Komu bomo zaupali prodajo elektronskih knjig?
(E-)knjige, svetovni splet in zidane knjigarne
10. 12. 2011
Pred nekaj dnevi se je iz Los Angelesa vrnil prijatelj in mi prinesel nov roman Stephena Kinga 11/22/63. Ko sva poračunala stroške, sva zgroženo ugotovila, da je to žanrsko, za večino pač zgolj letališko branje, stalo, preračunano v našo valuto, skoraj natančno 30 evrov (35 dolarjev plus davek, ki ga imajo Američani na vse stvari). Res je, da gre za obsežen roman, in res je, da gre za noviteto, a če se Slovenci radi pritožujemo, da je naše (prevedeno) leposlovje, ki običajno izhaja v nakladah do tisoč izvodov (izvirno domača dela pa navadno v še pol nižji nakladi), predrago, potem bi morali Američani ob takih cenah za tako velik jezikovni, globalni trg, kot ga imajo, skoraj začeti javno protestirati. Ali to počnejo? Seveda ne. Do Kingovega romana se lahko pride še na kar nekaj različnih načinov. In to precej ceneje. Navedel bom samo nekaj najočitnejših.
»Slovenskih knjig nam ne bodo nikoli izdajali ne Amazon ne Apple ne kateri drugi od velikih svetovnih knjigotrških igralcev. Jim lahko torej ekskluzivno zaupamo njihovo prodajo?«
Dandanes, ko se veliko govori o e-knjigah, je najcenejša opcija za nakup te knjige naročilo preko spleta. Elektronske različice knjig niso vedno cenejše od tiskanih, a v primeru novih, najbolj vročih naslovov je pogosto tako, saj želijo spletni prodajalci s tem poudariti svojo cenovno konkurenčnost, čeprav te knjige prodajo brez zaslužka ali celo pod nabavno ceno (to počnejo tudi z nizkimi cenami tiskanih različic istih naslovov). In res, če si bi knjigo naročil preko ameriškega Amazona ter počakal minuto ali dve, potem pa bi jo že lahko začel brati, bi za to plačal manj kot 15 evrov (na Applu še evro manj). A to še zdaleč ni edina (cenejša) pot. Če bi kot zavezanec Gutenbergove galaksije raje bral tiskano verzijo in bi si jo preko ameriškega Amazona naročil v tej obliki direktno v Slovenijo, potem bi me to, četudi bi tokrat v košarico spustil samo to knjigo in jo samostojno poslal na pot čez ocean, stalo komaj kaj več kot 20 evrov (stroški poštnine znotraj Amerike so še nižji). Če jo pričakujem bolj nestrpno in bi izbral hitrejšo pošto, bi moral za to dodati nekaj evrov, a še zmeraj bi bila končna cena nižja od 25 evrov. Če pa sem uporabnik angleškega Amazona, od kjer pošiljke v Slovenijo običajno pridejo v nekaj dneh, vsekakor pa manj kot v enem tednu, in bi naredil enako, torej samostojno naročil samo ta Kingov roman v tiskani obliki, bi s poštnino vred plačal dobrih 22 evrov. Običajno je seveda drugače: ko kupujem knjige preko Amazona, jih v paket združim več, kar stroške poštnine še precej poceni.
Kaj je torek nauk te zgodbe? Seveda to, da v Ameriki le še redki kupujejo knjige v zidanih knjigarnah po t. i. listed price, torej po ceni, ki je na zavihku knjige. Sploh ob dejstvu, da že nekaj tednov ali pa največ nekaj mesecev po izidu poprej novitete v teh knjigarnah že dobijo nalepke z oznako višine popusta (ta se giblje od 10 do 30 odstotkov, člani knjigarn pa dobijo še kaj zraven). To vseeno ne pomaga. Borders, druga največja ameriška knjigarniška veriga, se je sesula v začetku letošnjega leta, Barnes&Noble, sedaj še edina preostala velika ameriška knjigarniška veriga, pa je že nekaj časa v procesu preoblikovanja svojega prodajnega asortimenta stran od knjižnega v smeri proti galanteriji, igračam in podobni izdelkom. Ko danes vstopite v kak Barnes&Noble, se ne zaletite več v strastno zložene knjige, v vabeče nove naslove, ki so jih za vas izbrali in pripravili zagrizeni in razsvetljeni knjigarji, torej knjige, ki se jim enostavno ne morete upreti (tak občutek sem imel recimo še tri leta nazaj), ampak vstopite v precej brezvoljne in dokaj obupane prostore s precej zdolgočaseno zloženimi knjigami, tako da se zdi, kot da so se vsi že sprijaznili s svojo usodo. Zlobna, kapitalistična, korporativna, sicer fiktivna hiperknjigarniška veriga Fox iz filma Čaka te pošta, ki jo pooseblja Tom Hanks in ki skuša sesuti majhno, romantično knjigarno za otroke izza ogla, v kateri je glavna Meg Ryan, dobiva nov, paradoksalen obrat. Ameriške verige veleknjigarn so v minulih dveh desetletjih z raznimi surovimi poslovnimi praksami s trga izbrisale večino neodvisnih knjigarn, o čemer detajlno piše André Schiffrin v svojih dveh knjigah, Posel s knjigami (2000), prevSlovenskih knjig nam ne bodo nikoli izdajali ne Amazon ne Apple ne kateri drugi od velikih svetovnih knjigotrških igralcev. Jim lahko torej ekskluzivno zaupamo njihovo prodajo?edeni tudi pri nas, in lanskoletni Besede in denar (Words & Money). Sedaj se prav enako dogaja tudi njim: z raznimi surovimi poslovnimi praksami jih s trga skuša izbrisati Amazon, pri tem pa mu pomaga še Apple ter drugi, ki iščejo svoj prostor na spletnem knjižnem trgu. Tako vse kaže, da bodo z zidanimi knjigarnami na trgu ostali samo še tisti koreniti neodvisneži, ki niso nikoli kaj prida dali na donosnost svojega posla, ki nikoli niso prišli na borzo in se nikoli niso ponašali s kakšno sofisticirano razvojno strategijo, zaradi česar sedaj nimajo odprtih velikih kreditov in niso izpostavljeni kakim hudim zahtevam bank, delničarjev ali nadzornih svetov. Z drugimi besedami: vse kaže, da bodo ostale na trgu samo še tradicionalne večje knjigarne neodvisnega tipa, kot je denimo v Los Angelesu Book Soup, v Londonu pa Foyles. Apokaliptična prihodnost? Bomo videli. Na področju glasbe in filmov se je to že skoraj zgodilo, saj je Miha Mazzini na svojem predpoletnem predavanju na slovenskem kongresu založnikov v humornem stilu žalostno ugotovil, da je že izginilo večino tega, zaradi česar ga je včasih vleklo v velika tuja mesta: velike knjigarne ter velike glasbene in devede trgovine.
