Gostujoče pero
Država brez slovarja
22. 09. 2010
V prevajalskem središču v Arlesu uporabljam prav tak Francosko-slovenski slovar kot pred enaidvajsetimi leti. Ne istega, kajti prvi, ki sem ga bil prinesel oktobra 1989 in pustil v tukajšnji knjižnici, se je odrabil, saj so po njem s pridom segali rojaki, ki so prišli za mano, pa sem potem dostavil novega, z bolj svežo letnico natisa, a z enako (isto) vsebino. Njegov avtor je dr. Anton Grad (1907–1983), mož, ki mu gre zasluga, da je na Slovenskem sestavil najbržda največ dvojezičnih slovarjev in s tem bistveno pripomogel, da je slovenščina v drugi polovici prejšnjega stoletja navezala malo tesnejše leksikalne stike s tujimi, zlasti romanskimi jeziki. A tega je seveda že lep čas, Gradovi slovarji, ki jih je izdajala DZS v časih, ko je bila ugledna založba, se neutrudno ponatiskujejo, volje (in znanja?), da bi se kdo lotil sestavljanja novih, bolj ambicioznih, ni ne pri avtorjih ne pri založnikih; kar nastaja novih dvojezičnih slovarjev v zadnjem času pri nas, so večinoma namenjeni najširši, tako rekoč turistični rabi, saj so leksikalno skopi in frazeološko borni, da komaj zadostijo potrebam zahtevnejšega srednješolca.
»Menda so veliki in majhni narodi, ni pa velikih ali majhnih jezikov, ko naj bi bili vendar vsi enako bogati. A kaže, da obstaja (životari) v Evropi tudi jezik brez skrbnika, narod brez spomenika današnje kulture, država brez slovarja. «
Prav, poreče kdo, in v čem je težava? Kaj niso takšni slovarji ravno pravšnji, lepo priročni, po obsegu in vsebini? Kdor se namerava resneje ukvarjati s tujim jezikom, bo tako in tako segel po ustreznem enojezičnem slovarju, saj bo v njem našel, česar mu še tako dober domač ne more dati. Ugovor drži le delno: tuji enojezični slovar je za študenta (in kasnejšega profesorja, prevajalca itn.) dobrodošel, pravzaprav: nujen, a kot nadgradnja, dopolnitev in razširitev izkušnje, ki jo je pridobil, ko je uporabljal dvojezičnega in spoznaval, če je bil ta dovolj temeljit, eno- in večznačnost besed, bogastvo frazeologemov, ki so si kdaj tako slikovito različni, in še in še ... Ob tem bi se mi zdelo samoumevno, da bi si univerzitetne katedre želele in prizadevale, da – vsaj z vsako novo generacijo profesorjev – pridobijo spodoben dvojezični slovar s svojega področja in da s tem svojo vedo tudi tako utemeljijo in popularizirajo, slovenščino pa vsakokrat na novo preizkusijo ob predmetu svojih raziskav.
A pravzaprav nisem začel pisati zaradi tega, sedeč v knjižnici Mednarodnega prevajalskega središča v Arlesu, kjer se police blizu mene prav šibijo od številnih slovarjev različnih jezikov in pisav. Konec koncev v »Grada« ne pogledam več zelo pogosto, saj se je odkrhnil lep kos časa, kar mi je bil zvest zaveznik prevajalskih začetkov (in pomot); dosti večkrat segam po bogatiji francoskih dikcionárjev, tematsko raznovrstnih, da je kaj. In pri roki imam, seveda, tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (v eni knjigi), ki sem ga pred dobrimi petnajstimi leti izprosil od znanca v ljubljanski tiskarni in ga potem odposlal semkaj, da so slovenske besede zavzele vsaj malček prostora na širjavi tukajšnjih polic. A z njim so težave, vsako leto večje, in ker ne vem, ali bi se kar naprej samotno jezil ali žalostil, sem sklenil, da jih vsaj na kratko popišem.
Slovar slovenskega knjižnega jezika je, če naj osvežim spomin oziroma opomnim nepoučene, izhajal v petih knjigah, v razdobju enaidvajsetih let; prva knjiga je izšla leta 1970 in zadnja 1991, pripravili so ga na Inšitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU, založila pa DZS. Leta 1994 je doživel izdajo v eni knjigi, v njem pa je bila natisnjena, kot je pojasnjeno v predgovoru, »neokrnjena vsebina vseh petih knjig SSKJ«. Takšen se odtlej ponatiskuje, bodisi v enem kosu bodisi, v akciji časopisne hiše, kot »priročni ponatis v petnajstih knjigah« (2008), in takšen, prav tako »neokrnjen«, je prenesen tudi na medmrežje, kjer je zanj poskrbel zrc-sazu.si. To navajam, ker se kdaj sliši ali bere (tudi od na pogled kompetentnih oseb), da smo »zadnji slovar dobili leta 1994«, to pa po povedanem seveda ni res: dobi(va)li smo ga v letih od 1970 do 1991, to pa pomeni, da je prva knjiga (besede od A do H) stara natanko štirideset let. Iz tega izvira kar nekaj zadreg in nevšečnosti, ki so šaljive in bridke v isti mah, in to generira njegovo temeljno, že kar katastrofično nezadostnost.
