropejci še pripovedovati dobre zgodbe? Nam še hoče kdo prisluhniti?
Da res še znamo pripovedovati, sta v zadnjih tednih dokazala kar dva primera, ob katerih smo občutili ponos. Petrarkova nagrada Florjanu Lipušu in nagrada Ingeborg Bachmann Maji Haderlap. »Z jezikom si ali nisi,« je povedal Florjan Lipuš ob izročitvi nagrade. Peter Handke je že pred tem ugotovil, da Lipuševa proza sodi v svetovni vrh. »Njegov jezik škrta z zobmi (...) ima veliko moč, stavki dihajo, vsak dih ti zasadi čekane.« Zdi se mu mešanica plemenitosti in drznosti, kot pri Shakespearu ali Parzivalu. Ob nagrajeni knjigi Maje Haderlap Engel des Vergessens (Angel pozabe) pa je zapisal: »Maja Haderlap je napisala mogočno zgodbo. (...) Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oče, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo.« Dokler bomo iskali izginule in izgubljene, bomo gotovo še znali pripovedovati.
Že več kot 30 let delate v založništvu, za vami je že okroglih 1000 izdanih naslovov. Tako ste, na primer, pri svoji založbi v seriji Europa erlesen/Izbrana Evropa doslej odprli vrata že več kot 8000 avtorjem, polovica jih je iz Vzhodne in Južne Evrope, cenijo vas tako številni pisatelji iz Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije, Bolgarije, Romunije kot seveda tudi ustvarjalci iz Slovenije. Vam založniško delo sploh prinaša kaj dobička, bralcev, ugleda, priznanj in nagrad, sprejetja, zadovoljstva?
Oglejmo si nekaj drobnih dejstev: pred tridesetimi leti nismo imeli niti enega prevoda slovenske literature v nemščino. Do danes smo pri založbi Wieser v treh desetletjih prevedli na desetine knjig in dodali sekundarno literaturo o slovenski literaturi. Tudi delež založbe Drava in Celovške Mohorjeve je vreden vseh pohval. Slovenija po padcu socializma pred dvajsetimi leti najbrž ne bi bila tako dobro sprejeta v Evropi, če tega deleža posredovane slovenske literature vsaj v nemško govorečem prostoru ne bi bilo. Vedeti pa je treba tudi, da smo, vsaj za svojo založbo to lahko trdim, za sredstva poskrbeli sami, nihče nam ni ničesar podaril. Za vsako knjigo je bilo treba pripraviti koncept financiranja, dobiti dobrega prevajalca, se dogovoriti za avtorske pravice, prevod je bilo treba lektorirati in korigirati, knjigi je bilo treba dati zunanjo in notranjo grafično podobo, jo natisniti, jo v katalogu predstaviti knjigotržcem, medije oskrbeti z brezplačnimi recenzijskimi izvodi, pri tem pa smo morali večkrat poslušati, da je to nepoznana in neuveljavljena literatura. Kljub temu: vse to smo opravili, čeprav največkrat v neugodnih razmerah. Slišali smo tudi, da nismo del slovenske države, da je sploh ne moremo zastopati, da so za to poklicani drugi, tisti, za katere skrbi državno ministrstvo za kulturo in jim daje ustrezna sredstva, da se lepo svetijo na mednarodnih kongresih in knjižnih sejmih.
Moje založniško delo ima veliko opraviti z ljubeznijo do slovenskega jezika in nosi v sebi željo, da naša kultura ne bi bila zanemarjena, zaničevana. Nekoč smo rekli: pomagaj si sam, pa ti bo pomagal Bog. Tega se držim v zadnjih tridesetih letih v založništvu in vem, da se ves čas gibljem na robu možnosti, se otepam finančnih posledic, ki mi jih je na glavo nakopala pisemska bomba in vse, kar je temu sledilo. S finančno krizo je ta pritisk seveda postal še znatno bolj občuten. Razen nekaj prijateljev v slovenski politiki še nisem srečal človeka, ki bi imel toliko poguma, da bi enkrat na glas povedal, kaj smo mi na Koroškem naredili za slovensko kulturo. Vsi so preveč zatopljeni v lastna stremljenja po priznanju in karieri, namesto da bi se zavedali zgodovinskega okvira, v katerem so sami samo del nepomembnosti. Nobeni slovenski vladi doslej še ni prišlo na misel, da bi se vsaj zamislila, na kateri podlagi temelji njeno uspešno delo v Evropi.
