Za zmeraj mlad
Bob Dylan, sedemdesetletnik
31. 05. 2011
Štiriindvajsetega maja je eden najvplivnejših umetnikov 20. stoletja, človek, o čigar življenju in delu je na voljo več knjig kot o katerikoli drugi živeči osebnosti, praznoval sedemdeseti rojstni dan. Čeprav je svoje najbolj vplivne albume objavil sredi šestdesetih, je še vedno izjemno vznemirljiv avtor in kronist naše dobe.
Pozno ponoči sem se vrnil iz mesta. Ko sem odprl kuhinjska vrata, sem na mizi opazil vrečko za plošče. Vedel sem, kaj je v njej, pa vendar skoraj nisem mogel verjeti. Nedolgo nazaj je izšla nova plošče Boba Dylana z naslovom Blood on the Tracks in ker se je oče odpravljal na sindikalni izlet v Bologno, sem ga prosil, če mi jo lahko prinese. Nisem bil čisto prepričan, da jo bo imel čas, priložnost in voljo poiskati. Oče za kaj takšnega ni imel ravno občutka, ampak takrat mi je pripravil neponovljivo presenečenje, morda najlepše v življenju. Bilo je v komaj začetem letu 1975.
Zaprl sem se v svojo sobo, položil ploščo na gramofon in prisluhnil. Popolnoma nemogoče je opisati, kaj so v meni povzročili zvoki, ki sem jih zaslišal. Zdelo se mi je, kot da bi poslušal nekaj, česar sicer ne poznam, hkrati pa je tako domače, kot bi bilo od nekdaj z mano. To je občutek, ki sem ga doživel samo nekajkrat v življenju, dvakrat ali trikrat ob zelo različnih ploščah in morda nekajkrat več ob prebiranju knjig, še zlasti poezije. Ko sem ploščo kljub izjemni dolžini kar naprej obračal, zunaj pa se je počasi začelo daniti, in se predajal zvokom pesmi Tangled Up in Blue, Simple Twist of Fate, You’re a Big Girl Now, Idiot Wind, sem užival v vsaki podrobnosti, ki sem jo bil sposoben ujeti, ob vsaki besedi in frazi, ki sem jo razbral. A mi je seveda marsikaj ušlo in nisem čisto dobro razumel, toda občutij, ki jih je zbujala, grenkobe, otožnosti obžalovanja, pa nekakšne spokojnosti, ni bilo težko prepoznati. Vse skupaj je bilo izrazito osebnoizpovedno in kot tako je imelo podoben učinek kot nekatere najlepše Dylanove pesmi iz preteklosti.
Ampak od vseh pesmi je takrat name največji vtis naredila najdaljša, skoraj devetminutna saga z naslovom Lily, Rosemary and the Jack of Hearts, nekakšen vestern z revolveraši, pivnicami, kvartopirci, mestnimi veljaki, izobčenci in lahkoživkami, pa seveda z ljubeznijo, izdajstvom in vsesplošnim streljanjem, ki ga preživi samo Srčev fant. Cela zgodba, če jo je tako mogoče imenovati, se je dogajala bliskovito, ni se zdela najbolj povezana, a je bila hkrati tako očarljiva, da sem zapleteno besedilo kmalu znal na pamet. Čeprav še dolgo potem nisem docela dojel, za kaj v pesmi gre, in me je nato dolga leta tako preganjalo, da sem med drugim nekoč iz Amerike naročil doktorat, ki ga je nekdo napisal o plošči Blood on the Tracks. V njem se je na dolgo in široko ukvarjal tudi s to zagonetno pesmijo, ne da bi mi zmogel povedati kaj novega. Bila je dragocena izkušnja, ki me je naučila, da doktoratom ne gre zaupati, zato pa sem bil že tisto prvo noč prepričan, da poslušam Dylanovo najboljšo ploščo. Ali, kakor je zapisal Stephen Thomas Erlewine, Dylan je morda posnel bolj vplivne albume, nikoli pa nobenega boljšega.
Klasik
Kar je ob vsem, kar je ustvaril v šestdesetih letih, slišati skoraj bogokletno. V pičlih štirih letih, od leta 1963 do 1967, je objavil sedem veličastnih albumov, ki so za vselej spremenili podobo popularne glasbe, vrstnikom pa pokazali, kako je treba ustvarjati. Hkrati je uveljavil merila, ki jih skoraj ni bilo mogoče preseči. Če jih naštejem: The Freewheelin’ Bob Dylan (1963), The Times They Are-A-Changin’ (1964), Another Side of Bob Dylan (1964), Bringing It All Back Home (1965), Highway 61 Revisited (1965), Blonde on Blonde (1966) in John Wesley Harding (1967). Na njih pa celo vrsto skladb, ki so postale zvočna spremljava odraščanju in zorenju ameriške baby-boom generacije: Blowin’ in the Wind, With God on Our Side, Hard Rain’s a-Gonna Fall, Masters of War, Mr. Tambourine Man, Subterranean Homesick Blues, It’s All Over Now Baby Blue, Like a Rolling Stone in All Along the Watchtower. Spisek je seveda precej daljši.
