pisma bralcev
25 let pozabe povojnih pobojev
Uroš Blatnik
07. 08. 2013
Najbrž je žalostno, da poskušamo izriniti iz zavesti povojne poboje. Vendar je treba razumeti objektivne okoliščine (recesijo, predvsem to, da tako »tenko piskamo«). Zato ni korektna Ferenčeva trditev, da nekaterim očitno ni do tega, da bi grobišča odkrivali in urejali. Tu misli na uradno politiko; še živeči, ki so si roke umazali s tem, razumljivo niso zainteresirani za odkrivanje in predvsem ugotavljanje krivcev. Kateri morilec pa je zainteresiran, da odkrijejo »njegovo« truplo? Ferenca boli, upam, predvsem pozabljanje na pieteto. Vrhunec nepietete pa je za moje pojme to, da so kosti prek 800 doslej izgrebenih v Hudi jami kar v plastičnih gajbicah; to je dejstvo, ki v prispevku v Pogledih (10. julij 2013) ni omenjeno.
Zmotilo pa me je nekako zaničljivo mnenje o pišmeuharskem stališču Britancev (ki so vedeli ali pa bi morali vedeti, da ljudi z vračanjem pošiljajo v smrt). Njihovo stališče lepo ilustrira avtor z dialogom med Churchillom in MacLeanom. Gre za ilustracijo t. i. kapitalistične filozofije, ki smo se ji mi priklonili hkrati z osamosvojitvijo. Takrat smo se priklonili tej »filozofiji« in zavrgli t. i. slovansko »filozofijo«, ki ne pozna tako hladnega odnosa do drugih (držav). Čudovito ilustracijo takega odnosa ponudi Churchill v tem dialogu: »Naj se o tem sami odločijo.« Če smo takšno stališče »posvojili« kot bolj zveličavno od prejšnje slovanske »kontaminiranosti« hladnega razuma s čustvi, potem razumsko hladno pristopajmo tudi do tega »fenomena« (povojnih pobojev). Če pa vam tak odnos ni všeč, potem potegnite jasno paralelo med povojnimi poboji in izbrisom. Razlika je samo v tem, da so bili oni prvi justificirani, izbrisani pa ne (in so bili pravzaprav prepuščeni umiranju na obroke).
V tej luči je treba vpeljati presojo z vidika štirih vrednot svetovnega etosa (pravrednot). Leta 2009 jih je prevzel filozof Tine Hribar (po Heideggerju). Vendar jih ni rangiral, temveč je prevzel Heideggerjev vrstni red, ki pa je bil po moji presoji pogojen s takratnimi trenutnimi prilikami. Heidegger je namreč najprej omenil vrednoto »posvečenost mrtvih«. Ta je ključna za odnos do posmrtnih ostankov po vojni pobitih.
Vendar moramo po mojem mnenju rang pravrednot oblikovati z upoštevanjem najvišjega in nesporno objektivnega kriterija za kakršnokoli rangiranje vrednot. To pa je ciklus, ki ga ima sama narava: rojstvo – življenje od mladega, preko zrelega, do starega organizma – smrt. Te štiri pravrednote naj bi si torej sledile:
1. »Zlato pravilo«: česar ne želiš, da drugi stori tebi, ne stôri ti drugemu. To pravrednoto je kot življenjsko modrost utemeljil že Konfucij (kakih 500 let pred Kristusom). Je pa temelj sobivanja ljudi. Povsem bi zadoščalo: če bi ljudje znali in upoštevali samo ta stavek ali to pravilo, bi bilo naše življenje na tem planetu tako rekoč idealno. Hkrati ta pravrednota vsebuje sama v sebi tudi vse druge tri pravrednote. Zato ta pravrednota po mojem mnenju ni samo prva izmed pravrednot svetovnega etosa, ampak je višja, univerzalna vrednota.
2. Na drugo mesto bi dal pravrednoto »dostojanstvo človeka«. O njeni vsebini najbrž nima pomena na dolgo razpravljati. Vsem, ki ste ljudje, bi morala biti samoumevna. Človek je človek, in že zato, ker je človek, zasluži neko stopnjo spoštovanja od soljudi: da mu omogočajo človeka dostojno življenje (ali da ga pri tem vsaj ne ovirajo). Vsi bi si morali »vbiti« v glavo: človek je človek, žival pa žival. Človek ni enako kot žival (ali celo rastlina). Zato je popolnoma nesprejemljivo, da nekateri svojim hišnim ljubljenčkom namenjajo več kakor drugemu človeku. Tudi če vas je ta drugi razočaral ali prevaral ali zlorabil vaš nepokvarjeni odnos do njega. Tu priskoči na »pomoč« krščanstvo in njegova filozofska usmerjenost (o nastavljanju drugega lica npr.). Vsekakor pa nikakršnega spoštovanja ali fer odnosa ne zasluži nihče, ki zlorabi otroško naivnost (npr. storilci vseh vrst spolnih zlorab).