Novembra 1981, ko smo v Celovcu skupaj z založništvom Tržaškega tiska predstavili slovensko izdajo Lipuševih Zmot dijaka Tjaža, smo rekli, da nas meje ne zanimajo; meje so, meje bodo, meje se premikajo in se bodo prestavljale tudi v bodoče. Kultura in jezik pa sta podobna radijskemu valu, presegata meje. S kulturo smo preluknjali Karavanke in kot knjižni molj izvrtali tiste luknje, ki bi nam mogle dati možnost hitrejšega medsebojnega povezovanja v enotnem kulturnem prostoru, ne da bi bili zaradi tega agresivni ali revanšisti. Le zakaj je to tako težko razumeti?
V času železne zavese ste menda pod pokrovom svojega avtomobila tihotapili prepovedane avtorje s socialističnega Vzhoda na »svobodni« Zahod. Ali kdaj pogrešate čase, ko so bili pisatelji disidenti zaželeni in upoštevani avtorji na Zahodu? Ima danes Vzhodna Evropa še kaj povedati svojim zahodnim sosedom?
Mislim, da ni treba verjeti vsega, saj nastajajo tudi legende, ki nimajo nič opraviti z dejstvi. Seveda smo tu in tam imeli v prtljagi knjige, ki jih tedanja oblast ni bila vesela, in gotovo bi imeli težave, če bi jih odkrila, denimo knjigo Roberta Reiterja Abends ankern die Augen (Oči se zasidrajo ponoči), ki smo mu jih pretihotapili v Temišvar, kjer je umrl v noči romunske revolucije.
Pred padcem železne zavese so se na Zahodu potegovali za tako imenovane disidentske pisatelje, ki jih pa niso izbirali po kvaliteti, temveč bolj po dejstvu, kdo je bil zaprt in ali je prišel v spor z oblastjo – tak je bil namreč za Zahod atraktiven. To je bilo za Zahod dovolj, saj za takega človeka dostikrat niso storili nič, potrepljali so ga po ramenih in ga poslali nazaj domov, ko je njegova usoda zadostila zahodnim političnim in medijskim interesom.
Vidim pa tudi težave v sedanjem evropskem prostoru. Prišli smo tako daleč, da mislimo, da smo si že dejansko vsi enaki. Evropska unija ima kulturo za nacionalno stvar nacionalnih držav. Kaj skupnega naredi samo v okviru sodelovanja med Unijo in nacionalno državo, ne presega meja in se tako tudi ne zaveda vrednot jezikov in kultur, ki same po sebi presegajo stare in nove nacionalne meje. Nove demokracije so financiranje kulturnih dejavnosti, predvsem prevodov, oddale institucijam na Zahodu in zase ne vidijo pomena v sistematičnem predstavljanju lastne kulturne dejavnosti preteklega in sodobnega časa. Tako dajejo iz rok škarje in platno in se sploh ne zavedajo, kako si s tem same škodujejo. To, kar še ostaja od kulturne dejavnosti v vzhodnih deželah, je usmerjeno v afirmacijo aktualne politične elite v posamezni deželi in nima prav nič opraviti s kulturo, literaturo in širjenjem lastnega pogleda na svet. Namesto da bi iskali poseben glas iz teh dežel, hočejo podobne poglede v njim tujem, zdaj pač v enem od vzhodnoevropskih jezikov.
