Nalomljena veja oblasti
Koliko je ura v resnici?
Boljše primere za »reševanje« in »vizijo« slovenskih tiskanih medijev se preprosto ne morem spomniti. Že vse od preloma tisočletja namreč od urednikov, predsednikov uprav ter kolegov vseh starosti poslušam, da moramo nekaj spremeniti. Da je (skrajni) čas za sledenje napredku informacijske tehnologije. Da je čas za integracijo tiskanih in spletnih redakcij. Da tako ne gre več naprej, ker »nas bo internet povozil«. Isti stavki so po hodnikih tiskanih hiš slovenskih medijev odmevali leta 2002, 2006, 2010 – in isti stavki po istih, a precej revnejših in depresivnejših hodnikih odmevajo še danes.
Od slabšega proti niču ...
V vseh teh letih se je namreč spremenilo bore malo. Čas je šel naprej bistveno hitreje od časnikov. Internet nas je dejansko povozil – a le zato, ker smo zavezanih oči tekali po avtocesti v času najbolj gostega prometa. Kljub očitni nabuhlosti in zaostalosti poslovnega modela in tudi vsebine in novinarskega dela samega do zdaj sploh še ni prišlo do kakršne koli omembe vredne selekcije. Kaj šele, da bi bila ta pozitivna. Zgodilo se je nasprotno – po glavi so v zadnjih letih, ko je gospodarska kriza postala vrhunski alibi za krčenje stroškov in uničevanje vsebine, dobivali večinoma le tisti, ki bi lahko k reševanju časopisov prispevali največ. Radovedni, energični, z delovno vnemo in obvladanjem vseh novinarskih orodij podkovani honorarni sodelavci, ki so jih časopisne hiše preprosto nehale zaposlovati. Še huje – začele so jih, brez kakršne koli selekcije, serijsko odslavljati. Sindikati so – v branjenju pravic tistih, ki v nasprotju s honorarnimi sodelavci (prekarci) nekaj pravic celo imamo – nanje popolnoma pozabili. Tako popolnoma, da je delovalo sistematizirano. In le še huje bo. Prave čistke se v slovenskih tiskanih medijih šele obetajo. Najverjetneje že v roku šestih mesecev bo na trgu (novinarskega) dela neskončna gneča. Vrednost novinarskega dela pa je že tako nizka, da mora biti vsakomur, ki si ne želi lagati v obraz, popolnoma jasno, da bo za mlajše generacije – razen v res zelo redkih primerih – novinarstvo le še hobi.
Po hodnikih pa še vedno odmeva, da je »treba nekaj storiti z internetom«. Kot da bi bili leta 1997. Ne! Prepozno je. Že dolga leta je prepozno. Imeli smo priložnost. Priložnosti. Zapravili smo jih. Ker so nas »imeli« napačni lastniki. Ker so nas vodili napačni predsedniki uprav. Ker so nas vodili napačni uredniki. Ker smo računali, da mi pa že ne bomo tisti, ki bomo dobili po glavi. Ker smo vztrajali v območju navideznega večnega udobja. Ker smo novinarstvo dojemali kot javno službo. Kot nekaj, kar ti preprosto pripada. Za vse življenje. In se ob tem počutili še – mesijansko. Ne bo šlo. Bralci so se obrnili stran. Oni imajo svoje ure in vse manj časa. Mi smo se namesto z njimi ukvarjali sami s seboj. Novih bralcev nam seveda ni uspelo dobiti – le s čim bi jih lahko? Še posebno v času steroidno razpršene pozornosti in že druge generacije, ki je odrasla v »kulturi brezplačnosti«. Mladi do knjig, filmov, glasbe in neskončnega števila informacij namreč brez kakršnih koli težav in (zanje) postranske škode pridejo zastonj. Z enim samim klikom. Tisk je zanje nekaj, kar je morda obstajalo v 20. stoletju.