Vse te plošče sem poznal, pravzaprav sem jih takrat že tudi imel v svoji zbirki in jih ogromno poslušal. Prvega Dylana sem kupil leta 1971, to je bila hkrati tudi moja prva velika plošča in kar takoj dvojna: Bob Dylan Greatest Hits Volume 2. Indijska dum-dumka, ki se je po spletu okoliščin znašla v ljubljanski trgovini Radiocenter na Čopovi, tam kjer je danes trgovina s čevlji, je pomenila pravo trofejo, toliko večjo pa prej našteti (angleški) albumi, ki sem jih sredi sedemdesetih let uspel kupiti v Maximarketu. Ampak še preden sem imel kakšno ploščo, sem jo poslušal na Radiu Študent, ki je takrat popoldne oddajal na srednjem valu. Nikoli nisem padal na njegove najbolj znane protestne pesmi tipa Blowin’ in the Wind, zato pa so me takoj pritegnile ljubezenske ali osebnoizpovedne pesmi, kot so One Too Many Mornings in It’s All Over Now Baby Blue.
Resnično me je prevzel album John Wesley Harding in še zlasti analiza, ki jo je napisal Anthony Scaduto (v knjigi Bob Dylan, 1971, slovenski prevod 1978) in jo je bilo, kolikor se spominjam, v nadaljevanjih mogoče poslušati na RŠ. Njena biblijska metaforika in zastrta sporočila so mi o vrednosti in enkratnosti poezije povedala dosti več od vseh pesmi, ki sem se jih moral učiti v šoli.
Interpret
Pravzaprav me je Dylan očaral s svojo poezijo, glasbo in celo z glasom, za katerega nekateri nikoli niso našli lepe besede. Kljub temu danes menim, da je eden največjih glasbenih interpretov našega časa, saj zna z glasom, izgovorjavo in interpretacijo ustvariti vzdušje, ki imenitno poudari pomen besed in jim pogosto daje zelo samosvoj pomen, kot se je mogoče prepričati na vseh njegovih zadnjih ploščah, morda še najbolj na izjemni Tell Tale Signs: Rare and Unreleased 1989–2006, na devetem nadaljevanju Bootleg Series. Bob Dylan je odgovoren za to, da sem začel brati in pozneje pisati poezijo, da sem začel prevajati (bilo je nujno, če sem hotel razumeti, kaj poje; najprej sem njegova besedila prepisoval s plošč, pozneje sem si na zelo zapleten način naročil in po treh ali štirih mesecih čakanja tudi dobil knjigo Writings and Drawings (1973, Knopf), v kateri sem se lahko prvikrat prepričal, da ima Dylan tudi kar precej risarskega talenta, ki ga je v naslednjih desetletjih še razvil in dodelal). Odgovoren je tudi za to, da sem še danes pozoren na besedilo vsake pesmi, ki ji prisluhnem, in da jo cenim po tem, kaj in na kakšen način mi ima povedati.
Čisto posebno, zelo pustolovsko zgodbo bi lahko napisal o tem, kako smo poleti leta 1978 v kombiju Radia Študent potovali v Nürnberg, kjer je Dylan nastopil na znamenitem Zeppelinfeldu, na prizorišču, kjer so nekoč organizirali velike nacistične shode. Prvič po desetletju se je vrnil v Evropo in odziv je bil temu primeren: zbralo se je vsaj osemdeset tisoč ljudi in koncert, na katerem so za ogrevanje nastopale takšne legende, kot sta Muddy Waters in Eric Clapton (čeprav ju, tako kot večina zbranih, sploh nisem jemal resno), je še danes eden najbolj veličastnih, kar sem jih kdaj doživel, še zlasti zaradi izjemno pozitivnega vzdušja, v katerem se je med vsesplošnim objemanjem zbranega občinstva končal. Kdo bi si takrat lahko mislil, da ga bom pozneje trikrat poslušal tudi na koncertih v Ljubljani, od katerih sta bila vsaj dva odlična, daleč boljša od vseh drugih, ki sem jih razen prvega doživel.
Eden najvplivnejših umetnikov 20. stoletja
Bil je edini glasbenik, čigar plošče sem nestrpno pričakoval in redno kupoval. Zameril se mi je samo na začetku osemdesetih. Delno zaradi panka, ki je bil takrat dosti bolj izzivalen in včasih tudi zanimiv, in delno zaradi verskega fanatizma, ki sem ga slutil v ploščah Saved (1980), Shot of Love (1981) in Infidels (1983). Ampak za zadnjo omenjeno sem dobrih dvajset let pozneje ugotovil, da je v resnici nadpovprečna. Pravzaprav lahko iskreno odsvetujem eno samo Dylanovo ploščo, Dylan & Dead (1989), pa čeprav jo je posnel z legendarno skupino Grateful Dead, ki je njegove pesmi pogosto in odlično izvajala.
Štiriindvajsetega maja je eden najvplivnejših umetnikov 20. stoletja, človek, o čigar življenju in delu je na voljo več knjig kot o katerikoli drugi živeči osebnosti, praznoval sedemdeseti rojstni dan. Danes ga ljudje na splošno ne poznajo več po najbolj udarnih protestnih pesmih šestdesetih let prejšnjega stoletja, niti po številnih prelepih ljubezenskih pesmih, ampak po dveh minornih komadih, ki sta doživela celo vrsto predelav. Morda se zdi večini samoumevno, da se staramo, zato pa je manj samoumevno, da se starajo tudi naši idoli, zlasti takšni, ki bi morali ostati Za zmeraj mladi, zdaj pa Trkajo na nebeška vrata.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