Če je ekonomija na Zahodu v začetnih letih po padcu železne zavese kulturo še potrebovala, da se je hitreje približala tamkajšnjemu trgu, je medtem ugotovila, da je trg v novih demokracijah dosegljiv tudi brez kulture, tako da si z veseljem privarčuje denar za subvencioniranje vzhodnih kultur. Redki so primeri, ki stopajo po drugačni poti, npr. Bank Austria Literaris, ki vsaki dve leti podeljuje veliko nagrado za vzhodno in jugovzhodno literaturo ter ji z dobrimi prevodi zagotavlja prvi korak v širši svet.
V času osamosvojitvene vojne za Slovenijo ste za avstrijsko ORF koordinirali informacije za medije, v zbombardirani Bosni ste v begunskih taboriščih brezplačno razdelili knjige domačih avtorjev, ki ste jih natisnili v Bosanski biblioteki, na Koroškem pa ste prirejali literarna branja za pomoč beguncem. To je bil mnogim oster trn v peti. Franz Fuchs vam je celo poslal pisemsko bombo, dobili ste dve maketi bombe in tri grožnje s smrtjo. Morda prav zato tako trmasto vztrajate pri svoji tolerantni in odprti drži in bo tako eden od vaših večjih založniških projektov v kratkem prav fotografsko-literarna publikacija z zgodbami petdesetih tujcev, ki živijo in delajo na avstrijskem Koroškem?
V zadnjih dveh desetletjih je pred našimi očmi postalo družbeno sprejemljivo in oportuno, da se obračamo stran od tujcev, prišlekov, osrednja tema v javnosti je postala varnost. Meje se zapirajo, pripravljajo se zakoni, ki tujca kriminalizirajo in ga postavljajo na rob družbe, ga zapirajo v sodobna taborišča, mu prepovedujejo delati itd. Vse pred našimi očmi. Vse pod okriljem evropske družbe, njenih političnih strank in parlamentov.
Struja, ki s šovinizmom poskuša rešiti problem preživetja jezika in kulture na Koroškem, nam kaže, da politiki na aktualna vprašanja niso sposobni najti takšnih odgovorov, ki bi dali jeziku, kulturi in ljudem dojemljive in zadovoljive cilje, ki sočloveka ne bi izključevali in zaničevali, temveč bi skupaj z njim poiskali rešitev za preživetje svojega jezika in jezikov preostalih prišlekov, torej lastnega in tujega. Tudi prišleki ne morejo in nočejo zavreči svoje kulture, ki je njihova hrbtenica, ne morejo je sleči v hipu, ko prestopijo mejo nacionalne države, v katero so prišli. Ta vprašanja so aktualna vprašanja za nas vse, ne samo za manjšino, to so vprašanja civilne družbe in bodo odločala o razvoju: ali bomo imeli spore in vojne ali pa mir in skupno življenje v svobodi.
Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja se bomo morali soočiti z dejstvom, da nimamo več strnjenega etničnega prostora. Tehnična revolucija je tako močno napredovala, da lahko danes svoj jezik pišeš in uporabljaš povsod, npr. s pomočjo spleta. Vsebina jezika, ki je izraz za hrbtenico človeka, pa ostaja, le da razširja svojo plat. Pred desetletji je bilo okoli nas na Koroškem bolj ali manj vse enojezično, stiki z drugojezičnim prostorom pa bolj redki. V taki situaciji se je bilo za jezik manj bati, čeprav vemo, da je izgubljanje jezika tudi v teh okoliščinah tako močno napredovalo, da danes – od nekoč vsakega tretjega – le še vsak štirideseti govori slovensko. Torej tudi strnjeni etnični prostor ni porok za obstoj jezika.