A tega si nikoli nis(m)o upali priznati. Iskali smo rešitve, vizijo, strategijo. Kopirali že ničkolikokrat prekopirane vzorce. Se primerjali z neprimerljivim. In se, vedno znova, vračali v diktaturo istega. Istih ljudi, istih vzorcev, iste – terminalne – diagnoze. Brez rezov. Brez nujnih operacij. Skoraj metafizično sanjajoč o spontani ozdravitvi, ki bo slej ko prej tu.
Ne bo je.
Jaz sanjam o drugih rečeh.
Kaj delati in kaj storiti
Sanjam o družbeno angažiranem mecenu, ki se bo, kot so to počeli pametni in etični bogati gospodje v 19. stoletju, odločil kupiti enega izmed obstoječih ali pa – precej bolj logično – ustanoviti svoj medij, s katerim bo »izpolnil svojo moralno dolžnost«.
Sanjam o internetnem dnevnem časopisu, ki bi imel svojo tedensko tiskano izdajo v obliki bogatega, s kontekstom, vrhunskimi reportažami, analizami in intervjuji napolnjenega magazina, katerega vsaka številka bi bila posvečena le eni sami temi.
Sanjam zagnane, zagrizene, etične in že skoraj do roba norosti razgledane in vedoče sodelavce in sodelavke, s katerimi bi dnevno izmenjavali tako funkcije – v resnih ekipah mora vsak igralec dobro igrati vsaj na treh ali štirih pozicijah – kot informacije in ideje.
Sanjam egalitarno in mlado uredniško ekipo, v kateri bi bil eden starejših.
Sanjam odsotnost kakršnega koli ljubosumja in presežek tako pozitivne kot negativne kritike, stalnega »feedbacka«, torej.
Sanjam vsakodnevni »brainstorming«.
Sanjam odsotnost mrtve teže in samoumevnost odsotnosti kakršnih koli umetnih napihovanj branosti/klikanosti.
Sanjam vrhunsko fotografijo.
Sanjam avtorske infografike.
Sanjam celostni »story-telling«.
Sanjam številne, a vedno smiselne novinarske poti, kajti le s terena je mogoče govoriti resnico.
Sanjam video-spletne-dokumentarce.
Sanjam mednarodno ekipo, ki ni omejena ne z mejami ne z jezikom.
Sanjam brutalen obračun s plačnimi nesorazmerji.
Sanjam o pozitivni selekciji.
Sanjam o etiki.
Sanjam o motivu.
Sanjam o neskončni volji in energiji.
Sanjam o obstoječih medijskih projektih, ki živijo tisto, kar jaz sanjam (www.eldiario.es).
Sanjam o relevantnosti.
Sanjam o dokončnem obračunu s preteklostjo.
Sanjam o prihodnosti.
Sanjam o ključnih družbenih, političnih in gospodarskih temah.
Sanjam o pogumu in razdejanju udobja.
Sanjam o bombardiranju privilegijev.
Sanjam o »ukinitvi« politične korektnosti.
Sanjam o spretni uporabi – in »mešanju« – vseh obstoječih novinarskih orodij.
Sanjam o svobodnem, a do obisti ustvarjalnem delovnem času.
Sanjam o hitrosti, odzivnosti, brezkompromisnosti, neposrednosti, odločnosti.
Sanjam o vrhunski ekipi.
Sanjam o stalnem in tesnem stiku z bralci.
Sanjam o celostni interaktivnosti.
Sanjam o periodičnih (ne le) e-knjižnih projektih, s katerimi bi zaključili tematske sklope.
Sanjam literarno novinarstvo.
Sanjam krasno napisane športne zgodbe.
Sanjam anglosaško dišeče portrete.
Sanjam, da bi se moral vsak novinar za vsak svoj članek pogovarjati vsaj s tremi ljudmi.
Sanjam deljenje »kontaktov«.
Sanjam diskretnost.
Sanjam ustvarjanje novih mnenjskih voditeljev in popolno slovo od starih – sanjam medij, ki bo sam po sebi mnenjski voditelj.
