MCenzije
Pandur je mrtev, naj živi Pandur!
Foto: Aljoša Rebolj
09. 04. 2014
Tomaža Pandurja spremljam od leta 1979, ko je za šolsko predstavo za 8. februar režiral Sartrove Muhe in v vlogi Oresta, ovit v togo, za finale sam z dvignjeno pestjo pel Internacionalo; in odkar je dve leti pozneje, pri osemnajstih, že s Tespisovim vozom, na veliki oder mariborske Drame postavil priredbo Evripidovih Trojank pod naslovom Kadi se Ilion.
Zaradi umetne megle, ki se je širila do foyera, smo gimnazijski insiderji predstavo preimenovali v Pičkin dim.
Vedno je vedel, kaj hoče. Vedno mu je zlepa ali zgrda uspelo. Predvsem pa mu je vedno uspelo, da smo si ga zapomnili. Okrog svojega teatra je od samega začetka ustvarjal spremljevalni kulturni kontekst, ki je obenem pogojeval, definiral, omogočal in presegal njegove inscenacije in jih delal samoumevne, neizpodbitne, relevantne.
Z veseljem opažam, da postaja prilagodljiv, in s še večjim, da se s tem ne odpoveduje umetniškim principom. Rihard III. + II. (Dramski diptih z epilogom o smrti) je tipična predstava, kakršne pričakujemo v ljubljanski Drami, kadar se lotijo velike klasike – literarne ali gledališke, v času Pipana ali Bana ali Samoborja, v Kicovi ali Korunovi ali Jovanovićevi režiji. V soboto smo doživeli gledališče igralca, ki na obvladljivi, dosegljivi, zeitgeistu primerni ter ekonomskim in umetniškim zmogljivostim prilagojeni sceni na pamet izgovarja velikanske resnice in izmisleke kanoniziranega avtorja.
Toda kljub temu je to prepoznavno Pandurjeva predstava – vendar ne predimenzionirana kot tiste stare, ki so izgledale kot štiriurni videospoti, ki bi se jih dalo sproducirati tudi za MTV, le da bi trajali šestdesetinko odrskega časa v mariborski Drami.
»Ob tej veličastni sekvenci mi je enkrat za vselej postalo jasno, kako brezpredmetni so očitki, da je Pandur prazen in plehek.«
Pandur je zelo konservativen režiser. Ne pride mu na misel, da bi režiral sodobne avtorje. On rabi preverjene, v globalno kulturno zavest vgrajene klasike, kulturne ikone, arhetipe, artefakte in meme. Rabi neprekosljive mojstre besede in psihologističnih nians, ki jih po eni strani vsi poznamo, po drugi pa ne razumemo več. Rabi težke in znane avtorje, ki odbijajo s hermetizmom, a vabijo z razpoložljivostjo. Rabi logoreksične, toda molčeče avtorje, ki jih lahko razreže na koščke in poljubno spet spojí, ne da bi mu sami ali njihovi varuhi ugovarjali. Rabi avtorje, o katerih je bilo napisanih že toliko nasprotujočih si interpretacij, da občinstvu ne ostaja drugega, kot da se prepusti Pandurjevi – najnovejši, zadnji, definitivni. Rabi nemoderne, predmodernistične in neaktualne, a v narekovajih večne avtorje, do katerih se občinstvu ne bo treba opredeljevati, kaj šele z njimi polemizirati. Rabi avtorje iz območja udobja, ki mu jih kot režiserju ni treba preinterpretirati, temveč kvečjemu izrazno radikalizirati.
Znamenitih, a obskurnih, morbidnih, depresivnih Shakespearovih historij o Rihardu II. in III. danes nima smisla brati, če nismo ravno literarni ali gledališki zgodovinar ali druge sorte humanist z nagnjenjem do sladokusnosti. V zavesti širšega občinstva pa lahko drami obstajata samo še na odru, prepuščeni izživljanju režiserjev Pandurjevega kova. In samo takšno izživljanje ju lahko naredi gledljive, zanimive, privlačne – in morda celo razumljive.
Nad klasiki se je mogoče izživljati na veliko načinov. Nekatere je uzurpiral ali celo izumil Pandur sam – vsi pa sodijo v kategorijo eklekticizma.
