Čudovit izdelek
PLOŠČA: Dotiki. Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran; Domen Marinčič, viola da gamba; Tomaž Sevšek Šramel, čembalo. Založba kaset in plošč RTV Slovenija, Ljubljana 2010, 64 min.
21. 01. 2011
Drzen je že sam izbor skladb: osem sodobnih kompozicij (kjer so slovenski avtorji drzno sopostavljeni s svetovnimi) uokvirja dvoje »arij« iz Monteverdijeve opere Kronanje Popeje. Izvedbi Monteverdija sta več kot drzni: drzno je pevkino igranje z resonanco, drzen je čembalist, najdrznejša pa je »orkestracija« posameznih pasusov (mislim na pizzicato gambo). In nenazadnje, drzen je nabor karakterjev, s katerimi se je Barbara Jernejčič Fürst odločila spoprijeti se pri tem projektu.
»Zgoščenka Dotiki je čudovit izdelek. Škoda, ker ji ob koncu zmanjka le tista polovička pike na i, da bi bila popoln izdelek.«
Barbara Jernejčič Fürst je na graški Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost končala študij zborovskega dirigiranja in glasbenodramskega upodabljanja. Bila je članica Flamskega opernega studia v Gentu in štipendistka Steansovega inštituta. Kot operna pevka je sodelovala z gledališči v Gradcu, Gentu, Antwerpnu, na Dunaju in v Mariboru ter Ljubljani. Kot koncertna pevka je nastopila na vidnejših festivalih doma in po Evropi ter sodelovala z mnogimi dirigentskimi imeni (Anton Nanut, Uroš Lajovic, Marko Munih, Martin Haselböck, Donald Runnicles). Je ena redkih izvajalk, ki osrednjo pozornost namenja delom sodobnih slovenskih skladateljev in skladateljic. Na pričujoči zgoščenki se predstavi kot tehnično izvrstna pevka, ki se uspešno spoprime tako s staro glasbo in njenimi posebnostmi (kjer jo zelo kvalitetno podpreta čembalist Tomaž Sevšek Šramel in gambist Domen Marinčič) kot tudi s sodobnimi deli.
Osebno sem mnenja, da »nove stvari« težko zaživijo izven koncertne dvorane, ko poslušalec nima neposrednega stika z izvajalcem, saj so nova dela pogosto vsebinsko tako bogata, da jih težko v polnosti občutimo brez osebnega pretoka energij. A Barbari Jernejčič Fürst je uspelo ohraniti to prezenco tudi na digitalnem mediju, brez kakršnega koli (sicer pogostega, sploh pri nas) nad-diha banaliziranja (tudi pri skladbi Luciana Beria, denimo). Pevka me je očarala z inertnim občutkom za oblikovanje vsebinskega loka: tako na celotni zgoščenki, kjer je tempo med skladbami perfekten (nekoliko zastane le pri delu Urške Pompe), kot tudi pri posameznih skladbah. Zadnje se najbolje pokaže pri kompoziciji Larise Vrhunc, kjer pevka poleg logičnega podajanja vsebine izjemno jasno poda tudi formalno zgradbo skladbe in predstavi motive ter jih poveže v logične odseke in celoto.
Med vsemi dobrimi lastnostmi umetnice pa se mi zdi, da je njen igralski talent prav neprecenljiv. Razumljivo, a vseeno prikrito je predstavila dvojnost Monteverdijeve Popeje, pri skladbi Regen Liebe sem dobil resnični občutek sicer ponotranjenega, a vseeno nemško hladnega hrepenenja. Dvojnost med prebiranjem pisma in kasnejšo meditacijo o njem v Globokarjevem delu pa je naravnost genialna. Takisto me je navdušila s predstavitvijo šestih različnih oseb pri skladbi Alison Bauld, čeravno bi si morda želel nekoliko več kreativnosti pri igranju s prostorskim zvokom.
Nasploh tehnična plat posnetka ni povsem zadovoljiva. Med večkratnim poslušanjem se nisem mogel otresti vtisa, da so šumi pri kompozicijah dodani naknadno in niso bili del pevske izvedbe (Globokar, Pompe, Jež Brezavšček; še posebej dvomim, da je pevka zares hkrati odvijala partituro in pela). Prav tako mi je nelogična izdatna uporaba odmeva pri skladbi Urške Pompe in kasnejša (že omenjena) ne uporaba tega pri skladbi Alison Bauld, denimo. A vendar to ni nič strašnega.
Še največ težav povzroča spremljevalna knjižica. Vizualno je sicer zelo dodelana (Žiga Culiberg), spodrsljaj na zadnji strani ovitka mirne duše spregledam. So pa razmerja med opisi skladb zelo nenavadna: segajo od skoraj celostranske predstavitve Luciana Beria (ki je sicer delo anonimnega avtorja, očitno), preko obsežne samopredstavitve Brine Jež Brezavšček, do enostavčne povedi pri Urški Pompe. Še posebej pereč problem pa se mi zdijo angleški prevodi, saj naj bi nenazadnje ta zgoščenka opravljala tudi funkcijo promocije (tako pevke kot slovenske glasbe). Ravno nasprotno pa ne razumem, zakaj se v knjižici pojavijo zgolj besedila skladb v izvirniku in ne tudi v slovenskem in/ali angleškem jeziku. Da o morebitni smotrnosti uporabe nemščine sploh ne začnem.
Zgoščenka Dotiki je čudovit izdelek. Škoda, ker ji ob koncu zmanjka le tista polovička pike na i, da bi bila popoln izdelek.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
