pisma bralcev
Slovenski film med Dansko in Hrvaško
Nerina T. Kocjančič
12. 02. 2014
Danska je bila za slovenski film obljubljena dežela že od snovanja prvega zakona o Filmskem skladu leta 1994. Vendar se je zalomilo že pri imenu. V očrtu za oris slovenske kinematografije, ki je bil podlaga za bodoči zakon, je zapisano, da se nova filmska inštitucija v Sloveniji ne bo mogla poimenovati inštitut po vzoru danskega filmskega inštituta, ker ima po naši zakonodaji tak naziv lahko samo ustanova, ki se ukvarja z vzgojno-izobraževalno dejavnostjo na višji oziroma akademski stopnji. Ta navidezno majhna razlika v poimenovanju pa je bila ključna, saj se tudi po dvajsetih letih obljubljeni filmski deželi nismo kaj bistveno približali.
Osnova danskega pa tudi ostalih skandinavskih modelov je močna organizacija, filmski center, ki skrbi za vse dele filmskega ustvarjanja: od financiranja produkcije, izvajanje promocije, kinotečne in arhivske dejavnosti do filmske vzgoje in statistike. Obvladovanju celotnega spektra sta seveda namenjena primeren finančni proračun in kadrovska infrastruktura, podkrepljena z odločevalci, ki o programu odločajo s svojimi imeni in priimki in ne s strokovnimi komisijami.
Za ohranjanje kakovostne in neodvisne filmske stroke, ki lahko sledi hitremu razvoju filmskih vsebin in tehnologije, pa je najbolj pomemben mir, ki ga ta uživa v odnosu do politike. Na Danskem ne zamenjujejo filmskih zakonov, ampak zgolj sheme delovanja, ki jih pripravlja stroka, ne pa politika. Sheme se spreminjajo glede na spremembe v tehnologiji, ki so v zadnjih dvajsetih letih na področju filmske produkcije in prikazovanja še posebno dinamične, pa tudi glede na nove izrazne možnosti.
Vse to v Sloveniji doslej ni bilo mogoče. Močnega filmskega centra si politika ne želi. Desna opcija je v prejšnjem mandatu pokazala, da centra noče imeti, saj ga je hotela v duhu varčevanja kar ukiniti. Po protestih stroke ga je sicer ohranila, vendar ga je z Zakonom za uravnoteženje javnih financ pohabila, saj je ustanovo prisilila, da prvenstveno razmišlja o lastnem obstoju, ne pa o tem, za kar je ustanovljena: za razvoj filmske stroke in filmskega delovanja. Lastnemu obstoju in kritju dodatnih dveh plač zaposlenih je bila namenjena uvedba tarif, ki jih morajo prijavitelji plačati pri prijavah za razpise. Uvedba tarif pa je imela tudi dobre posledice: projektna dokumentacija je dosti bolje pripravljena, neresni in slabo pripravljeni kandidati se na razpise ne prijavljajo več, kar ustanovi, ki ima samo enega zaposlenega več od zakonsko določenih treh (3) potrebnih odpiralcev vlog, pa tudi strokovnim programskim komisijam bistveno olajša delo.
V ustanovi, ki ima pet zaposlenih z direktorjem vred in dve pogodbeni sodelavki, na leto pa objavi več kot deset (10) kompleksnih javnih razpisov, je možnost napak toliko večja, saj je produkcija dokumentov, ki sledijo zahtevanim postopkom, zelo velika. Poleg tega pa taisti ljudje opravljajo tudi odgovorne naloge pri promociji slovenskega filma doma in v tujini. Tukaj tiči razlog za možne napake, ne pa v zarotah, korupciji ali netransparentnosti.
Seveda pa ob tem tudi pri filmski stroki velikokrat ponikne nujno potrebna samorefleksija, med drugim tudi tako, da producenti in ostali izvajalci sofinanciranih projektov glavnega financerja ne obveščajo o vseh bistvenih spremembah v finančnih strukturah in vsebinskih spremembah v sofinanciranih projektih.
Tudi na Hrvaškem politika za zdaj podpira samostojnost Hrvaškega avdiovizualnega centra (HAVC). Četudi njihov center po centralizaciji filmskih dejavnosti ne sledi danskemu (skandinavskemu) modelu, se mu je približal po strokovnem miru, ki mu ga omogoča trenutna hrvaška politika. Na Hrvaškem se v zadnjih letih ne dogaja, da bi filmske strategije pisali državni uradniki, ampak politika to prepusti vodstvu HAVC. Ministrica za kulturo pa vodstvu ne omogoča samo strokovnega miru, ampak tudi javno podporo, ki je potrebna v ključnih trenutkih, ko filmska politika posega na gospodarsko področje. Takrat, ko filmska umetnost postane tudi industrija. To je najbolj izrazito pri davčnih spodbudah in zunajproračunskih virih: prve pripeljejo tuje snemalne ekipe, drugi pa ob proračunskih virih še dodatne vire za nacionalno produkcijo s strani vseh deležnikov, ki s filmi in avdiovizualno dejavnostjo generirajo dodano vrednost in na teh produktih gradijo svoj poslovni model.
Če sta si po dvajsetih letih politika in stroka enotni, da tudi v Sloveniji potrebujemo filmski center, ki bo znal prepoznati ustvarjalnost, prodornost in žanrsko raznovrstnost (to je, mimogrede, pokazal že z izborom filmov, premierno prikazanih v letu 2013) ter prevzemati pobudo za različne aktivnosti na področju filma, potem bo kulturna politika tu morala spremeniti svoje zaščitniško-pokroviteljske koordinate in jim nadeti partnerska oblačila.
Nerina T. Kocjančič,
Slovenski filmski center
(Odgovor na članek "Industrija in umetnost", Pogledi, 22. 1. 2014)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
