Koncert uspel, stik kultur manj
KONCERT: Zvoki Azije. Koncertni zbor Carmina Slovenica, umetniška voditeljica in dirigentka Karmina Šilec. Dvorana Union, Maribor. 16. 11. 2010
01. 12. 2010
Zbor Carmina Slovenica se s svojimi koncepti vedno ukvarja celostno, že skoraj po wagnerjanskem principu Gesamtkunstwerka. Tokratni koncertni usmeritvi Zvoki Azije se je podredila celotna zborovska piramida (od otroškega zbora Junior CS prek mladinskega Secunde CS do Solopevskega oddelka), ki se je predstavila na samostojnem koncertu uro pred »glavnim« koncertom Koncertnega zbora. Vtis, občutenje azijskosti, so dodatno podprli še s fotografsko razstavo Iztoka Bolčine in Doriana Šilca Petka ter s poceni (in nikakor cenenim) odišavljenjem preddverja Unionske dvorane z dišečimi palčkami.
»Koncertni zbor Carmina Slovenica je, brez olepšav, perfekten. «
Koncertni zbor Carmina Slovenica je, brez olepšav, perfekten. Kljub precej komorni zasedbi ima neverjetno velik dinamičen razpon: od vedno podprtega in intonančno točnega ter neaspiriranega pianissima do polnozvočnega forte petja; le fortissimo je pogosto nekoliko stisnjen, to sem opazil že pri nastopu Solopevskega oddelka, kjer se mi je zdelo, da se za dosego kompaktnega, za zbor primernega tona brez vibrata pogosto žrtvuje appoggio in nepotrebno poudarja glavina resonanca, s tem pa je lep in sproščen glasen ton res težko doseči. Pevke so tudi odrsko zelo prezentne, z neverjetno lahkotnostjo in zbranostjo, ki proti koncu ni upadla niti za ped, izvajajo ves ne tako nezahteven repertoar na pamet, se hkrati neobremenjeno scensko gibljejo po odru in pogosto pojejo tudi v prisilnih (v smislu petja) pozah. Intonacija je bila vseskozi perfektna, timbre zbora kompakten in vertikala izčiščena (v uro in pol trajajočem koncertu sem samo enkrat opazno zaznal slabo postavljeno sozvočje). In ne nazadnje, pevke znajo peti v več vokalnih tehnikah, tudi v odprti grleni in tudi v slamnatem registru, čeprav so zadnje na koncertu izdatno podprli z uporabo mikrofonov.
Še največ težav sem imel s sporedom oziroma njegovo interpretacijo. Na eni strani smo lahko prisluhnili zares tehtnim interpretacijam meni povsem tujih skladb, kot je bila recimo polifona gruzijska Shen Khar Venakhi, ki jo je zbor izvedel v povsem tradicionalni postavitvi in z vsemi prvinami, ki jih pričakujemo pri polifonih skladbah; ali pa čudovito, angelsko interpretirana tamilska Odi Odi. Precejšen del skladb je dirigentka Karmina Šilec razumela in posredovala povsem solidno, čeprav tu in tam idiomatsko; v mislih imam recimo skladbo La illah illah Allah, ki je bila kljub povsem pacifističnemu, zahvalnemu besedilu podana nasilno (torej v skladu z zahodnjaškim dojemanjem islama!). Kompozicija (improvizacija) Teen tal v izvedbi tolkalca Nina Murekšiča je bila naravnost naivna, tako po strukturalni plati kot po izrabi table (mimogrede: v klasični severnoindijski glasbi se glasbeniki šolajo tudi do dvanajst let, preden smejo sploh stopiti na oder, pa še to kot spremljevalci z, recimo, tanpuro. Nikakor pa ne morejo prosto prehajati med tablo, pa japonskim bobnom, pa okvirnim bobnom itn.).
Nedopustna pa se mi je zdela povsem brezsramna skrunitev glasbe: najprej po funkciji z izvedbo Gayatri mantre, ki se po pravilu poje/recitira/izvaja ob sončevih urah. Nato so gamelan skrili za črno pregradno steno: ne morem dovolj poudariti, kako svet je gamelan v indonezijski glasbi, glasbeniki pred nastopom, četudi za turiste, vedno opravijo daritev; tega se drži tudi gamelanski ansambel na kalifornijski univerzi Stanford. Prišlo pa je tudi do svojevrstne zlorabe notnih predlog: skladba z neprevedenim naslovom Dravidian Dithyramb ima skladatelja in stoji sama po sebi in nikakor ne potrebuje posegov, ki se podpišejo s »prir. Karmina Šilec, Nino Murekšič«, še posebno, če ti posegi v isti lonec vržejo hindustansko in karnatsko glasbo; ali pa skladba Tjak! Stephena Hatfielda, ki je bila v koncertnem listu napovedana kot »improvizacija brez dirigenta«, a je bilo takoj jasno, da gre za zelo fiksirano, še kako dirigentsko diktirano formo.
Kljub vsemu pa Koncertnemu zboru Carmina Slovenica nikakor ne gre jemati kvalitet iz drugega odstavka. In prav zaradi njih ima zbor status, ki ga ima, in zaradi njih je koncert več kot uspel.
Pogledi, november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
