Lep stolp za lepe duše
Foto: Žiga Koritnik
Ivo Svetina: Stolp. Režija Silvan Omerzu. Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana. Premiera 6. 11. 2011 (zapis po ogledu 9. 11.), 120 min.
25. 11. 2011
Začela bom z miselnim eksperimentom: če brez dvoma velja, kakor ugotavlja Tomaž Toporišič v gledališkem listu, da Svetina pesniško usodo Hölderlina uporabi za potrditev lastne poetološke naravnanosti, za začetek brez prevpraševanja sprejmimo resničnost te naravnanosti in se posvetimo njeni materializaciji v režijskem konceptu uprizoritve. Ivo Svetina dramatiko razume »predvsem kot pesnjenje«, torej kot »prostor utvare, utopije, iluzije, lepe laži«, prek katerega se zavestno prepuščamo »'pobegu' v svet, ki ga ni bilo, ga ni in ga ne bo!« Literatura kot tovrstni romantični eskapizem naj bi bila »zavestna odločitev za norost« (ob sklicevanju na Platonovo teorijo božanskega navdiha pesnikov ali manie). Na tej točki sprejmimo tudi tezo univerzalizacije te romantične paradigme, po kateri naj bi bila Hölderlinova usoda »paradigmatična usoda poezije, pesnjenja, pesnikov. Njegova duševna bolezen je samo skrajni odraz razpetosti med mitom in zgodovino.« A ker »se poezija dogaja edino in samo v mitskem in ne v zgodovinskem času«, je »realni zgodovinski čas za pesnika irelevanten«, »odzivanje na aktualni svet« pa je »nekaj zelo vprašljivega«. Če tovrstna »lepodušniška« (Hegel) pozicija velja za Hölderlina v Svetinovi interpretaciji in za ustvarjanje Iva Svetine, ki zgolj »ponavlja njegovo gesto« – kako torej Silvan Omerzu materializira to »lepo dušo« na odru?
»Omerzujeva postavitev je po duhu povsem zvesta Svetinovemu tekstu in vsa odrska sredstva mobilizira v podporo njegovi pesniški iluziji.«
Gotovo jo znatno oklesti, kljub temu pa pogrešamo nekoliko pogumnejše dramaturške črte – zlasti tistih delov, ki (glede na poetološki kredo domnevno nenamerno) motijo tkanje te »odrske utvare«; merim predvsem na očitne informacijske komentarje, namenjene občinstvu, ki položeni v usta dramskim likom zvenijo umetelno, prisiljeno, celo potujitveno – kot npr. učbeniška razlaga o tehnikah zdravljenja v azilu za umske bolnike. Kakorkoli, Omerzujeva postavitev je po duhu povsem zvesta Svetinovemu tekstu in vsa odrska sredstva mobilizira v podporo njegovi pesniški iluziji. Artificielnost pesniškega jezika (v za oder napornih verzih) dobi ustreznico v artificielnosti lutkovnega gledališča, ki odrsko dogajanje razveže realizma. Raba lutk je pri Omerzuju nedvomno premišljena in utemeljena: medtem ko marionete že s svojo materialnostjo asociirajo na čas otroštva, kot je prikazano v uvodnem prizoru (v katerem mladi Hölderlin kljub prigovarjanju učitelja glasbe na materino željo izbere duhovniško kariero), lutkovni avtomati s svojim mehanskim bobnanjem opozarjajo na revolucionarni čas, ki neusmiljeno trka na Hölderlinovo »lepo dušo«, katere vrata so za družbenopolitično dogajanje (ki ga pooseblja njegov prijatelj, revolucionar Isac) tesno zaprta, kakor stolp, v katerega s svojo norostjo »pobegne« v zadnjem obdobju svojega življenja. Medtem pa pesnik pred zunanjim dogajanjem (nemogočo ljubeznijo do žene njegovega delodajalca in odgovornostjo umetnika do družbe, h kateri ga kliče prijatelj) vseskozi beži v svet literarne fikcije, ki ga postavlja v okolje antične Pindarjeve Grčije, pa tudi Grčije 18. stoletja, zapletene v vojno s Turki (dogajanje njegovega romana Hiperion). Drama ta fiktivni svet z značilno komparativistično gesto izvaja iz pesnikove biografije, Omerzu pa ga inventivno prevaja v likovno govorico senčnih lutk, katerim glas posojajo igralci osrednjih likov besedila (in ne animatorji, kot običajno) in s katerimi stopajo v dialog, s čimer pride do izraza mešanje meje med realnostjo in fikcijo v Hölderlinovem zblaznelem duševnem svetu. Ob tem je potrebno omeniti vsaj še učinkovito igralsko kreacijo Matije Vastla v glavni vlogi, ki iz začetne medlosti »lepe duše« učinkovito opravi prehod v norost, obsedeno z mnoštvom fiktivnih govoric.
Če torej sprejmemo uvodoma orisane poetološke premise o univerzalnosti romantičnega tipa umetnosti, se Omerzujeva uprizoritev kaže kot učinkovito materialno podajanje te »univerzalne resnice«. A četudi je ta premisa kot osebna umetniška naravnanost sicer povsem legitimna, je kot univerzalizirano dejstvo močno vprašljiva, kar kaže že paradoks, da je »pesniško blaznost« avtorju besedila navdahnilo naročilo umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča, s čimer se obravnavana predstava tudi na nenavaden način umešča v kontekst letošnjega repertoarja, ki si zastavlja nalogo reflektirati družbeno stvarnost in vlogo umetnosti v njej. Stolp je prav paradigmatska figura zanikanja premise tega repertoarja in afirmacije umetnikovega bega v naslovni zaprti objekt (tudi v metaforičnem smislu) kot občega poslanstva umetniškega »genija«. Stolp bo torej prišel prav študentom književnosti in drugim ljubiteljem, ki želijo osvežiti svoje znanje o življenju tega nemškega pesnika, manj pa tistim, ki bi si želeli, da bi se gledališče aktivno vključevalo v stvarnost, v kateri živimo, in ki menijo, da je danes eskapizma v sanjske svetove v holivudskih filmih in zabavni industriji več kot dovolj. Stolp brez dvoma ponavlja Hölderlinovo gesto (kot pravi avtor besedila) in ponuja zatočišče tistim, ki jim je stvarnost tako odurna, da se je nočejo dotikati niti z nasprotovanjem, pa tudi tistim, ki jim je ta samoumevna in nevprašljiva. Brez dvoma lepa predstava za »lepe duše.«
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