V naših izkušnjah preživetja slovenskega jezika vidimo vso žilavost, ki je – kot je videti – jeziku inherentna, saj je skozi stoletja preživel v prvi vrsti s pomočjo knjige in literature, in sicer še veliko prej, preden smo dobili svojo državo. »Jezik smo na veliko in skrbno ohranjali, dokler smo bili še brez samostojne države, zdaj, ko državo imamo, pa preti nevarnost, da ga bomo zapravili,« mi zaskrbljeno pravi Florjan Lipuš. Jezik pa je tudi nekaj mističnega, ugotavlja lužiškosrbski avtor Jurij Koch, ki se pri Lužiških Srbih srečuje s podobnimi vprašanji, saj se je v preteklosti njihov jezik že dostikrat znašel v situaciji, ko bi ga lahko iztrebili, pozabili. Ali ni bil Luter tisti, ki je že pred stoletji rekel, da se prevoda Biblije v lužiški srbščini ne splača tiskati, saj so bili prepričani, da ta jezik v naslednjih sto letih ne bo preživel? Nimamo tudi mi izkušnje, da je jezik včasih podoben ponikalnici, ki se skrije, nato pa pod zemljo zažubori, si na novo poišče svoj izvir in na drugem koncu – osvežen – nadaljuje svojo pot? Pomagalo nam bo, če se bomo znali še tesneje povezati z ljudmi in če nam bo uspelo pokazati še večjo odprtost do vseh kultur in jezikov, saj je samo solidarnost med kulturami porok tudi za lastno preživetje.
Vaše založniške izkušnje z EU niso najboljše. Menda v Bruselj ne hodite več prosit za finančne subvencije. Za dela Florjana Lipuša, ki ste jih nameravali izdati v nemščini, so trdili, da jih mora pač podpreti nacionalna kultura v matični državi …
Ko smo pred leti hoteli prek prevajalskega fonda EU zaprositi za denar za prevod literarnih del Florjana Lipuša v nemščino, so nam dali vedeti, da tega ne morejo podpreti, saj je avtor iz Avstrije, založba pa tudi, in da zato v tej državi ne morejo podpreti prevoda iz enega v drug jezik. Nekaj drugega bi bilo, so rekli, če bi za prevod v nemščino zaprosila založniška hiša iz Slovenije. Z logiko to seveda nima nobenega opravka, je pa izraz očitno napačnega pristopa, ki izhaja iz nacionalne države in pojmuje Evropsko unijo kot združbo nacionalnih držav, ne pa kot okolje, v katerem bi se vsi jeziki in vse kulture enakopravno razvijale.
Ali po vašem mnenju obstaja kakšen literarni kanon del koroških Slovencev, ki bi moral biti del vseslovenske kulturne identitete?
Kanon je zame vedno nekaj vprašljivega. Ponavadi se ga nočem in ne želim držati, saj omejuje človeka, njegovo izbiro čtiva, v njem vzbuja strahove, ga omejuje in se nanj usede kot kaka hudobna trotamora. Lepo bi bilo, če bi pobrskali po lastni knjižnici, po svojem spominu in včasih posegli tudi po starih knjigah – opazili bomo, da se je v naših krajih že pred sto leti in več pisala dobra literatura, v dobri slovenščini in nemščini, in da jo je vredno tudi danes kdaj pa kdaj vzeti v roke. Če te bo prijelo, boš vzel v roke Andreja Kokota, Lipeja Kolenika, Cvetko Lipuš, Majo Haderlap in Antona Haderlapa, Florjana Lipuša in še koga.
Evropa ima veliko manjšin, dvesto avtohtonih jezikov živi v devetinštiridesetih državah, prav tako imamo tudi dvesto migrantskih jezikov. V vsaki državi, ki se definirana kot nacionalna, so štiri avtohtone manjšine in štiri migrantske, vsaka država ima v povprečju osem manjšin. Torej so manjšine večina, večina pa je manjšina. Od Slovenije, ki je po stoletjih prvič dobila priložnost za svojo državo, bi pričakoval, da to izkušnjo ponese v Evropo, da pove: mi smo že pred tem živeli v obliki jezika in kulture, od Trubarja naprej, ne glede na to, ali smo bili država ali ne. Naša izkušnja preživetja z jezikom in s kulturo bi bila za Evropo izjemno zanimiva: kako zgraditi tako Evropo, ki bi vsem kulturam, od Kataloncev prek Baskov, Ircev, Srbov, Romov, Bosancev, Makedoncev, Slovakov, Rusov do Nemcev, Slovencev ..., dala prostor pod soncem? In to brez cinizma, brez preštevanja, brez omejevanja na prostor in področje.
