Pred 31. mednarodnim festivalom izjemnih glasbenih talentov
Druga godba za današnjo rabo
26. 05. 2015
Zgodba o Drugi godbi je poučna za naš lokalni prostor. Ta mednarodni glasbeni festival ni od včeraj. To ne pomeni, da mu gre zaradi tega danes dobro, a obdržati se enaintrideset let s spremenljivo srečo je vredno pozornosti.
To v zafrknjeni Ljubljani – v nasprotju z razširjenim mišljenjem – ni lahko. Naš prostor se provincializira. Glasba je že zaradi svoje mobilnosti eno redkih področij, kjer ima domača publika vsaj z nekaterimi svojimi kreativnimi segmenti reden stik z mednarodno kakovostjo in vpogled vanjo, kar se odraža tudi v domači glasbeni tvornosti. Vendar stanje stvari ni stabilno. Tiste domače glasbene scene, ki kaj dajo nase in si zamišljajo, da so »priklopljene« na drugačen svet, so žanrsko precej zaprte in majhne, množica glasbenih festivalov različnega dosega in profilov pa tudi ni nobeno jamstvo za preseganje zaprtosti. Večina je utonila v povprečju skupnih imenovalcev festivalske kulture. V glavnem so sredstvo za preganjanje dolgčasa poleti, nekateri so lokalne podjetniške podružnice močnih mednarodnih posrednikov glasbe v ekonomiji žive glasbe.
Distanca do uradnega glasbenega življenja
Razlika med začetki Druge godbe, njenimi preobrazbami in sedanjostjo je precejšnja, a festival vseeno vleče rdečo nit iz časov formiranja in po svoje ohranja izvorno zasnovo. Tu je koristen zgodovinski pogled. Druga godba se je konstituirala leta 1984 v spletu zanimivih družbenih okoliščin. Bila je zgled uspelega uresničevanja samoupravnih interesov v kulturi. Pobudo zanjo so dali posamezniki in jo osmislili skozi mladinske ustanove, v osemdesetih letih že navajene izražanja alternativnih stališč in idejnih odklonov, a tudi spretnega krmarjenja med institucijami. Na ustanovitev mednarodne glasbene prireditve Druga godba, kakor se je tedaj imenovala, in njeno prvo izvedbo leta 1985 je vplivalo več dejavnikov.
Prvi je bil usoda ljubljanskega jazz festivala. Leta 1982 ga je pod svoje okrilje vzel novi, s samoprispevkom zgrajeni osrednji slovenski kulturni center Cankarjev dom. Njegov novi programski odbor je spremenil vsebinske poudarke. Na oder prireditvenega prostora ljubljanskih Križank je pripeljal sodobni jazz, avantgardiste in »leve populiste« (kar je sicer briljantno nemogoča etiketa kritike Radia Študent, konkretno Zorana Pistotnika, za glasbene izraze, ki so uhajali iz jazza in se inovativno križali s popularnejšimi, plesnimi oblikami, zgled tega bi bili na primer Defunkt). Takšen jazz festival je napolnil Križanke, pridobil mlajše občinstvo, a se tudi zameril tradicionalni slovenski jazzovski nomenklaturi, ki ji je po treh letih uspelo spodnesti programsko ekipo in festivalski program delno omehčati, vendar nikoli zares retradicionalizirati.
»Druga godba je s svojo prvotno široko zasnovo prehitevala podobne festivale zahodnih glasbenih metropol.«
Stane Sušnik, tedanji glasbeni urednik na TV Ljubljana, je bil eden izmed umaknjenih jazzovskih selektorjev. Nikoli ni bil del ekipe bodočega festivala, je pa med pogovori snovalcev prireditve skoval posrečeni izraz druga godba, ki vsebuje distanco do uradnega glasbenega življenja, a hkrati tudi bližino in razliko do izraza »alternativna kultura«, ki se je ravno prijemal drže tedanjih subkulturnih krogov. Drugačnost ali drugost tedaj ni bila del uradnega žargona, alternativnost je bila prihranjena za podtone, ki so včasih – pa ne vedno – vsebovali kali kulturne opozicije.
