Najnovejši izbor pesmi Toneta Pavčka
Do boli misliti. Izruti temo
Ko govorimo o poeziji Toneta Pavčka, govorimo po navadi o poeziji vitalizma, optimizma in tozadevne refleksije, vendar dobijo vse te oznake pri podrobnem branju njegovega opusa precej bolj kompleksne podpomene, kot se zdi na prvi pogled. Pavčka se spominjamo kot lovca rim, spominjamo se ga kot gromoglasnega interpreta lastnih pesmi, tudi kot večnega ohranjevalca otroškosti v svojem opusu za mlade in najmlajše, literarna zgodovina pa ga kar prevečkrat pušča v dveh predalih: »murnovskem« in že omenjenem za otroke in mladino.
Zanimivo je, da je le redkokateri literarni zgodovinar do zdaj resnično definiral t. i. »poezijo za otroke in mladino« in jo uvrstil ob bok t. i. »resnemu« opusu. To se ne zgodi niti v pričujoči izdaji: »resne« pesmi so nujno ločene od tistih drugih. Razumemo sicer namen takega izbora: pri kvantiteti (in kvaliteti) Pavčkovega pesniškega opusa bi obe plati njegovega pesniškega značaja segli verjetno nekam do tisoč strani ali čez, vendar bi v prihodnosti veljalo začeti z združevanjem enega in drugega; tu seveda nikakor ne gre zgolj za Pavčka.
Koraki
Vsak od »pesnikov štirih«, skupine, v kateri je Pavček v petdesetih letih 20. stoletja vidneje stopil na literarno sceno, je imel svoje pesniško »ozadje«: Kovič se je zgledoval po simbolizmu in eksistencializmu francoskih ter nemških pesnikov, Zlobec italijanskih, Menart je izhajal iz (neo)romantike angleškega 19. stoletja in reistične satire francoskih in angleških pesnikov 20. stoletja, Pavček pa je v svoji poeziji spočetka izkazoval izročilo ruskih pesnikov, zlasti Jesenina in pa slovenske moderne, predvsem Murna in Ketteja. Zlasti v Pesmih štirih spoznamo Pavčka kot človeka, ki išče naravo kot bivanjsko in hkrati tudi kot pesniško osmislitev.
Še v prvi samostojni zbirki, Sanje živijo dalje (1958), je to izročilo močno prisotno, vendar pa se že nakazuje tudi temnejša plat Pavčkovega pesniškega značaja, srečanje in tuhtanje o realnosti življenja, ki je še vedno kipeče, a že begavo in v svoji kipečnosti tudi ujeto (Ujeti ocean). Kdor je bil presenečen nad ujetostjo Pavčkovega oceana, je verjetno zgolj bežno preletel pesem Očetu v Pesmih štirih. Da, Pavček načeloma ves čas svojega pisanja sporoča bralcem, da je vredno živeti, stati in obstati, vendar jim sporoča tudi, da to nikakor ni lahko. Pavčkovo »živeti« je tudi »preživeti« (Živeti, Glagoli), a ne z resignacijo, pač pa, ker je vsaka druga možnost še bolj temna, ker človeški značaj ni značaj brezizhodnosti in obupa, čeravno ga pozna in (nikoli resnično ne) dojame, pač pa gre za borbeni značaj, za značaj obstoja, »ruvanja teme«.
»Biti« je največja vrednota, četudi se nekateri eksistencialisti in avantgardniki s tem morda ne bi strinjali: čemu »biti« za vsako ceno, bi se vprašali. Medtem ko je denimo Kovičeva pesniška ontologija morda najbolje opisana v zadnji kitici njegove uvodne pesmi iz Pesmi štirih (Bela pravljica), namreč s tesnobno podobo stopinje, gazi v snegu, na katero vedno znova pada sneg, nekakšna intelektualna recepcija stvarnosti torej, gre pri Pavčku venomer za stoičnost, v kateri sanje živijo dalje, tudi v njegovih najboljših (in najtemnejših) knjigah, od Zapisov prek Poganskih hvalnic do Dediščine (1972–1983). V njih stojijo in obstojijo njegova človeška (in pesniška) iskanja, dvomi, ki se vedno znova iztekajo v »glagole«, le da na koncu tega stoji največja osebna tragedija – izguba sina. Dediščina tako, v pogledu sežetja minljive bivanjskosti in pesniške moči sprejemanja življenja, ki gre naprej, zares ostaja Pavčkova osrednja zbirka.