3. Na tretje mesto uvrščam pravrednoto »svetost življenja«. To pa predvsem zato, ker ni poenotenih mnenj, kdaj smemo govoriti o živem človeškem bitju: je to spočetje, je to embrio ali je to morda šele novorojenček – ali pa še pozneje, ko se otrok začne zavedati samega sebe (to je pri nekako treh letih starosti). Novorojenček je namreč zgolj nagonsko bitje; vodijo ga osnovni nagoni (tako kot živali in rastline).
4. Na četrto mesto torej umeščam pravrednoto »posvečenost mrtvih«. Gre za naš odnos do tistih oz. tistega, kar ostane po nekdaj naših soljudeh. To najlepše opredelim z negativnostjo, tako rekoč žaljivostjo do ateistov, ki jo je izustil Franc Rode: da bi ateisti morda hoteli mrtve kar vreči v kontejner, da jih Snaga odvrže na smetišče (kakor vse druge smeti in odpadke). Izjava, ob kateri se mora vsakemu obrniti želodec. In da to izjavi cerkveni dostojanstvenik, ki je v okviru vatikanske kurije zasedal enega najpomembnejših položajev, je nesprejemljivo! In vse dobro papežu Frančišku, ki bo krščanstvo vrnil krščanstvu.
Kar pa zadeva odnos do preminulih: zelo hinavsko se mi zdi, ko se umrlih, tako se zdi, spomnite samo ob dnevu mrtvih, ko so grobovi polni sveč in ikeban. Kot da vse to umrlemu kaj pomeni! Kot da s tem »krašenjem« grobov kupujete odpustke za to, ker ste bili mogoče preveč brezbrižni do tega človeka, dokler je bil še živ. Ali pa je to izraz tega, da se smilite sami sebi, češ kako ste nesrečni, ker ste ostali brez te osebe?
Podobno hinavsko se zdi opozarjanje na po vojni pobite. Tiste čase ilustrira Kocbek, ki ga avtor sicer citira, potem pa nanj »pozabi«. Takole zapiše Kocbek: »Na koncu je v meni zmagalo spoznanje, da je treba tako razgibane zgodovine udeležiti se tam, kjer je najbolj vroča in odločujoča, najbolj preoblikujoča in neposredna.« Ljudje so se v tistem času postavili na eno ali drugo stran, lahko tudi čisto po nevednosti, lahko so bili zavêdeni, lahko po čistem naključju: ker so takrat pač živeli. Podobno kot smo mi, zdaj živeči, izpostavljeni nekaterim prilikam, na katere človeško telo ni prilagojeno. Pa smo te uničujoče prilike povzročili ljudje sami.
Gre skratka za to, da sprejmemo dejstva taka, kot so – ne pa, da jadikujemo, kako je premalo pietete. Po koncu vsake vojne zmagovalci oblikujejo življenje ali smrt preživelih: tudi po letu 1991 je bilo tako. In objektivno merilo presoje so zgoraj omenjene stopnje pravrednot. Do umrlih bomo lahko uresničili razkošno pieteto takrat, ko nam bodo objektivne prilike (denarna sredstva) to dovoljevale (npr. spomeniki in drugačna obeležja). Do takrat pa moramo izkazovati najnujnejšo pieteto (torej ne kosti v gajbicah) – ali pa jih pustiti tam, kjer so (ne »preštevati« kosti). Ker to zadnje počnemo večinoma samo zaradi maščevanja ali drugačnih pritlehnih političnih motivov. Svojci umrlih so se v 50 in več letih zanesljivo sprijaznili s tem, kar Hribarjeva razumeva kot najhujšo tragedijo. Ključni kriterij je življenje in detabuiziranje smrti. Čeprav so bile grozne in kljub besedam Dragoljuba Jovanovića: »Ko pomremo mi vsi, ki smo bili rablji, ne bo nobene priče več, ki bi lahko potrdila, da se je to zares zgodilo.«
Članek bi skratka moral izzveneti v smislu, da dajemo prednost živim, umrlim pa toliko, kolikor nam prilike dopuščajo – ne pa, da nam nalaga slabo vest, kako smo premalo pietetni. Če je problem nepietenost, potem nehajte hvalit osamosvojitelje, ki so bivši sistem prikazali kot protičloveški. Tak je namreč zdajšnji (zahodni) sistem!
Da omenjena razpetost med dva pola dojemanja naše zgodovine še kar traja in smo njeni ujetniki (s čimer sproti zanikujemo možnost sprave), dokazuje sprevračanje Türkove izjave, da so trupla v Hudi jami drugorazredna tema. To je bilo dvakratno sprevračanje. Prvič zato, ker je Danilo Türk rekel, da je manipuliranje s povojnimi poboji kot sredstvo dnevne politike (desnih proti levim) drugorazredna tema. Drugič pa z vidika moje teze o sistemu pravrednot: Türk je takrat naredil predsedniški obisk zaradi podpore izenačenju spolov, torej je bil obisk namenjen problematiki živih – o mrtvih pa bi se pogovarjali drugič (zato je uporabil izraz »drugorazredna tema«).
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