Drugi dejavnik je bila vrzel po enkratnem glasbenem festivalu mednarodnega neodvisnega rocka v opoziciji (rock in opposition, RIO) in njegovih nadaljevanj s posameznimi koncerti in glasbeno-gledališkim Pomladanskim festivalom v preddverju Križank. RIO je vrhunec doživel na dvodnevnem mednarodnem festivalu na polnem vrtu ljubljanske gostilne Rio (»RIO v Riu«) leta 1980, pozneje pa je Škuceva »sekcija za art rock« nekaj koncertov priredila v preddverju Križank in drugod po Ljubljani in Sloveniji.
Kombinacija različnih akterjev
Škuc ROPOT je bil takrat organizacijsko in finančno še prešibek za organizacijo velikih rock koncertov. Povezava z Drugo godbo mu je ustrezala. Za seboj je že imel uspeli preboj z Radiem Študent in pomembno osvojitev Križank z domačim Novim rockom ter s koncerti tujega in domačega alternativnega rocka v menzi Študentskega naselja v Rožni dolini in šentviški dvorani Doma svobode. Pozablja se, da je ROPOT organiziral tudi prvi koncert nove afriške popularne godbe v Ljubljani, in sicer skupine mojstra na kori Fodaya Muse Susa z newyorškimi avantfunk muzikanti v Šentvidu. Samo ugibamo lahko, kakšno bi bilo njegovo sodelovanje z Drugo godbo, če ne bi (najverjetneje) leta 1987 tik pred zdajci odpadel napovedani koncert ubrisanega ameriškega hardcore benda Butthole Surfers. Zato pa je ta venomer napeta sprega Ljubljani dala prvi reggae koncert Benjamina Zephaniaha, v idealnem času koncert The Pixies na njihovem vrhuncu leta 1989 in pozneje še kultnih The Gun Club.
Glasbena mladina Slovenije se je Drugi godbi priključila s svojo redno dejavnostjo, poznavanjem in naprezanji za uveljavitev sodobnega ljudskega godčevstva in sodobne umetne glasbe, kmalu pa je za nekaj let prevzela tudi vlogo organizatorja prireditve, kar je bilo zanjo v danih razmerah precejšnje finančno in organizacijsko breme. Če k temu dodamo še izdajanje mesečne glasbene revije (pozneje preimenovane v revijo Muska) in kasetnih izdaj nove slovenske ljudske godbe in drugih posnetkov z Druge godbe, je jasno, da je bila tudi na publicističnem in izdajateljskem področju ključna oporna točka.
Tedanja mladinska organizacija ZSMS je nudila spodobno ideološko politično podporo, ki je pomenila lažje lobiranje za sredstva iz mestnega in republiškega kulturnega proračuna. Tako je Druga godba v prireditev spretno vključila praznovanje dneva mladosti in podelitev tedaj prestižnih nagrad zlata ptica za mlade slovenske ustvarjalce, ki so jih podeljevali ob izbrani muziki na novo odkritih slovenskih ljudskih godcev, med njimi je bil nepozaben nastop Beltinške bande na čelu z legendarnim cimbalistom Miškom Baranjo. Z ustanovitvijo Centra interesnih dejavnosti mladih (CIDM) na Kersnikovi 4 v Ljubljani je Druga godba dobila izvršnega producenta, prvega glavnega organizatorja prireditve.
Radio Študent je bil zraven. Bil je vplivni medijski in tehnični podpornik, predvsem pa ključni posrednik godb. Bil je drugogodbeni možganski trust. Ogrodje programskega odbora prireditve so sestavljali sodelavci njegove glasbene redakcije, ki je ob znanih afinitetah ves čas gojila tudi pristno zanimanje za različne glasbe sveta, njihove povezave z narodnoosvobodilnimi in protikolonialnimi boji, kar je bila dediščina in interpretacija vloge Jugoslavije v gibanju neuvrščenih. Od začetkov je z Drugo godbo sodelovala tudi RTV Ljubljana, tudi po zaslugi nekdanjih urednikov Radia Študent. Osrednja radiotelevizijska hiša je snemala koncerte, jih predvajala in kritično pokrivala v svojem programu.
Festival Ljubljana je tedaj upravljal z edinim večjim ljubljanskim poletnim prireditvenim prostorom v Križankah. Imel je razmeroma bled program z nekaj prebliski, a je premogel dovolj posluha, da je v zasnovi prireditve Druga godba videl priložnost za sodelovanje. Križanke so postale domicil mlade majske glasbene prireditve.