Sanjam obračun z agencijskimi novicami.
Sanjam obračun s prepisovalci.
Sanjam radikalno spremembo pravil komentiranja pod spletnimi članki.
Sanjam tako tiskan kot spletni časopis, ki bo vodilni glas družbe in ki se nikoli in nikdar ne bo bal zavzeti jasnih političnih – ali kakršnih koli drugih – stališč.
Sanjam poštenega plačnika.
Sanjam angažiranega lastnika.
Sanjam poštenost in pravičnost.
Sanjam o zgodbah, na katerih skupina novinarjev dela tedne, če ne mesece.
Sanjam poglobljeno preiskovalno novinarstvo.
Sanjam preživetje in ostro pomladitev dopisniške mreže.
Sanjam o vzpostavitvi nečesa najbolj samoumevnega – skupnosti bralcev preko socialnih omrežij.
Sanjam o komunikaciji brez balasta.
Sanjam o znanju.
Sanjam o vseh knjigah, ki bi jih moji sodelavci in sodelavke prebrali.
Sanjam o koristnem, a tudi prijetnem.
Sanjam o prijateljih z vsega sveta, vrhunskih piscih, ki bi bili kadar koli pripravljeni delati v tem (sanjskem) projektu.
Sanjam o profesionalni in osebnostni rasti.
Sanjam o zaposlovanju najbolj nadarjenih in hkrati pridnih.
Sanjam o briljantnih analizah, ki bi jih lahko ponujali kot »ready made« politiko ali gospodarsko rešitev – sanjam medij, ki je dejansko tudi neodvisni »think-tank«.
Sanjam o pozicioniranju med politiko in družbo.
Sanjam pogrom nad birokracijo.
Sanjam absoluten triumf kvalitete nad kvantiteto in vsebine nad formo.
Sanjam odsotnost klientelizma, nepotizma, korupcije in vladavine malih uslug.
Sanjam o koncu strahu.
Sanjam o dnevnih uvodnih tekstih, ki nikoli ne bi bili podpisani: bili bi trdno mnenje časopisne ekipe.
Sanjam dinamiko in sekundno prilagodljivost.
Sanjam o stripu in ilustracijah.
Sanjam o marketinškem oddelku, ki bi oglaševalcem ponujal avtorsko oblikovane in že kar boleče kreativne oglase.
Sanjam o »skavtih«, ki bi tako kot v nogometu iskali talentirane novinarje v drugih medijih.
Sanjam, da bi naš mecen na ta način izbral nekaj izstopajočih punc in fantov, ki bi jih štipendiral.
Sanjam, da bi tudi glede branosti in klikanosti – naklada je beseda iz 19. stoletja :) – strmeli le h kvaliteti in ne k množičnosti.
Sanjam odsotnost lažne skromnosti, te najhujše oblike ošabnosti.
Sanjam, da bi kot medij oblikovali svet za varovanje človekovih pravic.
Sanjam, da bi narekovali tempo. Na vseh ravneh.
Sanjam, da ne bi nikoli objavili golih prsi in da ne bi poročali o prometnih nesrečah.
Sanjam, da bi nas tisti, ki si res želijo dobrega (internetnega) časopisa, poiskali sami; ne da bi se nam bilo treba prodajati pod ceno.
Sanjam, da bi se naš novi medij nemudoma povezal z vsaj ducat tujimi mediji – da bi si delili vsebine, avtorje, ideje, fotografije, videomaterial, publiko in veliko tržišče.
Sanjam, da bi bil vsak pisec dejansko tudi avtor.
Sanjam, da bi bil vsak fotograf dejansko tudi avtor.
Sanjam, da bi takšno novinarstvo preživelo; da bi moralo preživeti.
Sanjam, da v Sloveniji obstaja nekdo, ki si želi svoj denar vložiti v ta fantazijski projekt.
Sanjam.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014