Od Slovenije sem pričakoval ofenzivnost, pričakoval sem, da bo rekla: dobili smo sicer svojo državo, a vemo, da imamo ljudi, ki govorijo slovensko tudi zunaj nje, na Primorskem in v Tržaškem zalivu, v Prekmurju in na Koroškem, kjer živijo ljudje, ki govorijo isti jezik, ki so se znašli v tem prostoru in so povezovalna nit med tu in tam, neprecenljivi v razvoju med ljudmi, ki se navajajo na dejstvo, da jezik živi, četudi nima zasnove v etničnem prostoru. Pričakoval sem, da bo našo izkušnjo jezikovnega in kulturnega preživetja skozi stoletja in v najhujših časih, ki je slonelo predvsem na jeziku in knjigi in je dajalo človeku oporo in ponos, npr. v času protestantizma, antifašističnega boja ..., znala formulirati v evropskem smislu; kar pomeni, da bi se trenje med preteklostjo in bodočnostjo s to izkušnjo začelo končno obračati v boljšo prihodnost.
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem ocenjujete stvarno in kritično, včasih celo pesimistično, hkrati pa se vendar ne bojite vlagati v prihodnost mladih, da bi ti ohranili vsaj slovenščino kot del svoje identitete. Kot predsednik radia Agora že načrtujete niz oddaj o mladih koroških literatih, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku. Trdite namreč, da le znanje slovenščine omogoča možnost preživetja Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Lipuševo Mladje je bilo v svojem času nekaj izjemnega; hkrati s Kolleritschevimi Manuskripti v Gradcu sta bili ti dve reviji znanilki novega literarnega in kulturnega obdobja. Nihče se danes še ne zaveda pomena te sočasnosti, ki jo lahko vidimo tudi kot simbiozo oznanjevanja novega obdobja sožitja kultur v okolju nadvlade enojezičnosti. Tako revija Mladje kot Manuskripti sta prezračili sajasto in zamegljeno ozračje povojne zatohlosti v deželi. Med Slovenci na Koroškem se je razširila prava panika, ko je začelo delovati Mladje. Imeli smo torej dve literarni reviji, ki sta bili od vsega začetka predhodnici preseganja zaprtosti ene in druge kulture v deželi.
Po črni številki Mladja in po poskusu nadaljevanja novega Mladja je pišoča mladina utihnila. Danes lahko najbrž brez pretiravanja ugotavljamo, da je bila »pomladjevska« generacija prva, ki se je lahko naslonila na novo založniško dejavnost med Slovenci na Koroškem, ki se je začela po letu 1980. V hitrih presledkih so bile na Koroškem prvič izdane v slovenščini napisane knjige – od Florjana Lipuša, Andreja Kokota, Kristjana Močilnika, Maje Haderlap, Fabjana Hafnerja do Cvetke Lipuš, če navedem samo nekatera imena. Najstarejša koroška založba je tedaj še milo dremala, kar se domače, neideološke literature tiče. Spomnimo se samo, da je v sedemdesetih letih odklonila objavo Lipuševih Zmot dijaka Tjaža.
Imam pa občutek, da se danes med najmlajšimi spet nekaj premika. Na letošnji literarni natečaj Promladi Volbankove ustanove je svoj v slovenščini napisan tekst poslalo kar 350 mladih ustvarjalcev. Videti je, da se baza spet širi in da bo na tem polju zraslo nekaj novega. Zavedati se moramo teže in vrednote tega početja, mlade pisce moramo spremljati in jih ustrezno spodbujati. Pisanje je težak posel, ki od posameznika zahteva veliko volje, vztrajnosti in privrženosti, ni nekaj, kar se da mimogrede opraviti, nekaj, kar ti tako rekoč kar samo od sebe kapne iz rokava. Pisanje je garanje v kamnolomu jezika. Ima pa, če te prime, tako sanjsko moč, kot je nima in je tudi nikoli ne bo imelo nobeno mamilo! Na radiu Agora bomo temu literarnemu ustvarjanju posvetili veliko skrb, tako da se zna zgoditi, da bo to prva generacija, ki bo ustvarjala zunaj etničnega ali skupnega prostora in bo našla svojo domovino v slovenskem jeziku!