»Druga godba se je v devetdesetih letih iz mednarodne prireditve preimenovala v mednarodni glasbeni festival po tujih vzorih.«
Kar zadeva mednarodno sodelovanje, je bil (ob navedenih povezavah vpletenih) eden prvih kanalov za pridobivanje nastopajočih iz tujine britanski festival Womad z osrednjo zaslombo v figuri pop zvezdnika Petra Gabriela. Multikulturni program festivala Womad je sprva močno podpiral progresivno usmerjeni socialistični Umetniški svet Londona, ki ga je spodnesla konservativna vlada Margaret Thatcher. Ustvarjena povezava z Womadom je omogočala lažji dostop predvsem do afriških izvajalcev.
Odpiranje glasbenega (in še kakšnega) polja
Ta začetni širši institucionalni ustroj je nekaj let ostal enak in je Drugi godbi na začetku nudil potrebno stabilnost, tudi takrat, ko je bilo treba pokriti nastalo finančno izgubo ob nikoli pretirano visokem proračunu prireditve, kar je tedanja kulturna politika znala narediti brez odvečnega kravala. Druga godba je bila torej heterogena združba ustanov in posameznikov. Pravzaprav vse naštete institucije v takšni ali drugačni obliki danes še obstajajo, vendar so njihovi položaji in statusi zelo različni. Ene so šibke in ranljive, druge, po pravilu gre za javne zavode, se bohotijo.
Na ravni glasbenih vsebin je bil osnovni profil Druge godbe jasen. Zajemal je glasbo, ki je bila v slovenskem in jugoslovanskem prostoru slabo zastopana, zavzel je položaj med alternativnim rockom in sodobnim jazzom, ki sta imela svoja domicila, a tudi različno močno zaslombo v kulturni politiki.
Druga godba je s svojo prvotno široko zasnovo prehitevala podobne festivale zahodnih glasbenih metropol. V domačem prostoru, kjer so redni stiki s tujimi izvajalci resnično manjkali, je odpirala glasbeno polje. Za današnji pogled seznami glasbenikov in skupin, ki so tedaj nastopali v Ljubljani, izgledajo impresivno, toda ta pogled, razvajen vsakodnevnih koncertov, spregleda, da so bili ti redkost, poseben dogodek, na katerega so že zato prišli različni poslušalci, lačni glasbe. In vendarle, ko se ozremo v leto 1989 in se ob Pixies v nabito polnih Križankah spomnimo še izvrstnih nastopov britansko-ganske skupine Trevorja Wattsa Moiré Music in newyorških The Lounge Lizards z Johnom Luriejem v glavni vlogi, potem je na dlani, da je bila raven sestavljanja programa odlična.
Učinki niso bili takojšnji. Kakor je pri godbah običaj, šele za nazaj dojemamo, kaj smo slišali in gledali, kaj preslišali in spregledali. Druga godba si je upala, včasih prej intuitivno kot resnično domišljeno, večkrat zaradi nuje zapolnjevanja programa, na isti oder sopostaviti različne glasbe različnih praks, kar je pozneje med žanrsko profiliranimi poslušalci marsikdaj povzročilo negodovanje in celo utrjevalo glasbene hierarhije in diskriminacijo med glasbami, kar ni bil njen namen. To preseganje ločnic in snubljenje poslušalcev k radovednosti je še danes njena odlika. Z njo je ta prostor začel »odkrivati« glasbe, se ob njih poučevati, zabavati, plesati, premišljevati. Zapolnjevala je vrzel in bila pomembna promotorka tistih glasb, ki jih v živo prej ni bilo mogoče slišati, še na radijskih postajah ne. Ob njih je publika kopičila svoj kulturni kapital in tudi poglabljala vednost o godbah. To so počeli vsi – glasbeniki, novinarji, promotorji, glasboljubci in melomani. Začetna odprtost Druge godbe do akterjev na »sceni« je med drugim podarila tudi prvo večjo javno predstavitev neodvisnega sodobnega plesa v Sloveniji. Komaj ustanovljeni Plesni teater Ljubljana mladih plesalcev in plesalk, zbranih okrog koreografinje Ksenije Hribar, je svoje Alpsko sanjarjenje (1986) uprizoril ravno na Drugi godbi.
