Čuvaji ognja v krasnem novem svetu
Čuvaji ognja so namreč njena osma plošča in kot se je mogoče prepričati že v naslovu, je v skladu z revnim časom, nenaklonjenem umetniškemu ustvarjanju, ki je tako ali tako samo strošek in nepotreben luksuz, v očeh precejšnjega dela naše politike pa celo zajedavec, ki se že dolgo redi na račun ustvarjalcev presežne vrednosti, izšla v samozaložbi. Ker kljub ustreznim vlogam ni dobila podpore niti na državni niti na mestni ravni. Kar se, priznajmo, glede na vsebino, niti ne zdi posebej čudno. Saj bi bilo res čudno, če bi oblast podpirala tiste, ki se ji posmehujejo ali jo poskušajo strmoglaviti. Povodci so v glavi, kakor pravi Ksenija.
Ampak to seveda ne pomeni, da plošča ni vredna pozornosti. Pravzaprav je ravno nasprotno. Težko bi našli glasbeni projekt, ki bi bil bolj v duhu časa, ki bi bil bolj tenkočutno uglašen z družbenim vrenjem, nasprotji in zablodami, kot so Čuvaji ognja. Ksenija Jus je že leta neusmiljena kronistka vsega tistega, kar sodobna kapitalistična družba poleg glamurozne podobe peščice bogatečih in izbranih še (množično) producira, naj bodo to tisoči brezposelnih in tako ali drugače nategnjenih delavcev, Lepa Vida v posodobljeni različici pretresljive ljudske balade ali vsesplošna beda, ob kateri njeno popolno nasprotje šele doseže pravi kontrast. Ksenija torej stoji za ponižanim in izrabljenim posameznikom v »krasnem novem svetu«, čuti njegovo bolečino in sočustvuje z njim, vendar od tega ponižanega in izrabljenega predstavnika »globalne zmede« pričakuje tudi, da se ne bo popolnoma nedejavno prepustil okoliščinam »človeške zime«, ampak da bo usodo vzel v svoje roke, da bo postal oziroma ostal Čuvaj ognja in vsega tistega, kar človeka osmišlja. Da, skratka, ne bo vedno živel v »getu brez upanja«.
Ksenija Jus je torej čisto prava in odlična nadaljevalka revolucionarne tradicije, ki je na teh tleh zamrla pred dobrega pol stoletja, pozneje pa se spremenila v svoje popolno nasprotje. To počenja v desetih pesmih, ki so izjemen primer angažirane sodobne poezije na eni strani in zelo učinkovite glasbe na drugi, za res popoln presežek pa poskrbijo odlični aranžmaji in izvedba popolnoma akustične spremljevalne zasedbe. Prav ta minimalistična, vendar zelo učinkovita spremljava z izredno premišljenimi vstopi dodatnih glasbil, zvočil in glasov je tisto, kar Ksenijini poeziji omogoči, da zaživi in zažari v vsej svoji lepoti in sporočilnosti, da njene poante, ironije in udarnosti pridejo do polne veljave, da torej ne ostanejo samo zapete besede, ampak nas prisilijo, da ji(m) prisluhnemo, da poskušamo razumeti in doumeti. In takšne so pravzaprav vse pesmi po vrsti, od uvodne naslovne Čuvaji ognja do zaključne Naši Vaši Sužnji Kapitala, med njimi pa izstopajo predvsem Krasni novi spet, Povodci so v glavi in Vojne je konec, ki jo PopOvni zapojejo skupaj z ženskim pevskim zborom Kombinat, katerega zelo aktivna članica je Ksenija Jus.
Čuvaji ognja so torej še en izredno pomemben kamenček v razkošnem mozaiku slovenske kantavtorske glasbe in vsekakor najbolj dodelana plošča, kar jih je Ksenija Jus doslej objavila. V slovenskem kantavtorskem mozaiku biserov zares ne manjka, pa čeprav bi nas nekateri polpismeni in polinteligentni »skrbniki« domače glasbene scene radi prepričali, da nimamo nikogar, ki bi nas lahko primerno zastopal na mednarodnih prireditvah, in da je najbolje, da tudi na tem področju kot povsod drugod podležemo »ZDA klimi«, namesto da bi bili vsaj enkrat drugačni in bi pokazali vsaj to, da imamo zelo živo svojo oziroma samosvojo glasbeno ustvarjalnost, s kakršno se ne morejo povsod pohvaliti. Ampak najbrž bi bilo zares preveč pričakovati, da bi takšna glasba postala zvočna spremljava časa, v katerem živi in katerega veren odsev je, da bi jo bilo mogoče vsak dan slišati na radijskih valovih. Kot je preveč pričakovati, da bi se iskanje talentov ne omejilo na tretjerazredne posnemovalce svetovnih zvezdnikov, ampak bi od njih zahtevali vsaj drobec ustvarjalnosti in izvirnosti, s kakršno nam na plošči obilno postrežeta Ksenija Jus in njena zasedba PopOvni.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013