Pa še nekaj. V naših krajih se je v preteklosti slovenščina ponavadi zamolčala. Je danes temu tudi še tako? Koliko prijav k slovenskemu pouku imamo v dvojezičnih šolah na Koroškem! In čeprav otroci nimajo več jezikovne osnove od doma, ne pri starših, ne pri sosedih, ker se je okolica v zadnjih desetletjih pač spremenila, se ti otroci kljub temu znova učijo slovenskega jezika. Opogumijo se in začnejo, velikokrat sicer z napakami, a začnejo, vadijo, govorijo! Naj jih zavrnemo, jim vzamemo voljo? Jim pošljemo jezikovnega policaja? Srečamo tudi take, ki so v otroštvu sicer imeli možnost, da bi se jezika naučili spotoma, doletela pa jih je usoda, da starši z njimi niso želeli govoriti slovensko. Ti se danes, še po desetletjih, spominjajo nekdanje govorice iz otroštva in okolice ter začnejo vaditi, berejo, se učijo, obiskujejo seminarje in potujejo po slovenskih krajih, da bi jim bil jezik čim bolj blizu. Ali niso Kugyjevi razredi na Slovenski gimnaziji v Celovcu dovolj zgovoren primer? Ponosni smo lahko, da od tam prihajajo fantje in dekleta, ki govorijo slovensko in nemško, ki znajo italijansko in angleško in se morda učijo še francosko, rusko ali še kak drug jezik, tako kot moja sedemnajstletna hči, čeprav je njena mama iz koroško-nemškega okolja. Po očetovi strani je Slovenka, po mamini Avstrijka, govori še tri, štiri druge jezike; moja slovenščina ji je osnova, mamina nemščina prav tako. Morda je že čas, da se spet znajdemo in najdemo v okolju, v katerem živimo in ki od nas pričakuje, da v tem okolju zaživimo, v njem srečujemo druge, ki govorijo razne jezike; kjer ni več ne zaprtosti ne meja, marveč je vse na prepihu, in jasno je, da se je na tem prepihu treba drugače obnašati. Moja hči izhaja iz svojih dveh jezikov, se z mano pogovarja v mojem, z mamo v njenem in z drugimi v tistem jeziku, ki ga sogovornik obvlada in razume, ne da bi se moral/a, ona ali on, prej izkazati, kdo je, od kod prihaja in zakaj je to, kar je!
Kakšna je za vas razlika med besedama »krtova dežela« in »Maulwurfsland«?
Pri skupnem pitju šnopsa sva se s stricem Honzo veliko pogovarjala o času, ki ga je preživel v gozdu, o težavnosti dela in o bridki bedi. Ob tem je pred mano razgrinjal slovenski jezik, kakor ga je govoril vse svoje življenje, lepo slovenščino v narečju naših krajev, jo pričaral iz notranjosti svoje biti, jezik, kakršen je bil v mojem času že zdavnaj pozabljen, celo izumrl. Nekega dne, le nekaj tednov preden je umrl, so mu polzele solze po licih. Sključen, potegnjen vase je razlagal, da bo moral kmalu oditi v krtovo, deželo krtov. Ni uporabil običajne oblike v krtovo deželo, rekel je preprosto v krtovo. To njegovo obliko je pripovednik Florjan Lipuš vpletel v enega svojih romanov. Pri Lipušu in po njem tako v pozabo toneča govorica spet in še odmeva.
A do odhoda v krtovo bo treba verjetno postoriti še marsikaj?
Mačke imajo sedem življenj, pravijo, mi imamo enega, vemo. Zato – morda – sedem načel, po katerih je vendar vredno živeti: brati, pisati, ljubiti, kuhati, jesti, piti, potovati.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
