Thommage Pengov: »Ko se vrneš, si sam.«
Foto: Primož Zrnec
16. 05. 2014
Prekleta usoda! Namesto da bi Pengov umrl mlad, recimo leta 1976 pri sedemindvajsetih, od impregnacije z alkoholom in drogo, od zanikanja dileme med krotkim ali kratkim življenjem, tri leta po izidu Odpotovanj, je dočakal petinšestdeset let in se pustil od znotraj požreti bolezni.
Predstavljam si celo – da ne rečem potihem želim –, da bi bil Pengov nekega dne po Odpotovanjih vzel v roke električno kitaro. Farizeji bi ga zmerjali z judežem!
In še bolj prekleta! Lani jeseni sem imel z njim prvi in edini stik v majhnem, zanikrnem Mercatorju nasproti Hale Tivoli. Neopazen človek, ki je stal pred mano v vrsti pred blagajno, me je očitno prepoznal in mi prijazno, tiho rekel: »Dober dan, gospod Crnkovič.« Bil je Pengov. Bilo mi je nerodno – Tomaž Pengov himself mene titulira z »gospodom Crnkovičem«! V zadregi sem z nasmehom odzdravil in razmišljal, ali naj mu rečem, da sem njegov fan. Pa mu nazadnje nisem. Kaj bom jaz njemu razlagal, da sem fan! Ali ni logično, da sem? Bi me sicer sploh pozdravil, če bi mislil, da nisem? Pozneje me je prešinilo, da je mogoče on moj fan, ampak to bi se mi zdelo še bolj turobno.
Na to bežno srečanje sem se spomnil ob branju nekrologa Pengovu Miljenka Jergovića. V njem citira Witolda Gombrowicza: »Kadar na ulici srečam umetnika, grem na drugo stran. Umetnik mora biti sam.« Odšel sem s slabim občutkom. V trgovini sva se še nekajkrat srečala in se vedno nasmehnila drug drugemu.
Pengova ne morem obravnavati brez nostalgije. Odpotovanja je bilo preprosto treba imeti. Ciljna publika ponatisa te plošče (1981) so bili preveč pametni gimnazijci kot jaz: da nam je všeč Jani Kovačič, je bil samo del naše intelektualne poze, medtem ko pa ne bi niti v sanjah priznali, da nam je v resnici bolj všeč Moni Kovačič.
S kantavtorstvom sem vedno imel probleme, zato naj ga za začetek po svoje definiram: gre za pretežno resnobno, monodramsko, unplugged pop glasbo z literarnimi ambicijami v kombinaciji s kitaro.
Ko sem prvič naletel na besedo »kantavtor«, sem bil stoprocenten, da glede na predpono etimološko izvira iz angleščine. Toda v resnici prihaja iz italijanščine: »cantautore«. Slovarska definicija je v bistvu besedilo Tota Cutugna iz leta 1983: »Lasciatemi cantare con la chitarra in mano …«.
V materinščini pop glasbe se kantavtorju reče singer-songwriter. To je dovolj natančen opis. Je pa tudi zgovorno, da v tako praktičnem jeziku, kakršen je angleščina – in ravno za pop termin –, ne obstaja kaj krajšega in bolj metaforičnega.
Vsi kantavtorji so bili vedno malo mit – kar pomeni, da je bil njihov glasbeni, politični, literarni pomen, ki so jim ga maloštevilni, toda vplivni in vztrajni followerji pripisovali, večji od dejanskega. Po drugi strani pa ravno ta diskrepanca dokazuje, da je človek, ki poje svoje pesmi in se pri tem spremlja na akustično kitaro, na vsak način nekaj podobno arhetipskega kot tisti z električno kitaro, ki v večji in bolj ojačeni zasedbi bolj agresivno in erotično ter manj angažirano in literarno razveseljuje še širše ljudske množice.
Pengova sem skratka prvič slišal v letih, ko sem bil še posebej dojemljiv za glasbene mite. Če je nekdo, ki sem mu zaupal, rekel, da je neka glasba dobra, potem je bila dobra in pika. Nisem ravno taboril pred trgovino, da jo odprejo, toda Odpotovanja (1973) sem kupil takoj ob izidu ponatisa leta 1981, tega se še dobro spomnim. Očitno je bil Pengov zame že referenca, čeprav ostajajo podrobnosti moje takratne informiranosti in razgledanosti dokaj obskurne – zlasti tisti del, ki se nanaša na slovensko in jugoslovansko pop glasbo. Bijelo dugme, Teška industrija, Smak – vse te epizode sem že zdavnaj prerasel. V začetku osemdesetih let niti Buldožerji niso več bili to, kar so bili. Že nekaj let prej sem začel poslušati jazz (free jazz) in West Coast rock, psihedelijo, Zappo – in z roko v roki s tem je prišel skoraj brezrezervni prezir do katere- in kakršnekoli slovenske in jugoslovanske pop glasbe.
