Vera v električne kitare
KONCERT: Nick Cave & Grinderman. Ljubljana, Križanke, 9. 10. 2010
20. 10. 2010
Bilo je skoraj kot pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je bila Ljubljana pomembno regionalno glasbeno središče, ko je bilo tukaj mogoče redno poslušati najprodornejše popularnoglasbene ustvarjalce in ko so bile do zadnjega kotička nabite Križanke prizorišče marsikaterega izjemnega, z nekaj pretiravanja skoraj zgodovinskega koncerta.
Skoraj, pravim, kajti časi so se nepopravljivo spremenili in rock že dolgo ni kohezivna sila generacij, to pa niti ni čudno, ker se izgublja v nenehnem plitvem recikliranju že slišanega, s tem morda zadovolji tiste, ki jim spomin ne seže dlje kot desetletje nazaj, nasprotno pa drugih, ki zgodovine rocka niso slišali samo s plošč, ampak so vsaj nekaj pomembnih trenutkov doživeli pod odrom, pač ne more zadovoljiti. Zato je zdaj ne več tako nova zasedba Nicka Cava – skoraj od začetka kariere velikega ljubljenca ljubljanskega občinstva –, ki se imenuje Grinderman (slengovski izraz za moškega izrazite spolne moči, na katerega pogosto naletimo v bluzu), prišla zelo blizu. Ne, ni postavljala novih meja, niti ni odkrivala smodnika, zato pa je z vrnitvijo h koreninam, k umazanim in popačenim kitarskim rifom, k divjemu in poudarjenemu ritmu, pa k besedilom, v katerih mrgoli namigov na spolnost in brez dvoma temeljijo na neizživetih fantazijah moškega srednjih let (dobršen ščepec ironije je seveda samoumeven), še enkrat dokazala, da v rocku manj pogosto (oziroma skoraj vedno) pomeni več.
»Ritem sekcija pa – delovala je energično in natančno, pravzaprav celo bolje, kot od nje običajno pričakujemo.«
Silovita, glasna, razbrzdana glasba, polna prelomov in nedokončanih fraz, a vendar ritmično trdna in vztrajna, da ti zleze v zavest in tam tudi ostane, ki se je zlivala z odra od uvodne pesmi Mickey Mouse and the Goodbye Man naprej, ustvarjali pa so jo novopečeni kitarist in še vedno enkratni frontmen Nick Cave, drugi strunar Warren Ellis, basist Martyn Casey in bobnar Jim Sclavunos (z nekaj dobrodošle pomoči elektronskih pomagal), je učinkovala kot neprebojen zvočni zid, ki je s Cavovim nenehnim norenjem po odru (kljub zlomljenemu prstu na nogi, kot je večkrat razlagal), z lučmi in drugimi scenografskimi elementi uprizoril čisto pravo predstavo, spektakel za oči in ušesa, ki je poznavalce Grindermanovih plošč (groba in surova prva je izšla pred tremi leti, produkcijsko dosti bolj dodelana druga pa pred kratkim) nemudoma prepričal, da gre zares in da so možje (Nicku se že redčijo lasje, Ellis najbolj spominja na Bedanca) živo pravzaprav še dosti močnejši in prepričljivejši kot na plošči. Jasno, tukaj ni šlo za virtuoznost in prefinjenost igranja. Cave kitaro ravno toliko da obvlada, a zna zato z njo prekleto dobro pozirati. Tudi zlovešči Ellisovi zvoki z različnih strunskih glasbil so imeli bolj nalogo ustvarjati ozračje kot dokazovati, kaj vse zna in zmore, čeprav je vsaj na violini nekajkrat zares zablestel. Ritem sekcija pa – delovala je energično in natančno, pravzaprav celo bolje, kot od nje običajno pričakujemo.
In tako je šlo potem do konca, ki ni bil tako daleč, kajti Cave je že po dobri uri napovedal, da se poslavljajo, tega pa najbrž niso mogli verjeti niti tisti razočaranci, ki so na koncert kljub vsemu prišli zato, da bi slišali kakšno njegovih mračnih balad ali elegij iz obdobja skupine Bad Seeds, čeprav za kaj takega ni bilo nobene prave možnosti. Seveda se je zasedba potem vrnila in igrala še pol ure, pravzaprav je do konca zaigrala štiri petine materiala, ki ga je doslej javno predstavila, in zaključek s pesmijo Grinderman je bil srhljiv, v svoji namerni surovosti pa tudi veličastno učinkovit.
Komaj da je bilo slišati kak ugovor, ko se je vse končalo, najbrž zato, ker je bil Grindermanov udarec z macolo po malih možganih koncertnega občinstva tako natančno merjen, da smo rahlo omamljeni in zvenečih ušes odhajali iz Križank, zadovoljni, ker smo bili priče enkratnemu glasbenemu dogodku, enemu najboljših v zadnjih letih, takšnemu, ki vrača vero v tiste z električnimi kitarami v rokah.
(Objavljeno v Pogledih, št. 15, 20. oktobra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