Čemu sta ravno bolečina in tragedija tisti, ki v veliki večini primerov dokončno izoblikujeta kakovostno podobo opusa določenega umetnika? Drugače vprašano: čemu s pesmimi tragedije in bolečine pesnik po navadi ustvari tudi svoja najboljša in najbolj antologijska dela? Odgovor je verjetno prav ta: zaradi te bolečine in tragedije. Samo resnični umetniki jo znajo osmisliti v tragično, a veličastno obeležje lastne poetike. Tudi pesmi obupa pri Pavčku niso pesmi obupovanja in brezizhodnosti, pač pa lakmusov papir njegove človeške in pesniške drže, ki jo vedno znova predvideva in zapisuje in pri tem ne prelomi »programskosti« svojega pisanja, rdeče niti, ki jo zapiše v Glagolih in v Živeti. V Dediščini objavi pesem Še enkrat glagoli in z njo znova potrdi tisto, kar je že zapisal v prvi pesmi in kar v pričujočem izboru stoji na zadnjih platnicah (Živeti).
Postdediščina
Po vsem tem ni več dvoma, kako je s stoičnostjo pri Pavčku. Bivanjskost je zanj danost, v katero ne podvomi niti v časih najhujših bivanjskih kriz. Navidezna resignacija iz druge kitice pesmi Živeti, v kateri skorajda predvidi prihajajočo tragedijo, se osmisli v borbeno stoičnost iz zadnjih dveh verzov. Ta je pri Pavčku najizrazitejša – Zlobec jo skoraj praviloma zre skoz prizmo dvoedine ljubezni, kot sam zapiše, in življenjske udarce osmišlja tudi ali zlasti z bližino ljubljene žene, Menart se zateče v satiro, Kovič pa o bivanjski problematiki govori skoz simbolizem. Podobno je denimo pri Svetlani Makarovič, katere bivanjskost je vedno prikazana z medbesedilnimi (zaklinjevalnimi) obrazci, če pod to lahko štejemo slog in ritem ljudske pesmi … in seveda ontološki posmeh v brk smrti in drugim nevšečnostim, ki tudi Menartu ni tuj (Post festum).
V postdediščinskih pesmih se Pavček precej vrača k minevanju, čeprav ne programsko kot denimo Fritz (ki prav tako nikoli ne opusti življenja na račun resignacije ali podložnosti bolečini, pač pa se satirično nonšalantno in pesniško presežno loteva banalnosti življenja in smrti), na plano pa vse do zadnje zbirke vse bolj spet prihaja »murnovski« pol iz Pesmih štirih in Sanj. Z izjemo Ujetega oceana in posameznih drugih pesmi se Pavček formalno drži »tradicije«, če s tem imenom poimenujemo spoštovanje ter ohranjanje rime in ritma, a hkrati oboje preoblikuje v svoj značilen ritem »gromoglasnega pripovedovanja«, ki nam je najbolj znan iz otroških in poznejših pesmi. V obdobju 1972–83 je to »eksistencialistični« ritem; to naj v tem kontekstu pomeni, da ga narekuje vsaka pesem posebej, da se rima ne podreja pesmi in da je tudi struktura ritmično nekoliko bolj razvezana.
Vedno iti naprej
Izbor je opravil in spremno besedo napisal dr. Matjaž Kmecl; v njej je tudi podrobneje opisal Pavčkov pesniški značaj in njegova obdobja. Zbirko pesmi seveda lahko odprete kjerkoli in si iz priloženega izberete pesmi (zaporedja ...), ki jih boste brali (kako jih boste brali ipd.). Vendar se za popolno razumevanje pesniškega značaja (in navsezadnje tudi razvoja) posameznega pesnika (ne zgolj Pavčka) splača ubrati v Kondorju začrtano kronološko pot. Tudi tematska je zelo dobra (kot so to v Jubilejni zbirki ob Pavčkovi osemdesetletnici pri Mladinski knjigi začrtali v knjigi Samo tu lahko živim, tematskem izboru Petra Kolška). Vendar je zanimivo opazovati, kako kmečki fant, ki veže klasje, postane z meglico izkušenj in bolečine odet ontolog, sicer vitalist, kot bi kdo bržčas zapisal, a tak, ki je vedno z eno nogo v pasti, ve pa in tudi čuti, da mora vedno iti naprej. Bržčas zato Pavček ni nikoli prenehal s pisanjem. Kar pomeni, da ni nujno, da pesnika pesmi na neki točki zapustijo ali pa začnejo krožiti. No ja, krožiti morda, a z izkušnjo več … in s spomini, tudi bolečimi, iz katerih vedno znova zrastejo nova poglavja.
********************
Tone Pavček: Eh, srce ti moje ljubljeno
Mladinska knjiga (zbirka Kondor)
Ljubljana 2014, 416 str., 29,95 €
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014