Prevajalci o prevajanju
Navedena dela predstavljajo besedila, ki so nastala v različnih časovnih obdobjih in v tujih jezikovnih okoljih. Prevajalka in literarna zgodovinarka Majda Stanovnik pa je z antologijo Prevajalci o prevodu. Od Trubarja do Župančiča (ZRC SAZU, 2013) predstavila štiristoletni razpon prevodoslovnih razmišljanj znanih in manj znanih slovenskih avtorjev iz obdobja od Trubarja do Župančiča. Gre za besedila, ki segajo od samostojnih študij, kritik in komentarjev do odlomkov iz uvodnih in spremnih besed, esejev in zasebnih pisem. Ta so bila pravopisno posodobljena, sicer pa so ostala nespremenjena. V samem uvodu je še zapisano, da je bila podobna metoda navajanja zvrstno heterogenih besedil uporabljena pri Russian Writers on Translation (2013), antologiji v angleščino prevedenih razmišljanj o prevodu ruskih književnikov od 18. stoletja naprej.
Delo je kronološko razdeljeno na štiri glavne sklope: v prvem so zajeta prevodoslovna razmišljanja iz obdobja reformacije, v drugem iz krajšega »razsvetljenskega« obdobja na prehodu iz 18. v 19. stoletje, v tretjem iz druge polovice 19. stoletja in v četrtem iz 20. stoletja do časa med obema vojnama. V vsakem obdobju se je izoblikoval neki prevladujoč pogled, ki poskuša osmisliti, kaj, zakaj in kako naj se prevaja.
Prevajalci reformacijskega obdobja so imeli jasen cilj: sleherni slovenski človek mora imeti možnost samostojno prebirati »božjo besedo« v živem in sodobnem slovenskem jeziku. Primož Trubar je zapisal, da želi prevajati »zvesto in razumljivo«, prevod je imel za avtorsko stvaritev in ga ni dojemal kot nekakšno nespremenljivo celoto, temveč kot eno od različic, ki se jo lahko še dodatno izboljša. Ker ni obvladal hebrejščine in imel samo osnovno znanje grščine, je bil mnenja, da nikakor ni primerno usposobljen za tako velik podvig. Ker pa ni našel drugega prevajalca, se je lotil prevajanja sam in mnogo let pozneje objavil Ta celi novi testament (1582). Pri tem se je naslonil na Hieronimovo Vulgato ter Erazmov latinski in Lutrov nemški prevod. S svojim delom je utrl pot, neposredno pomagal in naposled tudi dočakal izid celotne Biblije (1584) v prevodu Jurija Dalmatina.
Obdobju reformatorjev je sledilo skoraj dvestoletno zatišje tiskanja slovenske knjige, ki ga je prekinil novi celoviti prevod Svetega pisma (1784–1802) razsvetljensko usmerjenega duhovnika Jurija Japlja. Ta je v uvodnem besedilu ponovno utemeljil pravico slovenskega človeka do branja svete knjige v domačem jeziku.
V prvi polovici 19. stoletja odnos do prevajanja zavzame manj nevtralno držo. Pod vplivom prebujene narodne zavesti in teženj po ohranjanju lastne identitete začnejo prevladovati odklonilna stališča do prevajanja in potreba po dokazovanju upravičenosti prevodov. Nastajajoča literarna kritika daje na splošno prednost domači literarni produkciji. Ta bi tako morala po mnenju Janeza Trdine zavzemati pomembnejše mesto od prevodne, ki jo je treba omejiti. Josip Stritar zapiše, da so prevodi upravičeni le, če so narejeni kakovostno in po izbranih delih svetovne književnosti. Po njegovem mnenju je za mlade izjemoma lahko primernejši dober prevod kot pa slabo napisano domače izvirno delo. Njegov Gospod Mirodolski je tako nastal kot odgovor na Goldsmithov roman Župnik Wakefieldski, katerega prevod izpod peresa Janeza Jesenka je sicer cenil, a se mu je izvirnik sam po sebi zdel preveč tuj za slovensko bralstvo. Skupaj s Franom Levstikom sta zavrnila prevode Jovana Vesela Koseskega, ki je po njunem klasike pametno izbiral, a neustrezno prevajal. Levstik še zapiše, da neustrezni prevodi domačemu jeziku škodijo in ga potujčujejo.
V prvi polovici 20. stoletja pa pride do novega miselnega preskoka. Na prevod začnejo gledati kot na način spoznavanja drugih jezikov in kultur, s katerim narod bogati svojo duhovno zavest in dviga raven lastne književnosti. Prevod si tako izbori položaj, ki je enakovreden umetniškemu ustvarjanju. Kot zapiše Fran Albrecht (kasneje Albreht): »Prevajati se pravi, podoživljati in poustvarjati tujo literarno umetnino v svoji materinščini. Zato je v pravem prevajanju akt, ki je na las podoben umetniškemu ustvarjanju.« Ali pa Josip Vidmar: »Prevajanje, ki je v najpreprostejši obliki samo znanje dveh jezikov, je v najvišjih oblikah umetnost.« Morda je prav zato v kar nekaj prispevkih v tem sklopu toliko bolj izpostavljeno prevajalsko pero Otona Župančiča, saj je mnogim predstavljal vzor umetniškega prevajanja.
Antologija nam na koncu prinaša tudi biografske podatke in pregleden povzetek temeljnih misli posameznih avtorjev. Lahko si samo želimo, da nam bo avtorica v prihodnje ponudila v branje tudi antologijo, ki bo obsegala razmišljanja o prevodih iz druge polovice 20. stoletja.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015