Kako ta senca sprememb pada na slovenski knjižni trg? V dneh letošnjega knjižnega sejma se napoveduje, da bo nekaj slovenskih založb začelo prodajati svoje knjige preko tujih spletnih prodajaln, denimo Appla. Večinoma naj bi šlo za nekaj starejše knjižne naslove domačih avtorjev (kjer so urejene tudi pravice za ta tip prodaje), ki jih v tiskani obliki ni več na zalogi, povpraševanje po njih pa še obstaja. Pozdraviti gre propulzivnost založb, ki v spletni prodaji vidijo novo pot, kako priti do svojih bralcev/kupcev, posebej še, če v obstoječem sistemu prodajnih kanalov ne dobijo nazaj tistega, kar potrebujejo. Seveda pa prodaja starih, že »amortiziranih« knjižnih naslovov za zdaj pomeni eksperimentiranje, možnost dodatnega prihodka brez velikega poslovnega tveganja v stilu »če bo kaj prodaje, fino, če ne, nismo kaj dosti izgubili«.
Prvi resnejši koraki slovenskih knjig na svetovni prodajni splet pa sprožajo tudi veliko novih vprašanj in dilem. Ena ključnih se zdi srednjeročna prihodnost slovenskega knjigotrštva. S kanaliziranjem slovenskih knjižnih naslovov na tuje prodajne portale se tja seveda vleče tako (do)sedanje slovenske imetnike bralnikov in tabličnih računalnikov kot tudi prihodnje, ki bodo do teh sofisticiranih elektronskih naprav prišli v bližnji ali malce manj bližnji prihodnosti. Ko si enkrat navajen kupovati knjige, glasbo itn. preko določene internetne strani, kar pomeni, da obvladaš uporabniško okolje, se znajdeš v njem (kot je treba, če se denimo preseliš, nanovo spoznati bližnjo večjo trgovino, v kateri tedensko nakupuješ vsakodnevne potrebščine), si tam prijavljen kot uporabnik s svojim računom in si portalu zaupal tudi številko svoje kreditne kartice, potem jo le s težavo zamenjaš. Razlogi morajo biti res konkretno očitni: boljše cene, boljša ponudba, hitrejša dostava itn. V principu to torej pomeni, da začetek prodaje slovenskih knjig na tujih portalih pomeni selitev prodaje slovenskih knjig v tujino. Če Amazon pri tej prodaji za sedaj posega po smetani, kar pomeni, da najbrž še nekaj časa za slovenske uporabnike ne bo pripravil tudi slovenskega okolja za prodajo slovenskih knjig na svoji strani, bodo manjši portali, ki nikoli ne bodo segli tako globalno, ugriznili tudi v to, kar pomeni, da bodo v svoji knjigarni skupaj s slovensko različico svoje strani vzpostavili tudi oddelek slovenskih knjig. Ali pa si bodo, kot se že kaže možnost, slovenski kupci kakih tujih bralnikov lahko naložili slovensko aplikacijo za nakup knjig, tudi slovenskih, v teh knjigarnah.
Kam to dolgoročno pelje, seveda še ni jasno. Morda v to, da se bo večina slovenskih knjig v e-obliki znašla v tujih knjigarnah? Kaj se bo v tem primeru zgodilo s slovenskim knjigotrštvom, klasičnim (torej zidane knjigarne) in spletnim (domače spletne knjigarne)? Kaj bo s slovenskimi avtorji? Ali ne bi bilo bolje narediti svoj, nacionalni portal za tovrstno prodajo knjig kot pa prodajo slovenskih e-knjig dolgoročno prepustiti tujim portalom? Kako bo to vplivalo na nove slovenske knjižne naslove in sedanje poslovne modele izdajanja slovenskih tiskanih knjig? Na ta in na druga vprašanja bi bilo treba čim prej odgovoriti, najbrž kar na nivoju celotnega slovenskega založništva, da se ne bi enkrat pozneje tolkli po glavi, kaj za vraga smo naredili, ker nismo mislili dovolj vnaprej.
Jasno je namreč samo nekaj: slovenskih knjig nam ne bodo nikoli izdajali ne Amazon ne Apple ne kateri drugi od velikih svetovnih knjigotrških igralcev. Jim lahko torej ekskluzivno zaupamo njihovo prodajo?
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