Asociacije ob Rihardu III. + II. segajo od Tarantinovih Neslavnih barab in Dr. Strangelova pa skoraj do Mojih pesmi, mojih sanj. Odlični Šturbej kot Rihard III. je dejansko videti kot gnusen križanec med Bradom Pittom in Petrom Sellersom (v naslovni vlogi) in Ianom McKellenom (iz ene od novejših filmskih uprizoritev Riharda III.) in ne nazadnje samim sabo v vlogi kneza Miškina v Dostojevski-Korunovem Idiotu na taistem odru (1999). Prelepi, bolj anemični kot zbegani in frustrirani Tabaković kot Rihard II. – sam bi to vlogo prej dal Mandiću – pa spominja na mladega, ne ravno blond Christopherja Plummerja kot stotnika von Trappa. Po tisti učilnici na Prvi gimnaziji Maribor najmanjši prostor v zgodovini, na katerem je Pandur kdaj uprizarjal, z okroglo mizo – le da nagnjeno, vrtljivo, s kamero na sredi – sprva deluje kot anonimna sejna soba v kateremkoli podjetju, vendar se pod vtisom dogajanja prelevi v kubrickovsko generalštabno norišnico. Feeling predstave s stiliziranimi uniformami in lovskimi klobučki z jazbečevimi čopi je zatohlo naci-esterajherski. Od tod je samo še korak do estetike Laibachov – in glej, misel nanjo kot nalašč izzivajo jeleni! V videoprojekcijah jih je za célo čredo, kar pa se navezuje še na belega jelena z zlato krono okrog vratu na zunanji strani Wiltonskega diptiha neznanega slikarja s konca XIV. stoletja, naslikanega za Riharda II.
Na koncu pa se pride na oder poklonit še režiser, ki nosi na glavi brezoblično črno čepico v stilu Eda Harrisa kot Christofa v Truman Showu. Tudi to sodi zraven.
Pandur je od občinstva vedno terjal ogromno eruditskega predznanja in pripravljenosti. Rihard III. + II. je tako predstava, podobna tistim v dobrih, starih časih mariborskih pretiravanj – čeprav zrelejša in bolj zadržana. Po desetih, dvajsetih letih pa je to domnevo mogoče relativizirati: kaj pa če si je občinstvo v strahospoštovanju do umetnosti samo domišljalo, da Pandur od njega veliko pričakuje? Njegova tehnika dekonstruiranja in rekonstruiranja besedila – po domače se temu reče cut-and-paste – v poljubno, kolikor toliko smiselno celoto, ni nujno na nivoju razumevanja integralnosti in avtorske integritete, kakršen je veljal za zveličavnega, ko je nastalo originalno delo. Če režiser razreže dve dramski deli in ju sestavi v eno, bo lahko skril dramaturške šive le s hipertrofijo vizualnih, asociativnih, heterogenih dodatkov in divertimenov. Pandurjeve ekscesne in eklektične vizualije in druge režijske domislice so bile vedno lepilo in lak, nadomestilo za dramaturgijo as we know it: povezovanje in osmišljanje gledališkega teksta v brezšivno, logično celoto. Danes je dramaturgija še kaj več: podnevi šiva in ponoči para. Tako je tudi v Rihardih, le da bolj posrečeno kot nekoč. Predstava ni utrujajoča – ne nazadnje je dolga manj kot dve uri in pol – in ima ob pomoči soundtracka (Silence) in videoprojekcij lep in pravilen, umirjen, skoraj minimalističen, čeprav nič manj napet ritem. Ob vsem tem ni nič lažjega kot se prepuščati shakespearjanskemu patchwork-in-progressu.
Dokaz za relevantnost te estetike – na dveh nogah in z do komolcev krvavima rokama, s pošastno lasuljo in steznikom prepozno ostarele kurbe in kičasto ogrlico – je v Epilogu o smrti njegovo veličanstvo Radko Polič kot Kralj. V enem in istem hermafroditskem, drag queen telesu sta se znašla kraljica in kralj, smrt in življenje, matica in trot. Zdaj tega, zdaj onega spola. Izmišljena dramatis persona – Pandurjeva, ne Shakespearova –, ki v fascinantnem monologu, skoraj že minimonodrami pove tako rekoč vse, kar je režiser izrezal iz dveh dram. To so bili rekonfigurirani ostanki: Shakespeare je z njimi vse povedal že pred petsto leti, zdaj pa je vse povedal še Pandur.
Ob tej veličastni sekvenci, zagotovo eni najboljših, kar sem jih kdaj videl na slovenskih odrih, mi je enkrat za vselej postalo jasno, kako brezpredmetni so očitki, da je Pandur prazen in plehek. Ne. Ravno v tej premeditirani naključnosti in površinskosti teatra XXI. stoletja je prišla do izraza vsa pozabljena globina renesančnega dramatika, ki ga ne moremo več brati, temveč ga lahko gledamo samo še na odru, sesekljanega in spet sestavljenega v posodobljeno podobo starega norca mešanega spola.
****************
William Shakespeare, Lada Kaštelan: Rihard III. + II.
Režiser Tomaž Pandur
SNG Drama Ljubljana, 5. 4. 2014, 150 min.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