Čas prinaša spremembe
Druga godba se je v devetdesetih letih iz mednarodne prireditve preimenovala v mednarodni glasbeni festival po tujih vzorih. Po umiku Glasbene mladine Slovenije se je pravno preoblikovala v zasebni zavod in postala članica evropskega mreže festivalov world music, EFWMF. Program je čedalje bolj gradila na pop zvezdah world music, ki so za kratek čas prišle do predvajanj videov na MTV, in ravno prek njih je navzven postala prepoznavna kot festival world music. Na programu je sicer ohranjala jazzovske izvajalce, novo umetno glasbo, alterrock, nove didžejske plesne glasbe, reggae, vendar je festival skoraj docela posvojil dominantni diskurz v polju world music (vodilne glasbenike, ki jih je lansiralo omrežje) in s tem tudi ožil izvirne programske vsebine. To je eden od paradoksov tega domnevno glasbeno širokega polja: tipalke steguje v vse kote sveta, jih geografsko odkriva prek glasb in izvajalcev, razkriva širšemu občinstvu, glasbeni zvok, njegovo oblikovanje in načini predstavljanja pa so si vse bolj podobni. Načini predstavljanja v polju world music so postali standardizirani vzorci za poudarjanje glasbene različnosti in lokalnosti. Po letih izjemnega množičnega obiska koncertov v Križankah, ko je festival ujel svetovno kubansko evforijo, MTV zvezde iz tretjega sveta, zlasti Afričane (Salifa Keito, Cheba Khaleda, Youssouja N’Dourja in Cesario Evoro), je postal prvi in vodilni slovenski festival world music. To sicer nikoli ni bil v celoti, a to je bila njegova prevladujoča podoba v 21. stoletju, ki se je otepa še danes. Ne glede na to je velik prispevek Druge godbe še zmerom njeno redno posredovanje izbranih koncertov glasb in glasbenikov iz Afrike, tudi po tem, ko se je množična zagretost javnih uslužbencev za rajanje ohladila ali pa se ciklično vrača, kakor na koncertih etiopskega maga Mulatuja Astatkeja ali nigerijske pevke Nekke.
»Tisto, kar ostaja starega, je, da Druga godba vedno gostuje v drugih prostorih in se zaradi različnih aranžmajev vsako leto znova pogaja z upravitelji javnih ali skupnostnih prostorov, naj gre za javne zavode ali združbe z Metelkove.«
Osrednje prizorišče dogajanja Druge godbe so bile desetletja Križanke. Godba je ohranjala izvorno tematsko strukturo zaporednih nekaj festivalskih tematskih dni v tednu, občasno se je z manjšimi koncerti selila v druge prostore, poskušala organizirati cikluse koncertov med letom. Se kdo še spomni »diskoteke« Dakota v začetkih BTC-ja in brutalne, neposredne rap atake benda Fun-Da-Mental leta 1996?
Toda medtem se je pri nas z lomastenjem vsepovprek spremenilo marsikaj: kulturna politika, medijska krajina in uredniške politike, ki hlastajo za trendovskim in banalnim, poslušalske navade, kupna moč dolgoletnih rednih odjemalcev, izobražencev in študentov, pojavila se je »svobodna konkurenca« drugih prirediteljev koncertov, ki so predstavljali bolj specializirane ali trendovske glasbe, ki jih je Druga godba neredno vključevala v svoj program. Temu izzivu ni bila vedno kos ali pa ji je ob izvrstnem programu zagodlo muhasto vreme, ki je odgnalo občinstvo in povzročilo hudo finančno izgubo, kar je lahko za zavod in festival, ki je sicer redni prejemnik javnih sredstev, pogubno.
Prisiljeni v gostovanja
Tu se dogajajo paradoksne reči, z world music je Druga godba prodrla v redni program Cankarjevega doma in doživela javno potrditev, ne glede na osebne povezave in »dvojno funkcionarstvo« dolgoletnega vodje festivala. Cankarjev dom je nekaj let s sofinanciranjem ali soproducentstvom dogodkov reševal finančno konstrukcijo festivala v težavah. Po drugi strani tuji mediji in novinarji iz polja world music Drugo godbo že nekaj let redno uvrščajo med najprodornejše manjše festivale v Evropi, kar pri nas ne šteje oziroma prej vzbuja sum. Festival je v preteklosti tudi uspešno kandidiral za evropska sredstva, bil je med prvimi, ki se je povezoval z drugimi sorodnimi prireditelji, kar je danes nenadoma izjemno razvpit princip delovanja, novi čudežni recept posrednikov in producentov kulturnih dogodkov, o čemer bi ravno Druga godba povedala marsikaj, zlasti o realnih učinkih teh rabot.
