Iskanje grala optimizma
04. 12. 2011
Nacionalni knjižni sejem je pač pregleden prikaz trenutne moči in dometa slovenskega založništva, njegovih dobrih in slabih plati. Nič posebnega, prireditev, ki jo letos uprizarjajo sedemindvajsetič, se je z malce turobnimi in katastrofičnimi uvidi že začela, pisal se je november 1972, s simpozijem o nemili usodi slovenske knjige. No, seveda ni nikdar tako hudo, kot pravijo založniki, knjigotržci, knjigarnarji, a hudo je – o prodaji knjig v knjigarnah zadnje čase krožijo zgodbe, ki jim neposvečeni komaj verjamemo. Ubogim številkam namreč.
Eden od indicev, da gre nekaj drugače, je morda tudi podatek, da v zadnjem letu založniki niso izdali toliko naslovov kot prejšnja leta, ko se je številka gibala nad šest tisoč, letos je padla za nekaj sto knjig, če kajpak lahko verjamemo tako ali drugače obdelanim statističnim podatkom. Še zmeraj je to impresivna produkcija, bivša ministrica za kulturo nam je to na prejšnjem sejmu povedala nedvoumno, mila podalpska deželica je po številu izdanih knjižnih naslovov na prebivalca prva v svetu, že pred leti pa smo vsakomur, ki je imel malo časa in potrpljenja, razlagali o razkošnih številkah, ki govorijo, da so Slovenci (zvezani v nerazvezljivem zakonu s »človekovo najboljšo prijateljico«) neznansko pridni obiskovalci javnih knjižnic, temu servisu zaupajo, pričakujejo, da jim bo postregel (o tem se odgovorni in vpleteni občasno lepo pokregajo) tako z najodličnejšimi kot z najbolj pogrošnimi naslovi, s tistim torej, kar jih privlači. Kupovati nočejo toliko, pot v knjižnico jim je ljubša. Bi jim moral javni servis ustreči povsem? Delno? Kdo bo razsodil o tem? Bo o vsebini knjižnih polic odločala »ulica«, velecenjeni uporabnik oziroma uporabnica? In po katerih kriterijih? Ob tem ne gre pozabiti, da so kupci slovenskih knjig – kot je več kot prepričljivo pokazal knjižni easyjet, zbirka Knjige za vsakogar v okviru ljubljanskega enoletnega prestolovanja knjigoljubnemu svetu – pripravljeni kupiti tudi tako imenovane zahtevnejše naslove, dobro branje torej, če ima le prijetno ceno. Bi dali za iste knjige (in v promet jih je šlo več kot 95.000 izvodov) tri evre več? Pet evrov več? Deset evrov več?
Pa vendar: število naslovov, s katerimi je mogoče kandidirati za državne denarje pri Javni agenciji za knjigo, se zmanjšuje, po besedah direktorja agencije gre za »razumno nižanje števila subvencioniranih naslovov«, ti ukrepi pa, kot smo lahko brali v ogorčeno-letargičnih odzivih, sistemsko sankcionirajo male založnike, ki s svojimi programi že tako ali tako težko preživijo.
Padanje kupne moči je v tem kontekstu skoraj odveč omenjati. A ne pada le kupna moč bralcev knjig, ampak tudi knjižnic, za katere vemo, da so – upoštevaje druge evropske države – več kot imenitno založene in obiskane. Zdaj je slišati tarnanje, da bo vsakršno klatenje stroškov na državnem nivoju za nakup gradiva odrezalo knjižnicam celo tja do petine sredstev. Od katerekoli politične garniture, ki bo po volitvah zasedla najvišja politična mesta, ni pričakovati odrešitve, najverjetneje ravno nasprotno, nove udarce. Ničelna stopnja davka na dodano vrednost za knjige? Anyone? Že v predvolilnem času je tako kot zmeraj doslej jasno, da strank ne zanimata ne literatura ne kultura, v programih ni zaslediti kake večje pozornosti in naklonjenosti temu področju, še največ zanimanja so vzbudili tako ali drugače utemeljeni predlogi za ukinitev Javne agencije za knjigo. Take zahteve oziroma predlogi so seveda del sladkega predvolilnega obljubarstva, nihče od pompoznih predlagateljev pa se ni potrudil podrobneje razložiti, kdo naj bi se po morebitni ukinitvi Agencije s slovensko knjigo sploh ukvarjal. Takih predlagateljev podatki o mizernih avtorskih in prevajalskih honorarjih na primer ne zanimajo. Eden od malce presenetljivih kandidatov, tudi sam založnik in avtor, je svoje pred dnevi povedal za državno tiskovno agencijo: »Če nekdo leta in leta producira umetnost, ki si ne more najti odjemalcev, se mora tudi sam vprašati o smislu svojega početja. Seveda pa tega ne bo storil, dokler se bo udobno pasel na državnih jaslih. Pritoževanje o nerazumljenosti umetnikov pa v Sloveniji ne zdrži, saj imamo visoko kultivirano in zahtevno publiko.« S tem se je verjetno mogoče strinjati, a kaj narediti potem z vsemi žalujočimi?
Med vsemi drugimi večjimi in manjšimi nesrečami, ki ne dajejo mirno spati plemenu slovenskih založnikov in vseh z njimi povezanih, je še nespregledljivo globalno dejstvo, da se, vsaj v razvitih svetovnih založništvih, delež med prodanimi tiskanimi in elektronskimi naslovi ponekod bliskovito, ponekod pa zmerno počasi, a zagotovo spreminja v prid novega formata. Slovenija pri tem ni izjema, radikalno se utegnejo spremeniti tudi doslej običajne prodajne poti za knjigo – knjigarnam, zastopnikom, prodaji na bencinskih servisih, v veleblagovnicah, telefonski in akviziterski prodaji in vsemu drugemu se bo precej v kratkem pomembneje pridružila doslej komaj omembe vredna prodaja slovenskih naslovov po spletu. Hudega najbrž ni pričakovati, inertnost sistema bo opravila svoje.
Ob vsem naštetem se je mogoče strinjati z mnenjem glavne urednice ene od slovenskih založb, ki je pred časom suho pripomnila: »Knjigo ogroža bralec.« Vprašanje, ki ostaja, je le, ali je za to sam kriv.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
