O razpršenosti vstajniškega gibanja
Gospodarice in gospodarji lastnih situacij
19. 06. 2013
Vsaka drugačna ideja, ki si poskuša pridobiti prostor v šumu vstajniških projektov in njih medijskih spremljav, spravlja njeno nosilko ali nosilca pred težko preizkušnjo. Tako razumem tudi obup skupine aktivistk, ko so se na četrti vseslovenski vstaji letaki ene od militantno razpoloženih vstajniških skupin na pločniku pod Nebotičnikom nedolžno frfotaje spustili nad njihove in jih prekrili. Obup je simptom izključitve ali neenakosti in ženske so vedele, kako težko je tekmovati s popularizirano in regresivno idejo »levega Gospodarja« in njenimi številnimi utelešenji. Še bolj moreče je pozivanje k ustoličenju enega in edinega levega Gospodarja. Kaj dobrega bi lahko nastalo iz tega, če pa odmevno »levo« teoretsko industrijo z njenim vložkom v politično sfero poganjajo enaki ultrafalogocentrični vzvodi in mehanizmi, kot so se uveljavili v gospodarstvu, desni politiki, mainstream znanosti, kulturi? Ta industrija je pač del »tržne družbe«, v kateri načela neoklasične ekonomije totalitarno prežemajo družbeno celoto. Posamezno, odklonsko z vidika vladajočega levega umovanja »mora biti spremenjeno, udušeno«: besedna zveza, ki jo je uporabila Aleksandra Kollontaj, da bi pojasnila naknadne samocenzurne posege v tekstu Ženska v socializmu. »Ljudje«, ki jih je omenjala kot akterje, akterke pripoznavanja del, koristnih za skupnost, so postali »družba«. Družba pa je skozi poenotenje meril dela tako postala nekaj homogenega, Gospodarjevo eno, njegovo telo.
Teoretska krizna obsesija z Gospodarjem potencira zatekanje v varno območje »našega«. V obrambi tudi pred tistimi, ki smo sicer »naše« in »naši«, a vztrajamo na kritičnih položajih s perspektive spolov, alternativnih seksualizacij, »posebnih« življenjskih nuj in podobno. V luči te mentalne blokade in emocionalne togosti (kajti tudi za to gre) je razumljivo, da so makrosistemske vizije, ki se z nekaj izjemami pojavljajo na levici, tako zelo retro. Demokracija, v katero še obstaja določena mera verjetja, ni več mišljena skozi širjenje, temveč skozi oženje legitimnih svoboščin v političnem organiziranju. Idejna osnova gospodarskega samoupravljanja in pozivov k oživljanju razrednega boja temelji na tradicionalno pojmovanem plačanem delu, ki pa izključuje neplačano delo, zlasti žensk in tudi moških v nepoklicnih skrbniških funkcijah, čeprav je prav to ozadnji pogon kapitalizma. Vendar tudi kartelnega bančno-finančnega neokolonializma in novega suženjstva ni možno misliti brez upoštevanja vloge neplačanega dela in z njim povezanih zgodovinskih, družbenih, kulturno-slojnih razlik. Delavski razred je postal prešibko povezovalno geslo, o čemer navsezadnje pričata tako nezaupanje v sindikate (to ima sicer še druge vzroke, tudi take, ki se vežejo na status sindikalnih Gospodarjev) kot nemoč uporov najbolj zlorabljenih zaposlenih. Manko solidarnosti je manjši problem, kot sta to razumevanje aktualnih pogojev možnosti učinkovitega odpora in pravkar navedeni motivacijski projekt, osredinjen okoli »razrednega boja«.
Slovenski »dvignimo se« je, kar se tiče uličnega aktivizma, trenutno organizacijsko razpršen, ni dovolj soglasja, da bi preprečili hkratne vstajniške dogodke. Silna želja po obnovitvi spontano množičnih vstajniških impulzov postaja begava, rada se veže na simbole in čase, ki so bodisi prazni ali pomensko tako boleče preobteženi, da bi bil že skrajni čas prepustiti jih zgodovinski antropologiji – če je že zgodovina vsaj deloma odpovedala, se pustila zavesti ideološki polarizaciji. Vsaj upanje ostaja, nekateri verjamejo v vsebinsko zapolnitev zdaj izpraznjenih simbolov. Drugi zaupamo v prenovo jazov in sestope s pozicije Gospodarja. In v vzpostavljanje vsebinske platforme na možnih skupnih imenovalcih.