To je trajalo še celo desetletje in več. Ravno toliko, da sem poznal Azro, EKV in Šarlo Akrobata in Idole, ampak v resnici me to ni zanimalo. Prvi domači bend, ki sem ga začel spet spremljati, so bili – guess who! – Laibachi.
Ne vem, kje sem to prevzvišenost v psihološkem smislu sploh pobral, a dejstvo je, da je bila konceptualna in da je imela v svoji nereflektiranosti tudi ne vem kakšno politično podlago. Mérila se je lahko samo s še bolj popolno averzijo do punka, vendar je ta bila nagonska, tako rekoč visceralna.
Kar zadeva jugoslovanske kantavtorje, je takrat šlo marsikaj čez moj gramofon, nekatere sem poslušal tudi v živo: Tomaž Domicelj, Jani Kovačič, Drago Mlinarec, Ibrica Jusić, Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo, Tomaž Pengov.
Zunaj časa in nad njim pa je obvisela samo glasba Tomaža Pengova. To mi je danes jasno.
Na koncertu sem bil presenečen, kako prezentna se mi je zdela glasba – vsaj nekatere skladbe –, ki je nisem poslušal najmanj trideset let in ki sem jo vmes le tu in tam kdaj nenačrtno slišal. Razmišljal sem o poeziji in glasbi: je bil Pengov pesnik s kitaro ali rocker, ki je znal pisati besedila? Vsekakor, oboje.
Na spominskem koncertu je bilo Pengovove glasbe veliko, morda še preveč – no, ne same glasbe, temveč izvajalcev. Nekatere bi lahko pogrešali, večina pa je bila izvrstnih – še zlasti Boštjan Narat, Lado Jakša, Ana Pupedan, Bojan Drobež, Hulahoop in Ksenija Jus.
Organizator Jani Kovačič si je za veliki finale omislil all-stars izvedbo Pegama in Lambergarja. To je izpadlo malo čudno. Če odštejem nekatere tolkalce in Draga Mlinarca, ki je kot kak penzioner skakal naokrog in fotografiral nastopajoče, je v oči bílo predvsem to, da so vsi – ampak res vsi! – brali besedilo z listkov. Kakšen je zdaj to hommage, pri katerem nastopajoči ne znajo besedila na pamet? Resda je skladba zelo dolga, ampak vseeno.
Pa še nekaj.
Vrhunec Pengovu posvečenega večera v Kinu Šiška morda sploh ni bil glasben, ampak literaren – pravzaprav publicističen, če ne celo retoričen. To je bila zgodba o tem, če lahko tako rečem, kako je umrl Tomaž Pengov – povedal jo je Boris A. Novak. Redko zavlada v dvoranah takšna tišina, da bi bilo mogoče slišati polzenje solz po licih. To je uspelo prijatelju, ki je bil ob umirajočem v njegovi zadnji uri. Malo po tem, ko da je Pengov zadnjič vdihnil – ne izdihnil! –, je Novak odprl okno in hotel spustiti lepo dušo ven. Pa ni šla, ker je nekoga še čakala. In res, nekdo je še prišel.
Slovenci so očitno boljši za spominske prireditve kot pa za pisanje nekrologov. Ko je Pengov umrl, je bil v slovenskih medijih o njem napisan le en sam res dober, omembe vreden tekst. Pri vseh njegovih umetniških in literarnih fanih je nenavadno (in zgovorno), da ga je napisala Danaja Lorenčič, intelektualno in generacijsko iz povsem drugačnih krogov. (Drugega je na svoji spletni strani napisal, kot rečeno, Jergović.)
Moj greatest hit večera je bil Boštjan Narat. Ko je pel: »Med glasbo in njeno tišino, / med senco in njenim telesom, / med žensko in njeno lahko stopinjo / čutiš pot med besedo in molkom / in zemlja, na katero si stopil, / je vzela del potovanja, ko se vrneš, // si sam«, sem sredi tistega dolgega, predolgega premolka med »ko se vrneš« in »si sam« natanko vedel, kakšen bo naslov tega teksta. V nasmehu nekega dneva je bila moja najljubša pesem z Odpotovanj že pri devetnajstih – in zelo dobro se spomnim tega dolgega, predolgega premolka med »ko se vrneš« in »si sam«. Takrat tega nisem znal najbolje razumeti, toda ta verz je tako prekleto dobro zvenel!
Danes vem. Ko se vrneš, si sam. Nekam moraš odpotovati – zato, da si potem sam. Šele potem lahko ugotoviš, kaj je mit in kaj je res.
Aja, pa Siddharta bi morala posneti svojo verzijo Nasmeha. Pa Jan Plestenjak tudi.
*****************
Spominski koncert
Hommage Pengov
Več izvajalcev
Kino Šiška, 24. 4. 2014
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