Tisto, kar ostaja starega, je, da Druga godba s svojimi prireditvami vedno gostuje v drugih prostorih in se zaradi različnih aranžmajev vsako leto znova pogaja in išče skupni jezik z upravitelji javnih ali skupnostnih prostorov, naj gre za javne zavode ali združbe z Metelkove. Lani je na sodišču izgubila pravdo s Festivalom Ljubljana glede nejasnega zaračunavanja uporabnine Križank. Njen argument je bil, da bi morali v primeru uporabe javne kulturne infrastrukture prireditelji, ki so izvajalci javno podprtih kulturnih programov, plačati le dejanske dodatne stroške, ki nastanejo z uporabo javnih prostorov. Sodišče ni upoštevalo njenih argumentov, zato pa je – tudi na podlagi teh pritožb – Ministrstvo za kulturo leta 2013 v tej smeri vsaj popravilo zadevni 75. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi. To so pa druge zgodbe mednarodnega festivala v mestu, ki želi tekmovati z drugimi za najlepše, najbolj kulturno. Prireditev namesto v Križankah zdaj gostuje drugje in sklepa priročne koprodukcijske dogovore za izvedbo. Na podlagi tega Druga godba scompra nomadsko zgrajeni program in ga priklopi na trende. Njen programski odbor še zmerom vsako leto sestavi zgleden program, ki se počasi odmika od starejšega modela, ki ji je v »zlatih časih« zagotavljal množičnost. Teh »zlatih časov« pravzaprav nikoli ni bilo. Festival zato išče nove načine predstavljanja, od dvodnevnega maratona do strnjenosti v treh dnevih v različnih prostorih, kar je izvedbeno lažje, a jemlje energijo. Druga godba je nujno potrebovala nov način koncertno-festivalskega predstavljanja vsebin. Tuhtanje po nekaj poskusih prenove v minulih letih in sedanje tveganje, v katerega je bila prisiljena, se je izplačalo. Povzroča pa tudi nesporazume, ki so plod razvad dolgoletnih in novih obiskovalcev. Vedno je vmes tudi kakšna organizacijska nerodnost in togost.
Samoupravno uresničevanje interesov
Ne nazadnje, na Drugi godbi še vedno zaslišite godbo, ki je drugje ne boste. Tudi debatira se o njej, tehtno, kritično, informativno. Pravzaprav je še huje. Za začetek boste slišali godbo, ki ni zavezana anglofonskemu gospostvu na dveh celinah in posnemanju dominantnega vzorca, ki ga oponašajo mnogi. Na organizacijski in programski ravni Druge godbe vendarle izgleda, da je stari model samoupravnega uresničevanja interesov v kulturi aktualnejši, kot bi si posamezni akterji na področju glasbene produkcije v tem prostoru upali priznati.
Nič nas ne sme presenetiti, razen v godbah.
**************
31. DRUGA GODBA
Tako kot že nekaj zadnjih let, se tudi tokratna izdaja Druge godbe koncentrira na zadnji majski vikend. Ta se začne pravzaprav že v četrtek zvečer, ko bosta v Klubu CD nastopili Aziza Brahim in Noura Mint Seymali, v baru Pritličje pa bo plesne ritme sukal didžej Dennis Dovell. Pravi šus se začne seveda v petek – Hindi Zahra in Tune-Yards v Kinu Šiška, Yasmine Hamdan v Gala Hali, Hayvanlar Alemi v Channel Zero, Sons of Kemet v Menzi pri koritu, DJ-program Global Club Music Network – DJ Ops & D. Watts Riot v Klubu Gromka. Sobota pa je takšna: Madame Baheux v Klubu CD, Božo Vrećo ter Silvia Perez Cruz & Toti Soler v Linhartovi dvorani, Katalena ter Canzoniere Grecanico Salentino v Kinu Šiška, za konec pa še Batida v Stari mestni elektrarni.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