V vsakem primeru pa velja odobravanje vstajniškim iniciativam, ki so umeščene v vsakdanjost in prinašajo nove prakse in eksperimentiranja z možnim. Tako so na preizkušnji samooskrba z organsko pridelano hrano, neposredna demokracija v manjših skupnostih, alternativno mestno organiziranje, šole novih političnih, ekonomskih in tudi finančnih znanj … Nekatere ideje in določene mikrorealizacije novih programskih vsebin so na prvi pogled vabljive, še sploh, ker kažejo na alternativne poti v preseganju globalne gospodarske norosti, ne le krize Slovenije in EU. Se pa tudi tu včasih zatakne kakšna kost. Tako denimo participatorna ekonomija (okrajšava »parekon«) kot alternativa socialističnemu državno-planskemu gospodarstvu in kapitalistični tržni ekonomiji v aktivističnih tekstih stavi na pomensko zvezo, ki predpostavlja ideološko homogenizacijo družbe skozi vrednotenje dela. Tu tako spet naletimo na »družbeno priznano delo« Aleksandre Kollontaj. Ideja potemtakem temelji na konceptu nagrajevanega dela, vrednotenega skozi imaginarno in simbolno poenoteno skupnost, družbo. Bolj konkreten prevratniški potencial ima že delujoča ekonomija soudeležbe (angl. sharing economy). Slednja deluje v zelo omejenem obsegu, zato še nima dovolj moči, da bi sistemsko učinkovala na obstoječe kapitalistično tržno gospodarstvo. Načeloma bi se vanj lahko vključila kot pomembni, blagovno-denarnemu sotočni, mešani sistem menjave (z neposredno, naturalno in posredno blagovno-denarno menjavo).
V vstajniških gibanjih je možno in legitimno vzpostavljati skupne programske osnove v kombinaciji retro političnih in gospodarskih idej. Še sploh, če so prepojene z infuzijami novosti. Tudi stranka s takim združevalnim programom bi bila legitimna in dobrodošla za vzpostavljanje političnega in, kar je želeno, parlamentarnega uravnoteženja z leve strani. Edini zadržek, ki bi ga veljalo upoštevati pri vzpostavljanju nove, formalno organizirane politične združbe, se veže na vrzel med teorijo in prakso. Kolikor bolj je posamični program oddaljen od možnega ali vsaj uresničljivega v doglednem času, toliko bolj se vsakdanja delovna praksa promotorjev tepe s promoviranimi idejami.
Tako je pač v svetu Gospodarjev, govori eno, delaj drugo, in alternative se v tem težko ločijo od vladajočih matric. Ne gre več za osebno moralo in etično kodo, pač pa za ortodoksno delujočo družbeno strukturo. Eden od predlogov za njeno razgradnjo bi bil (naj ga, ateistka, zapišem v bibličnem jeziku): če promoviraš komunizem in s tem kolektivno lastnino in skupno dobro za vse, deli z drugimi zapovedano desetino svojih resursov (plačano in statusno pomembno delo, materialne dobrine, kulturne vire, veščine za konstruktivne osebnostne drže). Enako bi lahko veljalo v primerih, ko je revščina tvoja poklicna tema. Manj biblični predlog pa se nanaša na nujo po interdisciplinarno zastavljeni strokovni razpravi o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Že v resnem in kompleksnem razmisleku o pogojih možnosti njegove uveljavitve je idejni naboj za družbeno-kulturne spremembe. UTD vključuje novo opojmljenje in prevrednotenje dela in daje s tem konkretni družbeni pomen vsaki državljanki in državljanu. Pod pogojem, da bi bil dovolj visok, tj. da bi omogočal življenje nad pragom revščine. Delovno in osebnostno bi osamosvojil največjo podrejeno družbeno skupino, ženske, in omogočil večjo bivanjsko celovitost vsem, ki so prikrajšani/prikrajšane zaradi obstoječih družbenih delitev.
UTD bi na miren način pripeljal do pomembnih sprememb in postopne razgradnje režimov, ki sta s perspektive človekovih pravic in varovanja okolja vzrok globalnega kolapsa: patriarhat in kapitalizem. Konkretizirana vizija bi bila prvi korak do razsutja z navedenima režimoma uokvirjenega reda Gospodarjev. Na svoje mesto bi postavila grandiozne ideje o domnevno ultimativnih sistemskih spremembah, ki pa ne puščajo sledi v praktičnih zadevah našega vsakdana, zlasti v medosebnih odnosih. Ideja, ki bi bila v realizaciji zgolj eden od vzvodov želenih sprememb, postavlja pred nas takšen umski in čustveni izziv, da se njenim postvarjenjem, če jo vzamemo pošteno zares, že ta hip ni mogoče izogniti: pripoznavanje in vrednost dela, ki se odvija skozi družbeno-kulturne vloge posameznice in posameznika v ožji skupnosti, možnost, da ženske in pripadnice/pripadniki kompleksno zapostavljenih družbenih skupin avtonomno razumejo in čutijo svoje življenje, kreativno združevanje v delu, pridobivanje poguma za glas v javnosti, svobodnejše odločanje o zasebnosti in intimi, svoboda v vsaki situaciji izreči in biti to, kar v danem trenutku misliš (da si).
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
04.06.2015 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