Priznam: do pred kratkim, prav do prejle, sem nameraval navesti kak ducat popolnih anahronizmov, ob katere trčimo, ko prelistavamo SSKJ, od »samoupravljanja s temelji marksizma« do »jugoslovanskega ambasadorja v Londonu« (če za primer navedem dva bolj nedolžna), a sem si premislil. Morda me je mila sinjina provansalskega neba, ki vdira skoz okno, opomnila, naj ne brijem poceni norcev iz pomembnih stvari, morda mi je mistral, ki zavija pod njo, zabičal, naj poskusim ostati resen in naj ne bom porogljiv. In res: kakšen smisel bi imelo zdaj tehtati, koliko trde komunistične (tudi partizanske) dikcije in jugoslovenarskih besednih zvez najdevamo še dandanašnji v našem edinem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (konec koncev se lahko s tem vsak sam poigra na njegovem brskalniku), pa tudi poskušati ugotavljati (to bi bilo dosti težje!), koliko vse premalo je v njem izrazja s svoj čas manj zaželenih področij, predvsem verskega in predvsem katoliškega (tudi domobranskega), ali pa je pojasnjeno pristransko. Bilo bi krivično do velikega zbora sodelavcev, ki je trudoma zbral in razložil ta impozantni korpus besed (čeprav jih je kar lepo bero pustil zunaj, jih v dveh snopičih Besedišča slovenskega jezika, 1984, le evidentiral, a to je že druga, vzporedna zgodba), in nespametno do sebe, če vem, da je takšen slovar pač zabeležil jezikovno stanje, kakršno smo uradno živeli: vse, kar je v njem, je bilo res, in kar manjka, manjka iz natančno določenega vzroka. Slovar je bil v časih ideloškega enoumja (to so leta izhajanja SSKJ pač bila) enak nacionalni enciklopediji; tudi v njej nas, v sedmi knjigi ES (izšla 1993), na prvi strani besedila s fotografije še gleda Andrej Marinc. Oba, slovar in enciklopedija, sta imela močan nacionalni naboj in sta učinkovala v tem smislu ozaveščujoče in spodbujajoče, a oba sta bila – enciklopedija seveda še precej bolj – pod močnim političnim nadzorom, ki v normalnih razmerah pri enciklopedičnih in leksikalnih delih nima kaj iskati.
Slovar, kot ga imamo, je v velikem delu uporaben, natančen in koristen, v nekaterih segmentih pa močno odseva »družbeno realnost«, v kateri je nastal. Ta njegov del bo morebiti kdaj koristen pri pripravi »Slovarja druge polovice 20. stoletja«, če bo kdaj komu padlo na pamet, da bi ga – po vzoru različnih »novorekov« – sploh sestavil, danes pa je moteč, zavajajoč in za sodobnega slovenskega govorca kdaj tudi žaljiv. Seveda ne vidim rešitve v tem, da bi »inkriminirano« izrazje in sintagme pri naslednjih izdajah (ali na spletu) kar izločili; odločitev, da se je SSKJ leta 1994 ponatisnil »neokrnjen«, se mi zdi smotrna in pravična, tudi v luči njegove zgodovinske zaznamovanosti. In bila je uporabna sámotolažba »bolje nekaj kot nič«, ki pa vsak dan manj drži.
In zdaj k najbolj bistvenemu; hitre vijuge hudournikov na sinjem nebu me opozarjajo, da se dan nagiba in da moram pohiteti, če naj zunaj užijem še kaj svetlobe in ostrih dahov. SSKJ je namreč – ne glede na vsakršno zastarelost politično diktirane dikcije v njem, ki pa je vendarle v veliki manjšini – najbolj neuporaben, nesodoben in gromozansko pomanjkljiv zaradi vsega tistega, česar v njem ni! Kaj vse se je zgodilo v letih, ki so minila od razdobja 1970–1991, ko je nastajal! Koliko novih besed in besednih zvez smo dobili (privzeli, prekovali, naredili) odtlej! Najbržda ni področja, na katerem ne bi razvoj in sveža dognanja zaplodili in porodili tudi novih besed! Kje so zapisane, pojasnjene, označene? Ne rečem, da komaj strpijo, da bi prišle v kak slovar, lahko pa zatrdim, da me minevata potrpljenje in upanje, da jih bom kdaj učakal zbrane, kot lepe, mlade poganjke na drevesu svojega jezika! In lahko zatrdim, da sem žalosten, jezen in ponižan, ker nisem v času, kar imam novo državo, zaznal nobenega znamenja, da je komu v njej mar, kdaj (in ali sploh) bomo dobili nov, vsestransko dopolnjen slovar njenega jezika.
Morda me malo zanaša; kadar več dni piha mistral, je tu človek rahlo ošinjen. Zato nobenih besed, kdo naj bi bil kriv oziroma ogovoren za to res sramotno reč. Pa saj vnaprej vem izgovore oziroma pojasnila: tam ni denarja, tu ni prostora, in ljudi je vsak dan bolj premalo. Pa da se vseeno pripravlja nekakšen poskusni snopič na petinštiridesetih straneh (za bolj interno rabo), in potem spet deset let nič. – Eh ja, nič ne bom gledal okrog, med preštevilne slovarje tujih jezikov in pisav, ki se košatijo in vabijo v tej biblioteki, le na nekaj naj se še spomnim: menda so veliki in majhni narodi, ni pa velikih ali majhnih jezikov, ko naj bi bili vendar vsi enako bogati. A kaže, da obstaja (životari) v Evropi tudi jezik brez skrbnika, narod brez spomenika današnje kulture, država brez slovarja.
Arles, junija 2010
(Objavljeno v Pogledih, št. 13, 22. september 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
